Jedro

Spor, v katerem tožnica uveljavlja odškodnino v obliki razlike v plači med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki jo prejema po novi pogodbi o zaposlitvi, ter ob tem uveljavlja tudi zahtevo za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga ob odpovedi s ponudbo nove pogodbe, je spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, saj je odločitev pogojena z ugotovitvijo utemeljenosti odpovednega razloga. V takem sporu pa tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga neutemeljen in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 11. 9. 2008, nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini mesečne razlike v plači od 1. 11. 2008 dalje v višini 1.785,00 EUR neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne razlike v plači dalje do plačila, odvesti pripadajoče prispevke in davke od neto razlike ter tožnici povrniti stroške postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje pa so nejasni. Sodba ni razumljiva, zaključki sodišč prve stopnje pa so popolnoma nelogični. Sodišče prve stopnje kot odločilne razloge sprejema nameravano ustanovitev pravnega oddelka, česar tožena stranka v odpovedi niti v vlogah ni nikoli navajala, temveč sta o tem na zaslišanju izpovedali zakonita zastopnica in priča A.K.. Ker tožena stranka v zvezi z navedenim dejstvom ni podala nobene trditvene podlage, tega dejstva tudi ni mogoče dokazovati, saj stranka trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokazov, še manj pa lahko sodišče utemeljenost odpovednega razloga išče v dejstvih, ki jih stranka ni navajala. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Nelogičen in pravno ter dejansko nesprejemljiv je zaključek, da predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretna situacija, ko je tožena stranka, ki ima en oddelek in eno vodjo oddelka, v avgustu 2008 zaposlila še vodjo davčnega področja, ob tem da je toženi stranki ves čas jasno, da se opisi del in nalog za ti dve delovni mesti praktično pokrivajo, potem pa je v istem mesecu ukinila delovno mesto vodje edinega oddelka in obdržala delovno mesto z novo zaposleno vodjo področja. Tožena stranka ni izkazala, v čem je delovno mesto vodje področja bolj zahtevno, še posebej ob dejstvu, da vodja področja, tako kot vodja oddelka, vodita en in isti oddelek. Nadalje tudi ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi izpovedbi tožnice in v celoti upošteva izpovedi zakoniti zastopnice tožene stranke in priče A.K., pri čemer zmotno navaja, da izpoved tožnice ni podprta z dokazi glede delovnih mest, ki jih je zasedala in ki so bila ukinjena, ter da ni razumljivo, da tožnica ni sprejela nove pogodbe, neformalno ponujene novembra 2006 za delovno mesto vodje področja/senior manager, za nižjo plačo, če se je avgusta 2006 dogovorila za dela, ki jih bo opravljala za višjo plačo. Tožena stranka nosi rizik, da tožnici takrat ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje davčnega oddelka, če po sistemizaciji, sprejeti 15. 11. 2006, tega delovnega mesta ni bilo več in je bilo kreirano delovno mesto vodje oddelka/manager I ter vodja področja/senior manager, tožnica pa nove pogodbe glede na novo sistemizacijo z dne 15. 11. 2006 ni podpisala. Sodišče prve stopnje sicer sprejema navedbo tožnice, da je delala kot senior manager, saj se opisa obeh delovnih mest ne razlikujeta bistveno, nadalje pa sodišče brez podlage v spisu zaključuje, da je tožnica nedvomno opravljala tudi naloge vodje projektov in samostojnega svetovalca I. in II., pri čemer tožnica sklepa, da sodišče na tak način pojasnjuje, zakaj tožnici ne verjame, da je opravljala dela in dejansko zasedala delovno mesto senior managerja, vendar tak zaključek ne vzdrži. Naloge, ki jih je nekdo dolžan opraviti na delovnem mestu, lahko vključujejo tudi naloge manj zahtevnih delovnih mest, še posebej, če nekdo opravlja vodstveno funkcijo in hkrati dela tudi na konkretnih projektih, pa je zato še vedno predstavljen po dejanski funkciji v podjetju kot vodja in ne strokovni delavec. Direktorica tožnice ne bi predstavljala kot senior managerja, če bi bila zgolj manager I. Tožnica še poudarja, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že novembra 2006, ko je bilo to delovno mesto ukinjeno. Ker tožnica ni podpisala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, obstoječe po sistemizaciji od 15. 11. 2006, poslovni razlog, star dve leti, ni utemeljen, ne glede na 90. člen ZDR, po katerem je sodno varstvo zoženo na presojo obstoja utemeljenosti odpovednega razloga, sodišče pa ne presoja drugih razlogov, kot so pravočasnost (roki), zaščitene kategorije delavcev, ipd. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da predmetni spor ni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja v smislu določbe 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožnici je bila sočasno z odpovedo ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala in nadaljevala z delovnim razmerjem pri toženi stranki. S tožbo je uveljavljala plačilo odškodnine v višini 1.785,00 EUR mesečno od 1. 11. 2008 dalje, v skupnem znesku 27.416,00 EUR, torej je šlo za spor o zakonitosti odpovedi in za spor o plačilu odškodnine. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, temveč 1. odstavek 154. člena ZPP, po katerem je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi tožeče stranke uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ki si med seboj ne nasprotujejo, sodbo pa je tudi mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi bi storilo bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč sodbe ni oprlo na izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke N.K. in priče A.K., ne da bi tožena stranka navajala dejstev, o katerih sta navedena izpovedala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2009 podala trditve o tem, zakaj je ukinila delovno mesto vodje oddelka. Pojasnila je, da je na davčnem oddelku obstoj delovnega mesta vodje področje in vodje oddelka ni bil upravičen, saj je bil le en oddelek. Iz izpovedb pa le natančneje izhajajo razlogi, zakaj ni bil ustanovljen znotraj davčnega področja še oddelek za pravno svetovanje, ki bi utemeljeval delovno mesto vodje oddelka. Torej ti dve izpovedbi le potrjujeta navedbe tožene stranke, da na davčnem področju ni bilo razlogov za delovno mesto vodje oddelka, ob delovnem mestu vodje področja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev torej lahko oprlo na tako ugotovljena dejstva ter s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

K pritožbi tožeče stranke: Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) v 3. odstavku 90. člena določa, da delavec obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga, če v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Ker je tožnica sprejela ponudbo tožene stranke za delovno mesto vodja projektov/manager II, potem ko ji je tožena stranka dne 11. 9. 2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto vodja davčnega oddelka/manager I (A6), je obseg sodnega varstva omejen le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Zato je že iz tega razloga pravilno in zakonito zavrnjen tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 11. 9. 2008. Nadalje tožeča stranka zmotno uveljavlja neutemeljenost odpovednega razloga zaradi dejstva, ker je tožena stranka tožnici šele 11. 9. 2008 (in ne že v letu 2006 po sprejemu nove sistemizacije delovnih mest z dne 15. 11. 2006 - B4) redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto vodja davčnega oddelka/manager I. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožničino delovno mesto vodje davčnega oddelka, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 8. 2008 (A1), ustreza delovnemu mestu vodje oddelka/manager I po sistemizaciji delovnih mest z dne 15. 11. 2006. Ker je tožena stranka s sklepom z dne 25. 8. 2008 (B1) delovno mesto vodje oddelka ukinila, je odpovedni razlog nastal šele v letu 2008, in ne že v letu 2006 (ko tožnica ni podpisala nove pogodbe o zaposlitvi po novi sistemizaciji z dne 15. 11. 2006).

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje davčnega oddelka in ne vodje davčnega področja. V zvezi s tožničinem zatrjevanjem, da je opravljala delo vodje področja, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov takšne trditve zavrnilo. Upoštevalo je namreč, da tožnica ni podpisala ponujene pogodbe za delovno mesto vodje področja z dne 20. 11. 2006 (A3). Pri tem ni bistveno, kar izpostavlja tožnica v pritožbi, da je predlog pogodbe predvideval nižjo plačo od tiste, ki jo je tožnica prejemala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2006 in aneksa k tej pogodbi (A2) za delovno mesto vodje oddelka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila tožničina plača (oziroma njena obračunska ura) višja od ostalih davčnih svetovalcev, le kot posledica dogovora o višini teh storitev s strankami oziroma dejstva, da je šlo za deficitarno delovno mesto in je tožena stranka na takšno plačo pristala, ne pa posledica dejstva, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu vodje področja. Zato tudi uporabe naziva senior manager nasproti tretjim osebam v poslovni korespondenci ni štelo za dokaz o delu tožnice na tem delovnem mestu. V tem kontekstu, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnice, da je dejansko opravljala delo vodje področja, je mogoče razumeti zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica poleg nalog vodje področja (ki se po ugotovitvah sodišča prve stopnje skoraj v celoti prekrivajo z nalogami na delovnem mestu vodje oddelka) opravljala tudi vrsto drugih opravil (naloge samostojnega svetovalca I, II). Zaradi navedenega ni utemeljena pritožbena navedba, da so v tem delu zaključki sodišča prve stopnje nepravilni in nelogični, saj je mogoče razloge sodbe sodišča prve stopnje razumeti le tako, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu vodje oddelka, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Ker je tožena stranka v letu 2008 ukinila delovno mesto vodje oddelka in zaposlila vodjo področja (ki ga torej tožnica ni dejansko opravljala), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno obrazložilo, da je bila takšna organizacija davčnega področja pri toženi stranki, ko delovno mesto vodje oddelka ni bilo več smotrno, posledica negativne odločitve matične družbe K. v letu 2008, da se znotraj davčnega oddelka ne ustanovi oddelka za pravno svetovanje. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tožena stranka ukinitev delovnega mesta vodje oddelka utemeljevala prav z dejstvom, da znotraj tega področja ni bilo več oddelkov, za razliko od ostalih področij (področje finančnega svetovanja in poslovnega svetovanja), znotraj katerih so bili še posamezni (pod)oddelki, npr. oddelek korporacijskih financ, oddelek transakcijskih storitev in oddelek drugih storitev v okviru področja finančnega svetovanja, oziroma oddelek poslovnega svetovanja, oddelek revizije informacijskih sistemov, oddelek interne revizije in oddelek računovodskega svetovanja znotraj področja poslovnega svetovanja.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: V skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr; ZDSS-1) v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Tožena stranka zmotno razloguje, da ne gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Ker je zahtevek za plačilo odškodnine pogojen z ugotovitvijo utemeljenosti odpovednega razloga, ni mogoče tega dela tožbenega zahtevka obravnavati ločeno od zahtevka za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, ki sodi med spore o prenehanju delovnega razmerja in uspeha strank ter stroške postopka obravnavati po splošnem načelu o povrnitvi stroškov iz 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato se celoten spor obravnava kot spor iz 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (353. člen ZPP).

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje strošek pritožbe, v skladu z 1. odstavkom 154. člena ZPP.