Jedro

Tožnica si je poškodovala levi mezinec pri preseljevanju, ker je pri prenosu zadela ob kup z naloženo posodo, pri čemer ji je z višine na roko padel pokrov, ki ni bil pritrjen na posodo. Za škodo je krivdno odgovorna tožena stranka, ker se delo ni opravljalo na način, da bi bila zagotovljena varnost pri delu. Ob selitvi so zaradi pomanjkanja osebja sodelovali drugi delavci (med drugimi tudi tožnica, ki je bila sicer zaposlena kot vodja delilnice hrane), ki niso bili izobraženi oziroma usposobljeni za selitev, nadzora nad pravilnostjo izvajanja dela pa tudi ni vršila usposobljena oseba. Na podlagi navedenega tožnici ni mogoče očitati, da bi se morala prepričati, ali so pokrovi pritrjeni na posodo, tako da za nastanek poškodbe ni soodgovorna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna po temelju v višini 100 %.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je za poškodbo pri delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 25. 7. 2006 tožena stranka odškodninsko odgovorna v višini 50 %.

Zoper navedeno vmesno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi napačno ugotovoljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo njen soprispevek k nastanku škode v višini 50 %. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ustrezno spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovi, da je tožena stranka za tožničino poškodbo pri delu v celoti odgovorna. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da bi tožnica glede na velike obremenitve za prevoz stvari lahko uporabila voziček, ki naj bi bil na razpolago, saj naj bi bil s tem prevoz bremen lažji, varnejši in bi verjetno omogočal tudi boljši pogled na prostor pred seboj. Sodišče je napačno štelo, da je imela tožeča stranka na voljo vsa potrebna delovna sredstva. Do tožničine poškodbe je prišlo v kletnih prostorih, ko je sodelovala pri preseljevanju stvari iz enega kletnega prostora v drugega in sicer so najprej spraznili manjši prostor v kleti (šlo je za nadomesten skladiščni prostor, kjer so bila čistila) in stvari premaknili na hodnik, nato so v izpraznjen prostor prestavili posode iz sosednjega prostora. Do nezgode je prišlo proti koncu delovnega časa v manjšem založenem prostoru, ko je tožeča stranka potiskala plastični zaboj, ki je bil za obe s sodelavko pretežak, da bi ga dvignili na voziček, sicer pa so bili vozički vsi zasedeni. Lestve, po katerih naj bi se povzpela do vse naložene opreme, pa se v kuhinji sploh niso nahajale, jih v kuhinji nikoli niso uporabljali, pa tudi niso bile na razpolago pri selitvi. Napačna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka imela na razpolago vsa ustrezna delovna sredstva, kot trdi toženka. Slednje ne drži in tega tožena stranka ni dokazala, zato sodišče ne bi smelo upoštevati soprispevka zaradi neuporabe delovnega sredstva. Način, na katerega je delovala tožnica, je bil, glede na okoliščine, v katerih je potekala selitev stvari (nikoli se ni usposabljala v zvezi z načini in nevarnostmi pri selitvi) edini možen. Napačen je tudi zaključek, da tožnica ni ravnala s potrebno previdnostjo in skrbnostjo, ki se od vodje pričakuje. Tožeča stranka je bila zaposlena kot vodja delilnice hrane in njena dolžnost je bila organizirati: priprava in razdelitev hrane po strogem „HACCP“ nadzoru. Nikoli pa se ni izobraževala, ali kakorkoli drugače usposabljala za sodelovanje ob prenovi in selitvi ter skladiščenju stvari in opreme. Upoštevati pa je potrebno, da tožeča stranka ni bila vodja prenove in odgovorna za prenovo, temveč je sodelovala skupaj z drugimi delavci pri preseljevanju stvari. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da so bile delavke preobremenjene z delom, saj so bile delavke v delilnici hrane zaradi dopustov preobremenjene že pri siceršnjem rednem delu v jedilnici in je zato sodelovanje pri prenovi oziroma selitvi še dodatna obremenitev. Razlog za nastanek škodnega dogodka je izključno v slabi organizaciji selitve, delavcev je bilo premalo in bili so preobremenjeni.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in izvedenih dokazov izpeljalo zmotne zaključke in s tem zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Nejasno ostaja vprašanje, kakšna pooblastila je tožnica imela kot oseba za povezave z delavci, ki so konkretno izvajali prenovitvena dela kuhinjskega obrata. Če je bila tožnica pooblaščena za premeščanje težkih stvari, je to vključevalo tudi pooblastilo, da je takšne stvari potem, ko jih je premestila, tudi namestila. Tožnica je na delovnem mestu vodja delilnice hrane izvajala pripravo in razdeljevanje hrane ter skrbela za urejenost kuhinje. Po oceni tožene stranke je samo tožnica najbolj natančno vedela, na katera mesta je potrebno namestiti posodo in druge stvari, ki pomenijo del opreme kuhinje. Tožnica je kot oseba za povezave z delavci, ki so izvajali obnovitvena dela, morala delavcem povedati kam naj namestijo določene posode in stvari oziroma kako naj posodo in druge stvari, ki se uporabljajo v kuhinjo zložijo in namestijo za čas, ko so obnovitvena dela trajala. Gotovo tudi je, da tožnica vse posode in kuhinjskih pripomočkov začasno, za čas trajanja adaptacije, ni sama namestila, vendar pa bi, kot oseba za povezave z delavci lahko preverila ali so delavci posodo varno shranili. Takšne ugotovitve izhajajo tudi iz ukaza 25 vojaškega teritorialnega poveljstva za izvedbo pripravljalnih del pri prenovi kuhinje v letu 2006 z dne 7. 7. 2006. Iz tega ukaza izhaja, da je bilo zaradi predvidenih posegov potrebno organizirati delo s pomočjo delovne skupine za demontažo premične opreme, strojev in naprav ter da se mora premestitev opraviti v skladu s pravilnikom in direktivo o skladiščnem poslovanju. Tožnica, ki je opravila izpit iz varstva pri delu, je omenjena predpisa poznala, to pa tudi pomeni, da tožničine trditve, ki izhajajo iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje z dne 19. 3. 2008, da ni bila nadrejena delavcem, ki so opravljali selitev, niso povsem pravilne. Tožnica omenjenim delavcem res ni bila nadrejena glede na svojo dolžnost, ki jo je kot vodja delilnice hrane opravljala in glede na dolžnost osebe, ki vzdržuje povezave z delavci, pa je imela pooblastila, da bi delavce usmerjala, kako naj svoje, eventualno pomanjkljivo delo korigirajo. Tožnica je vlekla po tleh plastični zaboj s katerim je zadela kup zložene posode, ki se je zato zamajal ter je pokrov posode padel na njen prst in ga poškodoval. Očitno je nezgoda nastala, ker kup posode ni bil dovolj stabilno zložen in ker je tožnica premikala zaboj na način, ki ni bil primeren. Zaboj bi morala namestiti na voziček, glede posode pa bi morala poskrbeti, da bi jo delovna skupina za demontažo premične opreme pravilno namestila oziroma premestila. V takšnem primeru je potrebno najprej zagotoviti stabilnost zložene posode tako, da se kup posode ne podre, tudi če se kdo vanj zadene. Kot drugo, pa je potrebno zagotoviti varnost pri premikanju opreme. Tožena stranka je tožnici zagotovila izpit iz varstva pri delu, zato bi morala ta pravila poznati, dolžna pa je tudi bila upoštevati omenjeni ukaz, zato je potrebno zaključiti, da je tožnica za nastanek škode v celoti odgovorna sama.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prereka pritožbene navedbe in meni, da niso utemeljene.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko popolno in pravilno ugotovilo, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka dne 25. 7. 2006 na delu pri toženi stranki utrpela telesno poškodbo. Do delovne nezgode je prišlo v kletnih prostorih, ko je sodelovala pri preseljevanju stvari iz enega kletnega prostora v drugega. Pri prenosu težjih predmetov je v kleti po tleh porivala plastični zaboj in pri tem zadela ob kup z naloženo posodo. Pri tem ji je z višine na roko padel železni pokrov termo posode, ki ni bil pritrjen na posodo in ji poškodoval levi mezinec. Tožeča stranka je v posledici navedene nezgode s tožbo zahtevala odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja v višini 5.500,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR, za skaženost 400,00 EUR in za gmotno škodo v višini 834,11 EUR skupaj 12.034,11 EUR. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je za poškodbo na delu, ki se je tožeči stranki pripetila 25. 7. 2006, tožena stranka odškodninsko odgovorna v višini 50 %.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je delež odgovornosti obeh pravdnih strank za poškodbo enak in sicer v višini 50 %. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka, zaposlena na delovnem mestu vodja delilnice, imela opravljan izpit iz varnosti in zdravja pri delu, kar pomeni, da je kot delavka v kuhinji bila dolžna spoštovati in izvajati predpise za zagotavljanje varnosti zdravja pri delu. Na podlagi izvedenih dokazov pa ni moglo zaključiti, da je tožena stranka že zaradi teh dejstev razbremenjena celotne odgovornosti za nastanek škode. Za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti je bilo za sodišče prve stopnje pomembna okoliščina, da tožeča stranka na dan poškodbe 25. 7. 2006 ni opravljala samo svojega dela, temveč je v skladu z ukazom tožene stranke z dne 7. 7. 2006 določena tudi za kontaktno osebo skupaj z E.K. Na podlagi tega ukaza je bil za vojašnico Š. z dnem 17. 7. 2006 določen začetek obnovitvenih del za kuhinjski obrat in tožeča stranka je bilo zgolj oseba za povezave z delavci, ki so na podlagi tega ukaza izvajali prenovitvena dela kuhinjskega obrata, med katere je spadalo tudi premeščanje težjih kuhinjskih predmetov ali posod, ni pa bila oseba, ki bi bila zadolžena za nameščanje takih stvari. Tožeča stranka je bila na delovnem mestu vodja delilnice odgovorna za pravilno namestitev kuhinjske posode (torej glavno delo), do poškodbe pa ni prišlo pri tem delu. Za premestitev stvari in posode v času obnovitvenih del v obratu ali za pomoč drugim ni bila zadolžena niti na podlagi ukaza z dne 7. 7. 2006. V spornem času je bilo pomanjkanja osebja, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tako z izpovedbo tožeče stranke kot z izpovedbo odgovornega delavca J.T. Tožeča stranka je glede na takšno situacijo s svojimi delavkami pri premeščanju posode nudila le pomoč. Inventarja, ki ga je bilo treba zaradi prenove prostora prestaviti v drug prostor, ni sama prestavljala, ampak skupaj z drugimi. Odgovorna oseba J.T., je pojasnil, da je za to delo in spremljanje bil določen komaj dan pred tožničino poškodbo, ker pa je bilo delavcev premalo, so bili ti preobremenjeni. Pojasnil je, da tožnica ni bila zadolžena za prenovitvena dela, temveč so bila za to zadolžena dva moška.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je do nepravilne namestitve pokrova ob selitvi prišlo zaradi ravnanja tretje osebe in je tožena stranka krivdno odgovorna, ker se delo ni opravljalo na način, da bi bila zagotovljena potrebna varnost, prav zaradi tega pa je tožeči stranki na zdravju nastala škoda, podana pa je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. V zvezi s soprispevkom tožeče stranke k nastanku škode (3. odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), je ugotovilo, da ni ravnala s potrebno previdnostjo in skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, ker za prevoz stvari ni uporabljala vozička, ki je bil na razpolago in s katerim bi bil prevoz bremena lažji in varnejši ter bi verjetno omogočal tudi boljši pregled nad prostorom, zato je ugotovilo soodgovornost tožeče stranke v višini 50 %.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti kot višina odškodnine. Stranki se v pritožbi protivita zaključku sodišča prve stopnje glede njenega prispevka k škodnemu dogodku. Tožena stranka meni, da za škodni dogodek ni krivdno odgovorna in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prispevala k škodnemu dogodku v višini 50 %. Tožeča stranka pa zatrjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi imela na razpolago vsa ustrezna delovna sredstva, zato sodišče ne bi smelo upoštevati soprispevka zaradi neuporabe delovnega sredstva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica za prenovitvena dela, v katera je spadalo tudi prestavljanje težke kuhinjske posode, ni bila zadolžena, prav tako pa je do nepravilne namestitve pokrova ob selitvi posode prišlo zaradi ravnanja tretje osebe. Pravilno je zaključilo, da je za poškodbo tožena stranka krivdno odgovorna, ker ni opravljala dela na način, da bi bila zagotovljena potrebna varnost. V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Priča J.T., ki je bil zaradi odsotnosti poveljnika določen za odgovorno osebi pri selitvi in organizaciji dela v zvezi s prenovo kuhinjskega obrata, je izpovedal, da so bili tisti, ki so to delo opravljali preobremenjeni in da jih je bilo premalo. Pojasnil je, da tožeča stranka ni bila zadolžena za prenovo, temveč sta bila to dva moška, katerih imena pa se ni mogel spomniti. Tožeča stranka je izpovedala, da so ob selitvi v prazen prostor, zaradi pomanjkanja osebja, sodelovali vzdrževalci, kurjači, šoferji in tudi kuhinjsko osebje, pri tem pa ni bilo mogoče nadzirati kam, kdo in kaj daje. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja delilnice hrane, torej odgovorna za organizacijo, pripravo ter razdeljevanje hrane. Njena dolžnost je bila torej organizirati kje, kdaj in kako se bo hrana pripravila in razdeljevala, nikoli pa se ni izobraževala ali kako drugače usposabljala za sodelovanje ob prenovi in selitvi ter skladiščenju stvari in opreme, kakor je sama izpovedala. Tožeča stranka ni bila vodja prenove in odgovorna za prenovo oziroma selitev, zato ji ni mogoče očitati, da bi se pred prenosom stvari morala prepričati, če so težki pokrovi po namestitvi pravilno naloženi (pripeti) na posodah, kar je bilo odločilno za nesrečo, ki se je pripetila. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, se izkaže, da delodajalec ni izvajal potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, saj bi morala tožena stranka z usposobljeno osebo ustrezno organizirati selitev in pravilno namestitev opreme in sproti na ustrezen način spremljati, da se delo izvaja z zadostnim številom oseb, ki bi za pravilno namestitev opreme bile tudi strokovno usposobljene. Tako pa odgovorne osebe pri selitvi niso sodelovale, selitev so pa opravljale neustrezno usposobljene osebe (kurjači, vzdrževalci), prav tako pa ni bilo nadzora nad pravilnostjo izvajanja del, kar je ključni razlog nesreče pri delu (ker kup posode ni bil pravilno in dovolj stabilno zložen). Tožeči stranki tako ni mogoče očitati sokrivde, ker se je zadela v kup nepravilno in nestabilno zložene posode, saj bi do enake nesreče prišlo tudi v primeru, če bi uporabljala vozičke. Lestev, po kateri se naj bi povzpela do vrha nepravilno naložene posode in poskrbela za njeno pravilno namestitev, pa pri toženi stranki ob selitvi sploh ni bilo na razpolago. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničin soprispevek k nastanku škode 50 %, je tako materialnopravno napačna.

Pritožbeno sodišče je vsled navedenega v skladu s 4. odstavkom 358. člena ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna (100 %) za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu.