Jedro

Ker tožnica pred posegom iz 28. člena ZVKD-1 na kulturnem spomeniku ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja, ji je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep ustavitve izvajanja vseh del po prvem odstavku 155. člena ZVKD-1.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektorica, pristojna za varstvo kulturne dediščine, na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS, št. 16/2008, ZVKD-1) odločila, da mora tožnica takoj ustaviti vsa nadaljnja dela, ki jih izvaja na objektu na naslovu ... in njegovem prizidku ter dvorišču, ki je vpisan v register nepremične kulturne dediščine pod št. EŠD ... in je razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, ter stoji na območju mestnega jedra Ptuj, ki je tudi razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Prav tako je naložila tožnici, da mora v roku enega meseca zaprositi Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območno enoto Maribor (v nadaljevanju ZVKDS) za kulturnovarstveno soglasje. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 061-13/2009/2 z dne 13. 1. 2010. V obrazložitvi izpodbijanih odločb upravna organa navajata, da je bil inšpekcijski ogled opravljen na predlog ZVKDS, ker tožnica izvaja poseg na neustreznem dvoriščnem prizidku, v notranjščini objekta in na stavbnem pohištvu, ter da za vse posege niso bili pridobljeni kulturnovarstveni pogoji, za nobenega od posegov pa ni bilo pridobljeno kulturnovarstveno soglasje. Ob priliki ogleda na objektu dne 12. 6. 2009 je inšpektorica ugotovila, da je tožnica izvedla povečanje obstoječega starega prizidka na dvorišču objekta v širini, ki prvotno presega za približno 2 m, ter je s tem močno posegla v odprti prostor dvorišča objekta; da na prvotnem objektu na severni fasadi ni bilo okna in vrat na dvorišče; da je povečani grajeni prizidek že obložen s toplotno izolacijo in ometan; da je bilo zaradi povečanja prizidka na osnovnem spomeniško zaščitenem objektu skoraj v celoti zazidano eno izmed oken, ki je gledalo na notranje dvorišče objekta; da so na dvorišču izvedene nove zunanje sanitarije s streho enokapnico. Z navedenimi ugotovitvami ogleda je bila inšpekcijska zavezanka seznanjena ter pozvana, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku. V odgovoru je tožnica navedla, da ni bilo izvedeno nobeno povečanje obstoječega prizidka, temveč da velikost prizidka ustreza prvotnim gabaritom, kar naj bi bilo razvidno iz starih temeljev zgradbe. Prizidek je sedaj zaščiten s stiropor izolacijo in ometan, da bi se preprečilo propadanje objekta zaradi vlage. Okno, ki je gledalo na notranje dvorišče, je bilo že predhodno zaprto, prav tako zunanje sanitarije stojijo na istem mestu že vsaj od leta 1980. Na podlagi ugotovitev na kraju samem, izjav sosedov ob inšpekcijskem pregledu ter nasprotujočih izjav inšpekcijske zavezanke je inšpektorica zaključila, da so bili posegi opravljeni brez predhodne pridobitve kulturnovarstvenega soglasja pristojnega organa. Zaradi navedenega gre za nedovoljen poseg v kulturni spomenik, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po prvem odstavku 115. člena ZVKD-1. Tožena stranka pa je v zvezi s pritožbenimi ugovori navedla, da je iz spisne dokumentacije, zlasti iz fotografij, razvidno, da so bila na objektu izvedena določena dela. Pri tem ostaja nesporno dejstvo, da tožnica ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja, čemur ne oporeka niti sama. V spisu se nahajajo samo kulturnovarstveni pogoji z dne 12. 6. 2003, ki pa se nanašajo na zamenjavo oken. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ni dokazano, da je tožnica investitorka, tožena stranka sicer dopušča, da bi bil investitor del na lastnini pritožnice nekdo drug, vendar pa lastnica ne navaja nikogar drugega kot investitorja oz. izvajalca, niti ne trdi, da so bila dela na njeni lastnini izvršena brez njene vrednosti. Zaradi navedenega ni mogoče slediti trditvi, da ni inšpekcijska zavezanka v tem postopku.

Tožnica v tožbi meni, da tožena stranka ni odgovorila na njene pritožbene navedbe, da so bili izvedeni le nujni posegi, ki so bili namenjeni ohranitvi dediščine, saj je bil prizidek zaščiten s stiropor izolacijo in ometom. Za takšne posege pa ne potrebuje kulturnovarstvenega soglasja, ker gre za vzdrževalna dela. Ker tožena stranka ni odgovorila na njene pritožbene navedbe, je podana kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prav tako se odločbe zaradi navedenega ne da preizkusiti in argumentirano grajati. Organ je tudi zmotno uporabil določbe ZZKD-1, ki določa kdaj in ob kakšnih pogojih kulturnovarstveno soglasje ni potrebno. Zaradi navedenega bi se morala tožena stranka v svoji odločbi ukvarjati s pritožbenimi navedbami, da gre le za izvedbo vzdrževalnih del, ki ne posegajo v varovane vrednote in služijo ohranitvi spomenika. Zmotna je tudi navedba, da ne navaja nikogar drugega kot investitorja oz. izvajalca. Seveda ne trdi, da so bila dela na njeni lastnini izvedena brez njene vednosti, vendar so bila dela, ki presegajo okvir vzdrževalnih del, izvedena preden je sama postala lastnica spornega objekta. Tako gre za obstoječe stanje, ki je bilo takšno že, ko je postala lastnica. Prejšnjega lastnika pa je mogoče preveriti po podatkih zemljiške knjige. Ker sedaj ne izvaja nobenih posegov na objektu, je tudi nepotreben in neutemeljen ukrep ustavitve del. Prav tako je neutemeljena odredba, da je dolžna zaprositi za kulturnovarstveno soglasje, saj takšno soglasje za vzdrževalna dela v skladu z določbami ZVKD-1 ni potrebno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru se spor nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa inšpektorice, pristojne za varstvo kulturne dediščine Inšpektorata RS za kulturo in medije. Vprašanje inšpekcijskega nadzora v zvezi s posegi v kulturno dediščino ali spomenik samostojno ureja ZVKD-1. V inšpekcijskem postopku po tem zakonu pristojni inšpektor ugotavlja, ali je zavezanec pridobil kulturnovarstvno soglasje za nameravani poseg, kakor tudi, ali se dela izvajajo v skladu z izdanim kulturnovarstvnim soglasjem. V skladu z določbo 115. člena ZVKD-1 inšpektor, če ugotovi, da se izvaja ali se je izvedel nedovoljen poseg v dediščino ali spomenik, z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del. Ustavitev del velja, dokler inšpekcijski zavezanec ne pridobi kulturnovarstveno soglasje za nameravani poseg, za katerega mora zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu. V primeru, če gre za poseg, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, mora zadevo odstopiti tudi pristojnemu gradbenemu inšpektorju. Ustavitev del v tem primeru velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja (peti odstavek 115. člena ZVKD-1).

Iz podatkov spisa (zapisnika o inšpekcijskem pregledu dne 12. 6. 2009, fotografij, izjave tožnice dane po pooblaščenki dne 14. 7. 2009) izhaja, da je hiša na naslovu ... razglašena za kulturni spomenik z identifikacijsko enoto dediščine EŠD ... Prav tako je za kulturni spomenik razglašeno mestno jedro Ptuja, kjer leži obravnavana nepremičnina. Nadalje je iz zapisnika razvidno, da je bilo z deli poseženo v prizidek na dvorišču, tako da v širini presega prvotni objekt za približno dva metra. Navedena ugotovitev pa tudi po presoji sodišča zadostuje za zaključek, da je bilo z deli poseženo v kulturni spomenik, za katera tožnica nesporno ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja, pa bi ga glede na določbo 28. člena ZVKD-1 morala.

Tožničin ugovor, da je pri delih šlo le za vzdrževalna dela, za katera ni potrebno kulturnovarstveno soglasje, je po ugotovitvah sodišča v nasprotju s podatki predloženega spisa. Tožnica v tožbi navaja, da je na prizidku izvedla le zaščito s stiropor izolacijo in ometom, kar pa ne potrjuje njena izjava, ki jo je dala v inšpekcijskem postopku, niti to ne izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu. V svoji izjavi v inšpekcijskem postopku je tožnica zanikala le, da gre za povečanje starega objekta, ker bi naj bil objekt postavljen na starih temeljih, ni pa zatrjevala, da se poseg nanaša samo na obnovo fasade, kot to sedaj zatrjuje v tožbi. Prav tako je iz zapisnika o ogledu in fotografij razvidno, da gre za gradnjo – povečanje obravnavanega prizidka in ne le za obnovo fasade. Navedene okoliščine torej ne potrjujejo, da je bil v zadevi napačno uporabljen ZVKD-1, kot zatrjuje tožnica, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za ugotovitev, da so bili na objektu izvršeni posegi, ki bi jih bilo mogoče opredeliti skladno z določbo drugega odstavka 28. člena navedenega zakona. V zvezi s tem sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da se odločbe tožene stranke ne da preizkusiti, zaradi česar je kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. V obravnavanem primeru je predmet izpodbijanja v upravnem sporu prvostopna odločba (in ne odločba tožene stranke), s katero je bilo odločeno o tožničini obveznosti. Navedena odločba pa vsebuje vse obvezne sestavine z ugotovljenim dejanskim stanjem ter razlogi za odločitev. Prav tako je inšpekcijski organ po presoji sodišča pravilno uporabil določbe ZVKD-1, ki urejajo inšpekcijsko ukrepanje v primeru nedovoljenih posegov v kulturni spomenik. Po določbah navedenega zakona pa v takšnem primeru inšpektor odredi ustavitev izvajanja vseh del, zato je neutemeljen tožničin ugovor, da je takšna prepoved neutemeljena, ker ne izvaja nobenih posegov na obravnavanem objektu. Sodišče tudi kot neutemeljen in povsem pavšalen zavrača tožbeni ugovor, da ni inšpekcijska zavezanka, ker bi naj bila dela izvedena preden je postala lastnica objektov. Tožnica namreč v inšpekcijskem postopku tega ni zatrjevala, temveč je le ugovarjala ugotovitvi, da gre za povečanje starega objekta, iz česar je mogoče zaključiti, da je bila tožnica investitorka nedovoljenega posega. Navedeno izhaja tudi iz odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-487/20008/17-5001 z dne 16. 3. 2009, s katero je bilo tožnici kot investitorki naloženo, da mora ustaviti gradnjo prizidka ter vzpostaviti prizidek v prejšnje stanje. V gradbenem inšpekcijskem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica kot investitorka porušila obstoječi prizidek in pričela z gradnjo novega prizidka brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki bi ga v skladu s predpisi morala imeti. Navedena odločba torej potrjuje, da so bila na kulturnem spomeniku izvedena dela, ki jih ni mogoče opredeliti kot vzdrževalna dela, saj bi tožnica zanje morala pridobiti gradbeno dovoljenje, kakor tudi, da je bila investitorka del tožnica.

Sodišče je iz podatkov spisa tudi ugotovilo, da je Inšpektorat za kulturo in medije na podlagi izpodbijane odločbe inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavil, ker je bila zoper njo izdana odločba pristojnega gradbenega inšpektorja. Ne glede na to, da je postopek ustavljen, je sodišče presojalo zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, saj ustavitev del po določbi petega odstavka 115. člena ZVKD-1 velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.