Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, kar velja smiselno tudi za višino solastninskih deležev posameznih solastnikov na solastni nepremičnini. Kdor trdi, da obstaja določeno pravno razmerje (v konkretnem primeru, da so solastninski deleži na nepremičnini drugačni kot izkazuje zemljiška knjiga), je dolžan to dokazovati, ne pa tisti, ki soglaša z zemljiškoknjižnim stanjem.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Drugi nasprotni udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo nepravdni postopek ter napotilo nasprotna udeleženca na pravdo zoper predlagateljico za ugotovitev njunih večjih solastninskih deležev od ¼ na nepremičnini parc. št. 133/4 k.o. x. Določilo je še rok dvajset dni po pravnomočnosti sklepa za vložitev tožbe.
2.Zoper sklep se pritožuje drugi nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da se zemljiškoknjižni podatki a priori štejejo za resnične. Med temeljnimi načeli zemljiškoknjižnega prava je najti zgolj načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki je uzakonjeno zaradi varstva pravnega prometa, tega načela pa ni mogoče interpretirati tako, da so zemljiškoknjižni podatki a priori resnični. Prvo sodišče je zato zmotno štelo pravico nasprotnih udeležencev za manj verjetno. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je stopnja izkazanosti verjetnosti pravice le eden izmed kriterijev iz drugega odstavka 9. člena ZNP. Drugi kriterij je interes udeleženca za ureditev pravnega razmerja. Predlagateljica je tista, ki je vložila predlog za razdelitev solastnine, zato je le ona izkazala interes za ureditev pravnega razmerja med udeleženci. Sodišče je to okoliščino obšlo. Glede na interes predlagateljice bi moralo sodišče prve stopnje na pravdo napotiti predlagateljico. Izrek izpodbijanega sklepa ni jasen. V njem je navedeno, da se na pravdo napoti prvega in drugega nasprotnega udeleženca za ugotovitev večjih solastniških deležev od ¼ na sporni nepremičnini. Nejasno je, ali morata tožbo vložiti oba nasprotna udeleženca kot nujna sospornika v obliki ene tožbe ali lahko tudi posamično vložita vsak svojo tožbo. Drugemu nasprotnemu udeležencu tudi ni jasno, kakšen položaj bi nastal, če bi tožbo vložil le on, prvi nasprotni udeleženec pa bi ostal pasiven. Izrek je nerazumljiv tudi zato, ker se v njem omenja parc. št. 133/4 k.o. x. kot last predlagateljice, čeprav je le njena solastnica.
3.Predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec nista odgovorila na vročeno pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Nasprotna udeleženca sta podala zgolj pavšalni trditvi, da sta njuna solastninska deleža na nepremičnini parc. št. 133/4 k.o. x. višja od ¼, in sicer, da sta višja na račun predlagateljičinega deleža, ki znaša po zemljiškoknjižnih podatkih ½ od celote. Šteje se, da je zemljiškoknjižno stanje točno, dokler se ne dokaže nasprotno. Trditveno in dokazno breme je v tem pogledu na strani nasprotnih udeležencev. Zato je prvo sodišče pravilno štelo pravici nasprotnih udeležencev za manj verjetni (drugi odstavek 9. člena ZNP).
6.Sodišče lahko napoti na pravdo tudi drugega udeleženca, glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja (drugi odstavek 9. člena ZNP), vendar pa to pravilo v obravnavanem primeru ni prišlo v poštev. Predlagateljica zatrjuje, da je solastnica nepremičnine do ½, torej prav toliko, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ), kar velja smiselno tudi za višino solastninskih deležev posameznih solastnikov na solastni nepremičnini. Kdor trdi, da obstaja določeno pravno razmerje (v konkretnem primeru, da so solastninski deleži na nepremičnini drugačni kot izkazuje zemljiška knjiga), je dolžan to dokazovati, ne pa tisti, ki soglaša z zemljiškoknjižnim stanjem. Z vidika slednjega ni potrebno drugače urejati tega pravnega razmerja. Ker je predlagateljica vknjižena kot solastnica do ½, nima pravnega interesa, da vloži tožbo za takšno ugotovitev. Pravni interes za ugotovitev drugačnih deležev od tistih, ki jih izkazuje zemljiška knjiga, imata lahko le nasprotna udeleženca.
7.II. točka izreka sklepa je sicer oblikovana nekoliko nerodno (v delu, v katerem omenja parc. št. 133/4 k.o. x. kot last predlagateljice), vendar je njen pomen kljub temu dovolj jasen. Glede na podatke, ki izhajajo iz zemljiške knjige, ni dvoma, da je prvo sodišče imelo pri tem v mislih solastninski delež predlagateljice do polovice, katerega je v izreku omenilo zgolj zato (tudi brez tega dodatka bi bil izrek dovolj jasen), ker vsak nasprotni udeleženec zatrjuje svoj višji solastninski delež od ¼ v škodo predlagateljičinega solastninskega deleža (1. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).
8.Kakšno tožbo bosta nasprotna udeleženca vložila (oba skupaj ali vsak zase) je odvisno izključno od njiju, saj zgolj onadva vesta, na kakšni podlagi bosta uveljavljala svoja morebitna zahtevka. Ali se bosta za tožbo odločila oba ali samo eden od njiju, je stvar njune odločitve, ki z oblikovanjem napotitvenega sklepa nima nobene zveze.
9.Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Drugi nasprotni udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZNP).