Jedro

Glede na število očitanih kaznivih dejanj umora po 116. členu KZ-1, ter dejstvo, da osumljencu zdravniška licenca (še) ni bila odvzeta in da torej delo zdravnika sme opravljati (doma ali v tujini), možnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj ni mogoče izključiti. Gre za izjemno huda kazniva dejanja zoper življenje ljudi, zato za odreditev pripora zadostuje ugotovljena stopnja verjetnosti ponovitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 17744/2015 z dne 19. 5. 2015 v postopku zoper osumljenega I. R. zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sedmih kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena KZ-1, devet kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 ter kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 v idealnem steku s šestimi kaznivimi dejanji omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil osumljenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitev 20., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Uvodoma opozarja, da v zahtevi uveljavlja tudi nekatere kršitve, ki jih v pritožbi ni uveljavljal , vendar ocenjuje, da je procesna predpostavka iz petega odstavka 402. člena ZKP kljub temu izpolnjena. Zaradi izjemno kratkega 24 urnega zakonskega roka za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora namreč v tako obsežni zadevi s številnimi in raznovrstnimi očitki po njegovem mnenju vseh kršitev ni bilo mogoče uveljavljati že v pritožbi. Nadalje navaja, da zaradi očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena ZKP, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet in za katerega je zagrožena kazen do dveh let zapora, ter zaradi očitanega kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine ter za katerega je zagrožena kazen do enega leta zapora, skladno z 2. točko prvega odstavka

432.

člena ZKP pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni dopustno odrediti.

Navaja tudi, da naj bi osumljenec kaznivo dejanje ponarejanja listin storil pred skoraj šestimi leti, glede kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja pa opozarja na odsotnost procesne predpostavke za pregon v tistih primerih, v katerih predloga za pregon niso podali oškodovanci sami, temveč njihovi sorodniki. V zvezi z očitkom sedmih kaznivih dejanj umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1 zagovornik meni, da v izpodbijanem sklepu sodišča prve in druge stopnje ni najti nikakršnih razlogov o tem, zakaj naj bi osumljeni ta dejanja izvršil iz morilske sle.

Poudarja, da je imel osumljenec kot zdravnik, zaposlen na Kliničnem oddelku za vaskularno in intenzivno nevrološko terapijo v času svojega dela na kliniki v obravnavi številne paciente, med katerimi je bilo veliko število takšnih, za katere je bilo ugotovljeno, da so neozdravljivo bolni in je bila zanje v večini primerov sprejeta konzilijarna odločitev, da se nadaljnje aktivno zdravljenje teh bolnikov opusti. Pri vseh oškodovancih je šlo za paciente v nezavestnem stanju, pri čemer je bilo glede vseh ugotovljeno, da niso imeli nikakršne možnosti za ozdravitev oziroma preživetje in je bilo v času storitve očitanih kaznivih dejanj njihovo stanje takšno, da je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo umrli. Glede očitanih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1 v idealnem steku s šestimi kaznivimi dejanji omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1 zagovornik navaja, da se v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje osumljencu očita, da naj bi v letih 2012 do 2014 izdal nesorazmerno veliko količino neupravičeno pridobljenih receptov, pri čemer pa v opisu ni navedeno, v čem naj bi bila neupravičenost pridobitve teh receptov in v čem naj bi bila sporna količina predpisanih zdravil oziroma uporabljenih receptov. Zagovornik nadalje uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev načela kontradiktornosti iz 16. člena ZKP ter kršitve 23. in 25. člena Ustave, z obrazložitvijo, da se preiskovalna sodnica in senat v svojih sklepih niti z besedo nista opredelila do izčrpnega in obširnega zagovora osumljenca ter da se senat tudi ni opredelil do številnih pritožbenih navedb. Opozarja na določbe drugega odstavka 203. člena in tretjega odstavka 204.a člena ZKP, po katerih mora preiskovalni sodnik osumljenca zaslišati, o predlogih strank pa lahko odloči šele, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o odreditvi pripora. Po oceni zagovornika takšna zakonska ureditev nujno predpostavlja, da se mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora opredeliti tudi do zagovora osumljenca in stališč njegovega zagovornika, tako glede očitanih kaznivih dejanj, kot tudi glede obstoja pripornega razloga. Po stališču zagovornika v izpodbijanih sklepih prav tako ni obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti glede kaznivih dejanj umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1 ter kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, s čimer naj bi prišlo do kršitve 20., 21., 22., 27., 29. in 35. člena Ustave. Navaja, da osumljenec ni več zdravnik niti ni več zaposlen kot zdravnik , zato kazni vih dejanj umora, ki naj bi jih izvršil na način, da je odredil apliciranja morfija oziroma drugih protibolečinskih sredstev neozdravljivim pacientom, ne more več ponoviti. Preiskovalna sodnica je sicer v obrazložitvi sklepa navedla, da naj bi osumljenec kazniva dejanja umorov izvršil iz morilske sle, ki ni nujno vezana na funkcijo zdravnika, vendar zagovornik ponovno poudarja, da ugotovitev obstoja te okoliščine v sklepu ni obrazložena. Po stališču zagovornika preiskovalna sodnica tudi ni pojasnila, kako bi osumljenec lahko ponavljal kazniva dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog, ki naj bi jih izvršil z neupravičeno izdajo receptov. Ponovno opozarja, da je osumljencu zaposlitev na Nevrološki kliniki v Ljubljani prenehala ter da nima več stika s pacienti, ob takšnem medijskem linču pa po oceni zagovornika tudi nobena lekarna ne bi izdala zdravila na recept, ki bi ga napisal osumljenec, saj je nedvomno v računalniški sistem že vneseno, da osumljenec receptov ne sme izdajati.

V zvezi s tem še navaja, da je osumljenec od 30 receptov, ki jih je imel na voljo v letu 2015, porabil že 27 receptov. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper osumljenca odpravi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje preiskovalni sodnici.

3. Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Ob tem se je opredelila le do kršitev, ki jih je vložnik uveljavljal tudi v pritožbi, saj kratek rok za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditev pripora po njenem stališču ne pomeni, da vložnik vseh kršitev ni mogel uveljavljati že v pritožbi. Po stališču vrhovne državne tožilke je sodišče presodilo vsa relevantna dejstva, ki kažejo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ter se opredelilo tudi do zagovora osumljenca. Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, pa se sodišče ne more spuščati v oceno verodostojnosti osumljenčevega zagovora in izvedenih dokazov, ker je le-ta vselej pridržana odločanju po izvedeni glavni obravnavi. Meni tudi, da so bili predlogi za pregon kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja podani pravočasno, saj je trimesečni rok za vložitev predloga pričel teči, ko so upravičenci za podajo predloga, ki so navedeni v 55. členu ZKP, izvedeli za kazniva dejanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku. Na odgovor je podal izjavo zagovornik, ki je vztrajal pri navedbah vložene zahteve za varstvo zakonitosti ter izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, da se sodišče pri presoji utemeljenega suma ne sme spuščati v presojo verodostojnosti zagovora in izvedenih dokazov. Po oceni zagovornika bi bila sicer povsem odveč določba tretjega odstavka 192. člena ZKP, po kateri se pripor odpravi tudi po uradi dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so narekovali njegovo odreditev, kar nujno predpostavlja, da mora sodišče v zvezi z obstojem razlogov za pripor v vsaki fazi postopka narediti določeno dokazno oceno. Poudaril je še, da pravočasnost predlogov za pregon glede kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja v obravnavanem primeru ni bistveno vprašanje, temveč je bistveno, ali so ožji sorodniki umrlih oškodovancev sploh upravičenci za podajo predloga.

B.

5. V zvezi z uvodnimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na nemožnost izčrpanja

rednega pravnega sredstva, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba večino ugovorov, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavljala že v pritožbi. Edini očitek, ki ga zagovornik prvič uveljavlja šele z izrednim pravnim sredstvom je, da zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni dovoljeno odrediti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zagovornik ni izkazal upravičenega razloga, zaradi katerega se obramba - v sicer resda kratkem pritožbenem roku - ne bi mogla opredeliti tudi do tega vprašanja. Gre za vprašanje, ki ima izključno pravno naravo in ni povezano z obširnim proučevanjem dejanskega stanja. Sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da zatrjevani očitek na zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora ne bi imel vpliva, četudi bi bilo izkazano, da obramba tega očitka v pritožbi ni mogla uveljavljati, saj pripor zoper osumljenca niti ni bil odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj ponarejanja listin in neupravičenega slikovnega snemanja. Sodišče je v izpodbijanem sklepu sicer podalo razloge o obstoju utemeljenega suma tudi glede teh kaznivih dejanj, vendar iz dela obrazložitve, ki se nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti (7. točka prvostopenjskega sklepa) izhaja, da je slednja podana le glede kaznivega dejanja umora po 116. členu KZ-1 ter kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, torej le glede kaznivih dejanj, ki ogrožajo varnost ljudi. Iz tega razloga je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora irelevanten tudi (v pritožbi sicer uveljavljan) očitek zagovornika o odsotnosti procesne predpostavke za pregon nekaterih kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja.

6. Očitek zagovornika, da se preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu naj ne bi opredelila do zagovora osumljenca, je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen . Zagovornik sicer pravilno opozarja, da je možnost osumljenca, da se v okviru zaslišanja s strani preiskovalnega sodnika (drugi odstavek 203. člena ZKP) ter v okviru pripornega naroka (drugi odstavek 204.a člena ZKP) izjavi o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih, ki lahko vplivajo na sodnikovo odločitev o odreditvi pripora, pomembno jamstvo kontradiktornosti in s tem vsestranske presoje obstoja pogojev za odreditev pripora. Prav tako drži, da mora sodišče navedbe obrambe presoditi in jih ne sme preprosto prezreti. Ni pa potrebno, da bi sodišče v sklepu o odreditvi pripora povzemalo zagovor osumljenca ter navedbe, ki sta jih osumljenec in zagovornik podala na pripornem naroku, ter da bi se do sleherne navedbe izrecno opredelilo. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP obsega obrazložitev sklepa o odreditvi pripora obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti dejstva, ki so odločilna za obstoj pripornih razlogov, in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Vse navedene razloge izpodbijani

sklep vsebuje; preiskovalna sodnica je navedla tako dokaze, na podlagi katerih je sklepala na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitana mu kazniva dejanja, kot tudi okoliščine, ki po njeni oceni utemeljujejo ponovitveno nevarnost. Iz teh razlogov posredno izhaja, da je preiskovalna sodnica sprejela argumente državnega tožilstva ter da je nasprotni argumenti obrambe niso prepričali. Zagovornik pa tudi ne izpostavlja kakšnih konkretnih navedb obrambe, na katere izpodbijani prvostopenjski sklep ne bi dajal odgovorov. Prav tako pa zagovornik tudi ne pojasni, katere so tiste konkretne pritožbene navedbe, do katerih naj se ne bi opredelilo sodišče druge stopnje, zaradi česar teh kršitev ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. V zvezi z navedbami zagovornika, da v sklepu o odreditvi pripora v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic v idealnem steku s šestimi kaznivimi dejanji omogočanja uživanja prepovedanih drog, v uvodnem opisu dejanja naj ne bi bilo navedeno, v čem je neupravičena pridobitev receptov ter zakaj je količina izdanih receptov sporna, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica o tem navedla obširne razloge na 45. do 49. strani svojega sklepa. Iz teh razlogov izhaja, da je osumljenec, tako kot ostali zdravniki, na leto prejel 30 posebnih receptov za osebno rabo, medtem ko pacientom na oddelku, na katerem je bil zaposlen osumljenec, zaradi narave bolezni receptov skorajda niso izdajali. Osumljenec pa naj bi po ugotovitvah preiskovalne sodnice v roku treh let izdal kar 1022 receptov, od tega 425 navadnih receptov na svoje ime, preostale recepte pa naj bi izdal na imena pacientov, ki niso bili hospitalizirani ali pri osumljencu ambulantno obravnavani, v enem primeru pa naj bi bili recepti izdani brez ustreznih pooblastil osebnega zdravnika. Glede izdaje zdravil na imena treh pacientov po oceni sodišča okoliščine kažejo tudi, da je osumljenec zlorabil zdravstvene kartice teh pacientov, saj slednji predpisanih zdravil niso niti prevzeli niti zaužili. S tem je neupravičenost izdaje receptov v sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri konkretizirana.

8. Vrhovno sodišče pa ne more pritrditi niti navedbam zagovornika, da pri osumljencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V zvezi z nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj umora

po 116. členu KZ-1 je preiskovalna sodnica pojasnila, da je osumljencu sicer bila izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pa mu bila odvzeta zdravniška licenca, kar pomeni, da se lahko kot zdravnik zaposli kje drugje. Preiskovalna sodnica je poudarila, da gre pri kaznivem dejanju po 116. členu KZ-1 za eno najhujših kaznivih dejanj, da se osumljencu očita kar sedem kaznivih dejanj po navedenem členu ter da je podan tudi utemeljen sum, da je ta dejanja izvrševal iz morilske sle, ki pa ni nujno vezana na njegovo funkcijo zdravnika. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku, da preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu ni posebej utemeljila, na podlagi katerih okoliščin je sklepala, da je osumljenec očitana kazniva dejanja izvršil iz morilske sle.

V času odločanja o odreditvi pripora sodišče tudi ni razpolagalo z mnenjem izvedenca psihiatra, ki bi lahko pojasnil osumljenčevo motivacijo za odvzem življenj sedmim hudo bolnim hospitaliziranim pacientom. Drži tudi, da je bila obravnavana zadeva medijsko odmevna. Vendar glede na do sedaj ugotovljene okoliščine, predvsem število očitanih kaznivih dejanj ter dejstvo, da osumljencu zdravniška licenca (še) ni bila odvzeta in da torej delo zdravnika sme opravljati (doma ali v tujini), možnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj ni mogoče izključiti. Gre za izjemno huda kazniva dejanja zoper življenje ljudi, zato za odreditev pripora zadostuje ugotovljena stopnja verjetnosti ponovitve.

9. Vrhovno sodišče prav tako soglaša s stališčem preiskovalne sodnice, da je pri osumljencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1. Tudi v okviru te presoje je odločilno dejstvo, da osumljenec še ima zdravniško licenco in s tem objektivno možnost izdajanja receptov za zdravila, ki so razvrščena med prepovedane droge. Da ta možnost obstaja potrjuje ugotovitev preiskovalne sodnice, da je osumljenec tudi po tem, ko zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil več zaposlen na nevrološki kliniki, izdal 27 receptov, ki jih je še v času zaposlitve neupravičeno pridobil na nevrološki kliniki (in torej ni šlo za posebne osebne recepte, kot to zmotno navaja zagovornik). Med drugim naj bi v tem obdobju izdal tudi recepte za zdravila z vsebnostjo psihotropnih snovi in s tem osebam, na imena katerih je te recepte izdal, še naprej omogočal uživanje prepovedanih drog. Ta osumljenčeva vztrajnost ter očitek velikega števila neupravičeno izdanih receptov pa kažeta tudi, da osumljenec izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj ne bi opustil, če pripor zoper njega ne bi bil odrejen.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za osumljenca

nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.