Jedro

Ni razloga za razlikovanje med zneski neizplačanih plač v letu 1990, 1991 in 1992, ki so jih nekateri delavci iztožili pred sodiščem v delovnih sporih in zneski, s katerimi so na podlagi potrdil drugi delavci sodelovali pri lastninjenju podjetja. V obeh primerih gre za neizplačano plačo oziroma del plače, ki je bil izplačan naknadno (pri prvih v denarni obliki, pri drugih pa v obliki deleža v podjetju) in v obeh primerih so bili tudi prispevki plačani naknadno. Zato se ti zneski vštevajo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. 10 7020507 z dne 14. 4. 2005 in št. P-7020507 z dne 10. 11. 2005 in toženi stranki naložilo, da tožniku odmeri starostno pokojnino, pri kateri mora upoštevati tudi razlike v plačah za leto 1990 v neto znesku 17.190 SIT, za leto 1991 v neto znesku 101.822 SIT in za leto 1992 v bruto znesku 177.087 SIT ter v roku 30 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik v letih 1990, 1991 in 1992 na račun premalo izplačanih plač prejel lastninske certifikate, s katerimi je sodeloval pri odkupu delnic delodajalca G. d.d..

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo sodišča prve stopnje, da se zneski iz lastninskih certifikatov, ki jih je tožnik od delodajalca prejel iz naslova premalo izplačanih plač, vštejejo v pokojninsko osnovo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se lastninski certifikat, ki ga je tožnik prejel za leto 1990, 1991 in 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, ker ga ni prejel kot razliko med izplačanimi in neizplačanimi plačami v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti. Tožniku je bila v navedenih letih dejansko izplačana manjša plača od tiste, do katere bi bil upravičen po kolektivni pogodbi. Vendar pa tožena stranka ni postopala v skladu z Uredbo o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Ur. l. RS, št. 40/93) in Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93 s spremembami), sprejetih na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami). Organ tožnikovega delodajalca namreč v skladu z osnovami in merili za delitev plač ni sprejel sklepa o izplačevanju plač, nižjih od izhodiščnih, tožnik tudi ni prejel pisnega potrdila in ni bil ugotovljen znesek razlike v plači, niti niso bili od razlike v plači za sporno obdobje plačani prispevki na podlagi takrat veljavnega zakona. Pravilno je delodajalec postopal šele v letu 1993 in 1994, zato je tožena stranka tožniku znesek iz lastninskih certifikatov, ki jih je prejel za ti dve leti, vštelo v pokojninsko osnovo. Tožnik namesto lastninskega certifikata za leta 1990, 1991 in 1992 ni zahteval od delodajalca plačilo neizplačane razlike v plači, saj bi se le v tem primeru za izračun pokojninske osnove ta razlika lahko upoštevala. Naknadno plačilo prispevkov šele v letu 2003 za izračunane razlike za obdobje od leta 1990 do 1992 le še potrjuje dejstvo, da višina naknadno ugotovljenega zneska ob izplačilu ni imela značaja plače, saj delodajalec v skladu s prej navedenimi predpisi ni imel nobene zakonite podlage za obračun prispevkov, tožnik pa je do delodajalca ostal neaktiven. Tožena stranka je sicer priznala višino zneskov z namenom, da bi se izognila postavitvi izvedenca finančne stroke, nikakor pa ni priznala pravne narave spornega zneska, kot to zmotno navaja izpodbijana sodba. Tudi sicer so lahko predmet priznanja le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija. Zato je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo določbo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj pritožbene navedbe tožene stranke niso bile prepozne. Zato se z revizijo predlaga sprememba izpodbijane sodbe tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 214. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je dosledno povzelo izjavo oziroma vsebino zapisnika z glavne obravnave z dne 23. 1. 2007 (list. št. 41-44), kjer je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je tožnik za zneske premalo izplačanih plač v letu 1990, 1991 in 1992 prejel lastninske certifikate in da višina premalo izplačanih plač za obdobje 1990 do 1992 ni sporna. Tako ugotovljenih dejstev ni treba dokazovati, kar je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo. Tožena stranka celo sama v reviziji izrecno navaja, da je tožnik v letu 1990, 1991 in 1992 prejel lastninski certifikat, „ker je prišlo do situacije, ko je bila tožniku dejansko izplačana manjša plača kot tista, do katere je bil upravičen po kolektivni pogodbi“, zato je navedeni očitek bistvene kršitve še toliko bolj neutemeljen.

7. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

8. Med strankama je bilo sporno, ali se zneski, za katere je tožnik od delodajalca G. d.d. prejel potrdilo („lastninski certifikat“) in nesporno predstavljajo razliko v plači, ki tožniku v letih 1990, 1991 in 1992 ni bila izplačana v skladu s kolektivno pogodbo, vštevajo v pokojninsko osnovo, ker po zatrjevanju tožene stranke plače pri delodajalcu niso bile znižane v skladu s kolektivno pogodbo dejavnosti in tožnik ni prejel posebnega pisnega izračuna o ugotovljenih razlikah v plači (po Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač), prispevki pa so bili plačani šele v letu 2003. Gre torej za obdobje, ko ZLPP še ni veljal (veljati je pričel 5. 12. 1992, novela s 25. a členom pa 12. 6. 1993), prav tako pa tudi ne citirana Uredba (veljati je pričela 30. 10. 1993).

9. Po četrtem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik v letu 1990, 1991 in 1992 ni prejel plače v višini, določeni s kolektivno pogodbo. Ni tudi sporno, da je za neizplačane zneske prejel potrdilo („lastninski certifikat“). Prav tako pa tudi ni sporno, da so bili od teh zneskov, čeprav ne takrat, ko so bila potrdila izdana, ampak kasneje, plačani prispevki.

10. ZLPP je v prvem odstavku 25. a člena omogočil podjetjem interno razdelitev delnic ter vplačila delnic za notranji odkup delnic tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 31/90) določajo kolektivne pogodbe dejavnosti, za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. V drugem odstavku je predvidel zamenjavo že izdanih listin o priznanju terjatev do podjetja iz naslova neizplačanih plač, s potrdili iz prvega odstavka. Na podlagi citirane določbe so zaposleni s tistim delom neizplačane plače, ki je bila znižana za največ 20 % od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, lahko sodelovali v notranjem odkupu.

11. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 je z vidika določanja pokojninske osnove pomembno, koliko (rednega) osebnega dohodka oziroma plače je zaposleni namenil notranjemu odkupu. Tudi v postopku pred ustavnim sodiščem se je postavilo vprašanje pravne narave „plačil“ delodajalca delavcu na temelju njegove zaposlitve (v konkretnem primeru: ali je del plače, ki delavcu ni bil izplačan, ampak je z njim sodeloval v notranjem odkupu, prejemek, ki se všteva v pokojninsko osnovo). Sprejeta je bila odločitev, da tudi tisti del plače, ki ga je delavec namenil za notranji odkup (in mu zaradi znižanja plač ni bil izplačan), predstavlja plačo, ki se všteva v pokojninsko osnovo, saj je ZLPP tudi za ta „prejemek“ predvidel plačilo prispevkov.

12. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da morebitne pomanjkljivosti v postopku zniževanja plač po SKPG in kolektivni pogodbi dejavnosti ter izdaje potrdil ne morejo vplivati na tožnikovo pravico, da se mu zneski neizplačanih plač, ki jih je namenil za notranji odkup, vštejejo v pokojninsko osnovo. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik v letih 1990, 1991 in 1992 prejemal nižjo plačo, kot jo je določala kolektivna pogodba, da je za neizplačan del plač prejel potrdilo (lastninski certifikat), s katerim je sodeloval v notranjem odkupu in da so bili od teh zneskov plačani prispevki, revizija neutemeljeno tem zneskom odreka naravo plače. Vprašanje, ali so zneski, ki izhajajo iz certifikata, presegli 20 % plače, se v postopku ni izpostavljalo kot sporno. Za razlikovanje med zneski neizplačanih plač v letu 1990, 1991 in 1992, ki so jih nekateri delavci G. d.d. iztožili pred sodiščem v delovnih sporih in zneski, s katerimi so na podlagi potrdil drugi delavci, med njimi tožnik, sodelovali pri lastninjenju podjetja, ni razloga. V obeh primerih namreč gre za neizplačano plačo oziroma del plače, ki je bil izplačan naknadno (pri prvih v denarni obliki, pri drugih pa v obliki deleža v podjetju) in v obeh primerih so bili tudi prispevki plačani naknadno.

13. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.