Jedro

Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2015 in odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2015 (I. točka izreka) in da se tožba v delu, da se tožeči stranki družinska pokojnina po umrli materi A.A., roj. 9. 11. 1926, prizna od 30. 5. 2014 dalje, zavrže (II. točka izreka) ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

Sodišče je svojo odločitev utemeljevalo s tem, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je vloženo pritožbo tožnika z dne 17. 12. 2014 štela kot prepozno, saj je tožnik pritožbeni rok zamudil, vse nadaljnje roke pa spoštoval, saj je pravočasno vložil pritožbo zoper sklep z dne 5. 1. 2015, pa tudi tožba je bila vložena pravočasno. Tožnik je vedel, da mu pravice niso bile priznane, ni pa izkazano, da pravnega pouka, ki je jasen in nedvoumen, ne bi mogel razumeti in opraviti tega dejanja. Psihiatrinja je v svojem dopisu z dne 8. 6. 2016 tožnikovo psihično stanje opredelila kot nespremenjeno od prejšnjih kontrol, tožnik je bil luciden, zadostno orientiran, umirjen, prijazen, ustreznega razpoloženja, brez sveže produktivne psihopataloške simptomatike.

2. Pritožuje se pooblaščenec tožnika. Meni, da je sodišče v sodbi napačno in neutemeljeno štelo, da je tožnik razumel pravni pouk, ki se nanaša na prvo odločbo z dne 16. 10. 2014. Iz dokaznega postopka je očitno, da tožnik ima in je imel težave z razumevanjem in tolmačenje pravnih določil po odločbah državnih organov, do njih nima „prave tolerance“, je oseba pri kateri je izkazana duševna motnja in se ne zaveda posledic kot normalni povprečni državljan, ki takšno odločbo prejme. To je tožnik tudi izpovedal in to bi po mnenju pritožbe potrdil tudi izvedenec ustrezne stroke, katerega sodišče kljub predlogu, ni postavilo in je tako kršilo procesna pravila. Izvedenec bi po prepričanju tožeče stranke lahko potrdil, da tožnik ni bil sposoben razumeti pravnega pouka in ustrezno reagirati zoper odločbo z dne 16. 10. 2014. Tožniku je bila odvzeta in tudi vrnjena opravilna sposobnost in glede na dejstva, ki jih je glede duševnega stanja navedla psihiatrinja, ki sicer ni izvedenka, je pa pojasnila obstoj duševne motnje, bi sodišče moralo tožnikovo sposobnost dojemanja pravnega pouka razčistiti s sodnim izvedencem. Samo sodišče zato nima dovolj znanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z nezakonitim postopanjem sodišča bila stranki odvzeta možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, ko prvostopenjsko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, s katerim bi razčistilo vprašanje glede tožnikove zmožnosti sprejemanja odločitev in ravnanja v upravnih postopkih, posebej ali je bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje zmožen razumeti pravni pouk v napadeni odločbi tožene stranke.

5. Predmetni spor se nanaša na zahtevo tožnika za priznanje pravice do družinske pokojnine. Tožnik je 14. 8. 2014 podal zahtevo za uveljavitev družinske pokojnine po pokojni materi A.A., ki je umrla 29. 5. 2014 in je bila uživalka starostne pokojnine. Prvostopni organ tožene stranke je 16. 10. 2014 zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnil. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila prepozna in jo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrgel s sklepom z dne 5. 1. 2015. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo za katero je drugostopni organ ugotovil, da je bila pravočasna, vendar neutemeljena in jo je zato z odločbo z dne 15. 5. 2015 zavrnil. Predmetne odločbe so predmet postopka v tem socialnem sporu.

6. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker sodišče ni postavilo predlaganega izvedenca psihiatra, ki naj bi razjasnil, ali se je tožnik sploh zavedal pravnih posledic postopka v katerem je vložil svojo zahtevo pred toženo stranko posebej ali se je zavedal in dojel pomen pravnega pouka v odločbi tožene stranke.

7. Sodišče je glede možnosti razumevanja tožnikovega ravnanja, upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje, pridobilo informacijo od B.B., dr. med., spec. psihiatrinje, pri kateri se tožnik zdravi. Psihiatrinja je podala podatke o tožnikovi bolezni, o njegovih obiskih v ambulanti ter terapijah, ter kakšno je bilo njegovo psihično stanje ob prejšnjih kontrolah. Glede zahtevanega pojasnila, ali je bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje v prej omenjenem obdobju (oktober, november in december 2014) zmožen skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter ali je bil zmožen razumeti pravni pouk v odločbi in se po njem ravnati, pa je menila, da sodijo v domeno sodnega izvedenca - specialista psihiatrične stroke.

8. Na zadnji glavni obravnavi je sodišče ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca.

9. Res je, da o tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni ravno citirano kršitev. Že iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrača v ponovno sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.