Jedro

Tožnik s tem, ko zahteva plačilo premoženjske škode kot razliko v uspešnosti in regresu za letni dopust za obdobje od leta 2019 do 2022 in dejansko plačano denarno rento, dejansko zahteva povišanje denarne rente za nazaj, kar ne more. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko zahteva ali povrnitev pretekle premoženjske škode ali bodoče premoženjske škode v obliki denarne rente.

Kadar se odloča o povišanju denarne rente na podlagi 175. člena OZ, se šteje, da je o temelju že pravnomočno odločeno. Denarna renta se lahko odvzame ali zmanjša le, če se bistveno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ko je odločalo o denarni renti v prejšnjem postopku in še to le s posebno tožbo, ne pa z ugovori v pravdi, kjer oškodovanec zahteva zvišanje že pravnomočno prisojene denarne rente.

S povečanjem denarne rente se ne spreminja pravnomočna sodba Pd 33/2015, saj ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak se odloča o novem tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede plačila zneska 13.891,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek na plačilo prikrajšanja pri renti in poslovni uspešnosti za leto 2019 v znesku 1.428,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019, za leto 2020 v znesku 1.825,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020, leto 2021 v znesku 2.877,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2021 in leto 2022 v znesku 1.025,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2022 dalje ter prikrajšanje pri regresu za letni dopust za leto 2019 v znesku 1.515,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2019, za leto 2020 v znesku 1.697,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2020, za leto 2021 v znesku 1.764,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2021 in za leto 2022 v znesku 1.757,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2022 (II. točka izreka). Ugodilo je zahtevku za plačilo rente v višini 995,31 EUR od 1. 4. 2022 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka), toženki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.916,41 EUR (IV. točka izreka) in jo določilo za zavezanko za plačilo takse v deležu 81,13 % (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno II. točko izreka) se pritožuje tožnik zaradi kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da mu je bila s pravnomočno sodbo Pd 33/2015 že prisojena razlika v plači od julija 2014 do vključno februarja 2019, prikrajšanje pri delovni uspešnosti za leta 2012 do vključno 2018, prikrajšanje pri 13. plači od leta 2016 do vključno 2019 ter mesečna renta v višini 677,96 EUR od 1. 3. 2019 dalje. Z novo tožbo je zahteval poleg zvišanja prisojene rente, še plačilo prikrajšanja pri renti in uspešnosti za obdobje od 2019 do 2022 ter regresu za letni dopust kot razliko med že izplačano rento in dejansko škodo, ki mu je nastala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za nastalo dejansko škodo. Ni obrazložilo, iz kje izhaja, da ni mogoče zahtevati plačila rente za nazaj, te odločitve ni podkrepilo s sodno prakso in ni podalo razlogov. Ugotovilo je, da ima oškodovanec pravico zahtevati preteklo škodo ali bodočo v obliki rente, kar je storil, zato je sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče je tožniku enake zahtevke enkrat že prisodilo. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku tudi v tem delu oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje.

3. Toženka se pritožuje zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sodba temelji na sicer pravnomočni sodbi Pd 33/2015, ki pa je obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami pravil postopka, krši 22. in 23. člen Ustave RS in 6. ter 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zoper to sodbo je bila vložena ustavna pritožba, saj se je sodišče sklicevalo na dejansko stanje ugotovljeno v kazenskem postopku, kjer toženka ni sodelovala, zato ji je bila odvzeta možnost do obravnavanja in poštenega sodnega postopka. Dejansko stanje iz kazenske sodbe bi se lahko uporabilo le, če bi se kazenska sodba nanašala na toženko. Toženka je hotela, da se postavi izvedenec iz varstva pri delu, temu predlogu ni bilo ugodeno. Čeprav se v tem postopku ne more presojati pravnomočne sodbe iz drugega postopka, pa vse kršitve iz postopka Pd 33/2015 veljajo posredno tudi za predmetni, saj odločitev temelji na odločitvi iz Pd 33/2015. Nasprotuje tudi višini prisojene rente. Sodišče ni upoštevalo, da bi moral tožnik storiti vse kar je v njegovi moči, da bi bila morebitna škoda čim manjša, česar tožnik ni dokazal. Iz navedb tožnika ne izhaja, da bi kakorkoli iskal zaposlitev, to je le izpovedal, ni pa predložil dokazil. Ker tožnik ni prispeval k temu, da bi si poiskal zaposlitev, zahtevek ne more biti utemeljen. Vprašanje je, ali sploh drži, da je obiskal dva potencialna delodajalca, ker o tem ni obvestil Zavoda za zaposlovanje. Splošno znano dejstvo je, da pri zaposlovanju invalidov velja sistem kvot, ki določa, da mora vsak delodajalec, ki zaposluje več kot 20 oseb, zaposliti določen odstotek invalidov. Če zaposli delodajalec invalide nad predpisano kvoto, je lahko oproščen plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in lahko prejme nagrado. Tako obstoji dejanski interes za zaposlovanje invalidov. Tožniku ne ustreza, da bi delal, ker prejema plačilo, kot da bi delal. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in ni sledilo navedbam toženke. Nadalje je napačen izrek, saj bi v izreku morala biti citirana sodba, ki se naj spremeni. Ker tega ni, se ne ve, kako naj bi se spremenila sodba Pd 33/2015. Sodišče bi moralo tudi iz tega razloga zavrniti zahtevek tožnika. Prav tako je napačno stališče, da naj bi zvišanje plače bila okoliščina, ki opravičuje zvišanje rente za nazaj.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

_K pritožbi tožeče stranke_

7. Tožnik je v postopku Pd 33/2015 zahteval povrnitev premoženjske škode, tudi prikrajšanje pri regresu, 13. plači, poslovni uspešnosti, poleg tega pa je zahteval tudi plačilo denarne rente, katero mu je sodišče prisodilo od 1. 3. 2019 dalje. V predmetnem postopku pa je tožnik s tožbo zahteval plačilo prikrajšanja pri renti in uspešnosti ter regresu za letni dopust za obdobje od 2019 do 2022 ter povečanje denarne rente od 1. 4. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo razlike med že plačano rento pred vložitvijo tožbe dne 1. 4. 2022 in dejansko škodo, ki mu je nastala, pri čemer je to svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Za svojo odločitev je navedlo pravno podlago in ni bilo dolžno navajati še sodne prakse s tem v zvezi, zato je neutemeljen očitek o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Oškodovanec lahko v primeru smrti, telesne poškodbe ali prizadetega zdravja zahteva poleg pretekle premoženjske škode tudi povrnitev bodoče škode zaradi izgubljenega zaslužka v obliki denarne rente (prvi in drugi odstavek 167. člena in drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Denarna renta se plačuje mesečno, vnaprej (drugi odstavek 167. člena OZ), in se tudi spremeni (poviša ali zniža) le za naprej (175. člen OZ). Kadar oškodovanec zahteva povrnitev denarne rente, lahko v primeru, če je njegovo premoženjsko prikrajšanje višje kot znaša denarna renta, zahteva povrnitev tega prikrajšanja le na način, da skladno s 175. členom OZ zahteva povečanje denarne rente za naprej. Za isto obdobje, ko mu je prisojena denarna renta kot gotova bodoča premoženjska škoda, ne more za nazaj zahtevati še plačila pretekle premoženjske škode.1

9. Tožniku je bila s pravnomočno sodbo Pd 33/2015 prisojena denarna renta od 1. 3. 2019 dalje. Tožnik tako s tem, ko zahteva plačilo premoženjske škode kot razliko v uspešnosti in regresu za letni dopust za obdobje od leta 2019 do 2022 in dejansko plačano denarno rento, dejansko zahteva povišanje denarne rente za nazaj, kar ne more. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko zahteva ali povrnitev pretekle premoženjske škode ali bodoče premoženjske škode v obliki denarne rente. S sodbo Pd 33/2015 je bila tožniku poleg denarne rente sicer res prisojena tudi razlika v plači, delovni uspešnosti in regresu, vendar je šlo za preteklo premoženjsko škodo, za obdobje pred priznanjem denarne rente. Ne gre torej za primerljivo situacijo.

10. Upoštevajoč vse navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo prikrajšanja iz naslova razlike med že izplačano denarno rento in prikrajšanjem pri uspešnosti ter regresu za letni dopust za čas od 2019 do 2022 v skupnem znesku 13.891,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_K pritožbi tožene stranke_

11. Kadar sodišče odloča o zahtevku za povečanje že prisojene denarne rente na podlagi 175. člena OZ, je vezano na predhodno pravnomočno odločitev o prisojeni denarni renti in ne odloča ponovno o temelju odškodninskega zahtevka. Čeprav je toženka vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Pd 33/2015 v povezavi s sodbo Pdp 83/2020, to ne vpliva na konkretni postopek. Odločitev v zadevi Pd 33/2015 je pravnomočna, na to odločitev pa je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku za povišanje denarne rente. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb toženke glede nepravilnosti postopanja v pravnomočno zaključeni zadevi Pd 33/2015. 12. Toženka neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da tožnik ni zainteresiran za iskanje zaposlitve, da zaposlitve ne išče in glede spodbude delodajalcem za zaposlovanje invalidov, saj tovrstnih navedb ni podala. Toženka je v odgovoru na tožbo podala le pavšalno navedbo, da je tožnik tudi sam dolžan storiti vse, kaj je v njegovi moči, da bi bila morebitna škoda čim manjša, takšnega ravnanja pa ni dokazal. Drugih navedb s tem v zvezi ni podala, zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer pa sodišču prve stopnje takega ugovora ni bilo potrebno presojati. Kadar se odloča o povišanju denarne rente na podlagi 175. člena OZ, se namreč šteje, da je o temelju že pravnomočno odločeno. Denarna renta se lahko odvzame ali zmanjša le, če se bistveno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ko je odločalo o denarni renti v prejšnjem postopku in še to le s posebno tožbo, ne pa z ugovori v pravdi, kjer oškodovanec zahteva zvišanje že pravnomočno prisojene denarne rente.2

13. Neutemeljena je pritožba toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku citirati kako se spremeni sodba Pd 33/2015. V sodbi Pd 33/2015 je bila tožniku prisojena denarna renta v višini 677,96 EUR od 1. 3. 2019 dalje, s sodbo Pd 73/2020 pa denarna renta v višini 995,31 EUR od 1. 4. 2022 dalje. Glede na navedeno je povsem jasno, da je bila toženka tožniku v obdobju od 1. 3. 2019 do 31. 3. 2022 dolžna plačevati denarno rento v višini 677,96 EUR, od 1. 4. 2022 pa v višini 995,31 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. S povečanjem denarne rente se ne spreminja pravnomočna sodba Pd 33/2015, saj ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak se odloča o novem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje ne more spremeniti izreka svoje sodbe, razen kadar so izpolnjeni pogoji iz 328. člena ZPP za izdajo poprave sodbe. S spremembo denarne rente gre za prisojo novega zneska denarne rente ali njeno ukinitev od določenega datuma, zato ni podana očitana bistvena kršitev pravil postopka, ker v izreku ni navedena sodba Pd 33/2015. 14. Toženka v pritožbi nasprotuje stališču, da naj bi zvišanje plače bila okoliščina, ki opravičuje zvišanje denarne rente za nazaj, vendar takšnega stališča sodišče prve stopnje ni zavzelo. Kot rečeno, je bil zahtevek tožnika za plačilo škode za obdobje pred 1. 4. 2022, ki je posledica zvišanja uspešnosti in regresa, zavrnjen. Glede povišanja plače pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre za okoliščino, ki ni bila predvidljiva in upoštevana pri odločitvi rente s sodbo Pd 33/2015, zato je pravilno ugotovilo, da so na podlagi 175. člena OZ izpolnjeni pogoji za spremembo denarne rente za čas od vložitve tožbe dalje.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku tožnika za povišanje denarne rente, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, na podlagi katere mora toženka tožniku povrniti stroške postopka glede na njegov uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP), v enakem deležu pa mora plačati tudi stroške sodne takse (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zoper izpodbijana dela sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato vsaka sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Prav tako vsaka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njun odgovor ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. II Ips 119/99, Pdp 828/2014. 2 Prim. odločba II Cp 3115/2014