Jedro

Izrek sklepa tožene stranke o predaji pritožnika odgovorni državi, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 148/2023-14 z dne 3. 2. 2023 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3912/2022/21 (1221-02) z dne 24. 1. 2023, odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3912/2022/21 (1221-02) z dne 24. 1. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne države članice. Ta je svojo odgovornost že potrdila, za predajo pa tudi ni ovir, saj tožnik s (pre)splošnimi navedbami ni izpodbil domneve, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. To pa tudi ne izhaja iz predloženih in preučenih aktualnih poročil AIDA/ECRE in EUAA in informacij o Republiki Hrvaški. V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj ga bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa 7. 3. 2023 vložil pritožbo, dne 20. 3. 2023 pa še dopolnitev pritožbe. V pritožbi z dne 7. 3. 2023 sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do (različnih) sodnih praks tujih nacionalnih sodišč v zvezi s predajo migrantov oziroma prosilcev Republiki Hrvaški, ki jih vsebuje poročilo EUAA Asylum Report 2022 ter do sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M.H. And others v Croatia z dne 18. 11. 2021, v kateri je Sodišče Evropske unije odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Dublinske uredbe, če ni mogoče, da ne bi vedele za sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici in da to predstavlja utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Vztraja, da je predložil objektivne dokaze, ki kažejo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da se ga na Hrvaško ne sme vrniti brez zagotovljenega jamstva. Meni, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati tudi dejstvo, da je bil na Hrvaškem že žrtev nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijano odločbo toženke.

4. V dopolnitvi pritožbe 17. 3. 2023 pa navaja, da je 7. 3. 2023 ali 8. 3. 2023 ob 24. uri preteklo šest mesecev, odkar je bila prošnja za sprejem poslana Hrvaški. Rok za njegovo predajo je tako že pretekel, zato je za obravnavo njegove prošnje sedaj odgovorna Slovenija. Hkrati z dopolnitvijo pritožbe je pritožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa toženke.

5. Toženka odgovora na pritožbo in dopolnitev pritožbe ni podala.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba je utemeljena.

7. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

8. Glede na to, da iz podatkov iz baze EURODAC izhaja, da se je pritožnik, državljan Republike Gane, pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji, nahajal v Republiki Hrvaški, da so mu bili tam 29. 7. 2022 vzeti prstni odtisi in da je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter upoštevaje, da je 7. 9. 2022 Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je v skladu z d točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje pritožnikove prošnje, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pravilnost presoje sodišča prve stopnje v tem delu za pritožnika niti ni sporna.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poročila EUAA Asylum Report iz leta 2022 v zvezi s sodno prakso nekaterih tujih nacionalnih sodišč glede predaje migrantov oziroma prosilcev Republiki Hrvaški. Na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 namreč sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Prav to pa je v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje, saj je v 18. točki obrazložitve pojasnilo, da glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem ob upoštevanju predloženih aktualnih poročil (tudi do poročila EUAA Asylum Report iz leta 2022) v celoti sledi razlogom toženke v izpodbijanem sklepu, s katerimi se v celoti strinja ter se je, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, na utemeljitev toženke tudi sklicevalo. Poleg tega je v več točkah obrazložitve ugotovilo (glej 15. točko, 18. točko, 21. točko), da iz predloženih poročil, torej tudi poročila EUAA Asylum Report iz leta 2022, ne izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

10. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, da je bil pritožnik na Hrvaškem že žrtev ponižujočega in nečloveškega ravnanja. Izpodbijana sodba ima o tem razloge predvsem v 18., 19. in 20. točki obrazložitve, v katerih je navedeno, da se pritožnikovi opisi nanašajo izključno na dogodke, ki naj bi se mu zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim prečkanjem državne meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, zato iz teh tožbenih navedb ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na dogodke, ki naj bi se zgodili v povezavi s pritožnikovim ilegalnim prečkanjem državne meje.

11. V 2o. točki svoje obrazložitve je sodišče prve stopnje poudarilo, da je pritožnik na glavni obravnavi izpovedal, da takšnega neprimernega ravnanja s strani hrvaških organov oblasti po prihodu na Hrvaško v letu 2022, ko je tudi pridobil status prosilca mednarodne zaščite, ni bil deležen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško. Da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev v sodbi pa nenazadnje izhaja tudi iz same pritožbe, v kateri pritožnik nasprotuje navedenim stališčem in vztraja, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti ključno opisano ravnanje hrvaške policije ob njegovem ilegalnem vstopu v državo.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodbe ESČP v zadevi M.H. And others v Croatia z dne 18. 11. 2021. Sodišče prve stopnje je to storilo v 23. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da je iz stališč v več citiranih sodbah SEU in ESČP sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice, vendar pa tožnikove izjave v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za to, da bi bilo treba navedeno domnevo šteti za izpodbito.

13. Vendar pa je pritožnik dne 20. 3. 2023 vložil še vlogo, v kateri navaja, da je najkasneje 8. 3. 2023 ob 24. uri preteklo šest mesecev, odkar je bila prošnja za njegov sprejem poslana Hrvaški in je zato po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo njegove prošnje sedaj odgovorna Republika Slovenija. Ta vloga je bila vročena toženki, ki na navedbe v njej ni odgovorila.

14. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča. 15. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 255/2016 že pojasnilo, da v upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj. Tudi v obravnavani zadevi pritožnik niti ne navaja, da bi šestmesečni rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški potekel že pred izdajo sklepa, ki ga je izpodbijal v upravnem sporu. Zato sodišče prve stopnje – vsaj na prvi pogled – ni imelo razloga za presojo, da bi bil izpodbijani sklep nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava glede na takrat obstoječe dejansko stanje.

16. V isti zadevi, torej I Up 255/2016, pa je Vrhovno sodišče sprejelo tudi stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena. S tega vidika je pritožnikove navedbe v vlogi z dne 20. 3. 2023 mogoče razumeti kot ugovor glede materialnopravne pravilnosti izpodbijanega akta, kolikor bi ta akt določil, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški brez upoštevanja navedene časovne omejitve iz Uredbe Dublin III.

17. Ker pa je bila navedena vloga vložena šele po izteku pritožbenega roka2, ni mogoče mimo vprašanja, ali in na kakšen način lahko Vrhovno sodišče sploh upošteva navedbe v njej. Vendar pa gre po prej navedenem stališču iz zadeve I Up 255/2016 pri upoštevanju roka iz prvega odstavka Uredbe Dublin III za pravilno uporabo materialnega prava, na katero Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi s 350. členom ZPP). Zato Vrhovno sodišče kljub izteku pritožbenega roka in s tem pritožnikove možnosti, navajati dodatne pritožbene ugovore, ne vidi ovire za to, da bi pritožnikove navedbe iz navedene vloge upoštevalo v okviru presoje po uradni dolžnosti, sicer ne kot formalne pritožbene navedbe, temveč kot opozorila na materialnopravno pravilnost izpodbijanega akta.

18. Izrek sklepa tožene stranke, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnika Republiki Hrvaški. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo. K temu Vrhovno sodišče pripominja še, da iz podatkov v spisu izhaja možnost, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za predajo pritožnika Republiki Hrvaški med trajanjem tega pritožbenega postopka tudi dejansko potekel, pritožnik pa pred potekom tega roka ni bil predan Republiki Hrvaški.

19. Zato je Vrhovno sodišče v okviru svojih zakonskih pooblastil izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 80. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep toženke odpravilo. Ker je bila s tem sklepom pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, poleg tega pa je bil odločeno, da Republika Slovenija te prošnje ne bo obravnavala zaradi predaje tožnika Republiki Hrvaški, je s tem nastopila situacija, kot da do teh odločitev ni prišlo. Tožena stranka bo zato morala ponovno obravnavati pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in pri tem preveriti tudi potek roka za predajo pritožnika Republiki Hrvaški, pri tem pa je vezana na pravna stališča Vrhovnega sodišča, izražena v tej obrazložitvi.

**K II. točki izreka**

20. Pritožnik je v pritožbenem postopku predlagal, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa toženke, zadrži do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Navajal, je da bi mu vrnitev v Republiko Hrvaško povzročila nepopravljivo škodo, saj v tem primeru ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo in v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za vložitev tožbe, postopki mednarodne zaščite pa se morajo odvijati hitro. Skladno s sodno prakso SEU se izročitev drugi državi ne more izvajati več kot šest mesecev.

21. Glede na to, da je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo toženke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo morala odločiti o pritožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, si pritožnik z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je Vrhovno sodišče pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Pritožnik je dopolnitev pritožbe vložil šele dne 20. 3. 2023, petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe pa je potekel dne 7. 3. 2023.