Jedro

1. Skladiščnik ne odgovarja za škodo na blagu, ki ga je prevzel v skladiščenje, če škodne nevarnosti (nenadne poplave) ni mogel odvrniti ali se ji izogniti, niti ni mogel škode preprečiti.

2. Če tožeča stranka zahteva plačilo v tuji valuti pa do tega ni upravičena, sodišče tožbo lahko zavrne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega postopka nosita pravdni stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 2.426.101,64 DEM s pripadki, podrejeno - na drugačni dejanski in pravni podlagi - pa 517.627,50 DEM. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, ki jo vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje, uveljavlja tožeča stranka revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Pravilnosti dokazne ocene, ki je bila podlaga sodiščema prve in druge stopnje za njuni odločitvi, revizijsko sodišče ni preizkušalo, čeprav jo tožeča stranka v reviziji izpodbija. To pa zato, ker spada dokazna ocena v področje pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja. Teh pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizija očita pritožbenemu sodišču, da šteje nekaj kot dokazno ugotovljeno, česar sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Očitno meri na ugotovitev tistih dejstev, ki jih je pritožbeno sodišče opredelilo kot splošno znana dejstva. Če bi bilo to res, bi to lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Do omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni prišlo. Dejstva, ki jih je sodišče druge stopnje upoštevalo kot splošno znana dejstva, je namreč kot splošno znana dejstva (zadnji odstavek na 3. strani prvostopne sodbe), oziroma kot znana dejstva (prvi odstavek na 5. strani prvostopne sodbe), upoštevalo pri svoji odločitvi tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je torej za svojo odločitev upoštevalo samo tista dejstva, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne pa še kakšnih drugih.

Razen zgoraj navedene, kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je revizijski razlog po 1. in 2. točki 1. odst. 385. člena ZPP, tožeča stranka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče se strinja s pravnim stališčem sodišč druge in prve stopnje, da ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do uničenja ležajev, tožena stranka ni mogla odvrniti ali se jim izogniti, niti ni mogla škode preprečiti. Tako je podana situacija iz 1. odst. 731. člena ZOR, po kateri skladiščnik ne odgovarja za škodo na blagu, ki ga je prevzel v skladiščenje. Zato primarni tožbeni zahtevek na plačilo 2.426.101,64 DEM na dejanski podlagi, na kateri ga tožeča stranka temelji, ni utemeljen ne glede na določbe 71. člena zakona o Banki Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) ter 2. člena zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 17/91-I in 33/92).

Na drugačni dejanski in pravni podlagi od tistih, na katerih je temeljila zahtevek na plačilo 2.426.101,64 DEM, zahteva podrejeno tožeča stranka plačilo 517.627,50 DEM.

Vse pravice in obveznosti med domačimi pravnimi in/ali fizičnimi osebami, ki se glasijo na denar, se lahko uveljavljajo in izpolnjujejo samo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, razen če zakon ne določa drugače. To načelo izhaja iz 71. člena zakona o Banki Slovenije. Valuta Republike Slovenije je tolar (1. člen zakona o denarni enoti Republike Slovenije). Ta se kot edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije uporablja ne samo za gotovinska, ampak tudi za negotovinska plačila (1. in 2. odst. 2. člena zakona o denarni enoti Republike Slovenije).

Obe pravdni stranki sta pravni osebi po pravu Republike Slovenije. Po obeh dejanskih podlagah, na katerih temelji tožeča stranka svoja tožbena zahtevka, naj bi denarna obveznost tožene stranke nastala v Republiki Sloveniji. Pod predpostavko, da obstoji, bi jo tožena stranka morala v njej tudi izploniti. Zato bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke plačilo samo v valuti Republike Slovenije - v tolarjih. Ni namreč zakona, ki bi za takšno terjatev, kakršno uveljavlja tožeča stranka, določal drugače. Tožeča stranka pa zahteva nekaj drugega - plačilo v tuji valuti. Do tega pa ni upravičena. Zato je iz tega razloga tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločeno.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker v teku postopka tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, materialnopravno pa je sploh pravilno odločeno, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je, glede na 1. odst. 166. člena ZPP in upoštevajoč 1. odst. 155. člena ZPP, odločilo o stroških revizijskega postopka tako, da morata stranki spora nositi vsaka svoje.