Jedro

Glede na 10. točko obrazložitve je tožena stranka sicer zatrjevala, da od 1. 7. 2018 ne obratuje v poslovnih prostorih, v katerih naj bi izvajala javno predvajanje glasbe, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Ker torej tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, navedb in dokazov nasprotne stranke ni izpodbila v skladu z 212. členom ZPP. Sodišče prve stopnje v potrditev navedb tožeče stranke navaja tudi 5. člen pogodbe o javni priobčitvi fonogramov št. 30137 med pravdnima strankama z dne 15. 12. 2014, ki je bila sklenjena do preklica in je uporabniku nalagala dolžnost, da v primeru prenehanja javnega priobčevanja fonogramov pogodbo odpove in poravna svoje obveznosti do IPF. Ne enega ne drugega tožena stranka ni dokazala (tega niti ni zatrjevala), kakor tudi ne, da fonogramov v vtoževanem obdobju ni več priobčevala, zato je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da je tožena stranka javno priobčevala varovane fonograme v svojih gostinskih lokalih tudi v zadevnem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba a sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za glavnico v znesku 124,83 EUR, za zakonske zamudne obresti od zneska 20,36 od 16. 2. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 3. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 4. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 5. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 6. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 7. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 8. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 9. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR do 16. 10. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 11. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 12. 2019 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 1. 2020 do 26. 11. 2020, od zneska 12,08 EUR od 16. 2. 2020 do 26. 11. 2020, od zneska 12,26 EUR od 16. 3. 2020 do 16. 11. 2020, od zneska 11,48 EUR od 1. 7. 2020 do 26. 11. 2020, od zneska 12,26 EUR od 16. 7. do 26. 11. 2020, od zneska 12,26 EUR od 16. 8. 2020 do 26. 11. 2020, v tem delu v prvem odstavku razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 00000/2020 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 10. 2020 in postopek v tem delu ustavilo. Prav tako je odločilo, da sklep o izvršbi opr. št. VL 00000/2020 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 10. 2020 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo glavnice v znesku 128,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2020 in tretjem odstavku izreka, v preostalem delu pa se navedeni sklep v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2020 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 428,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to odločitev se je smiselno pritožila1 tožena stranka. Dejstva iz sodbe ne držijo. Podjetje A., d. o. o., je dne 1. 7. 2018 podjetju B., d. o. o., oddelilo poslovanje in poslovno enoto C. na lokaciji ... Podjetje B. je 1. 7. 2022 kupila D. D. in s tem prevzela vso odgovornost iz naslova C., ... A., d. o. o., je s tem dejanjem prenehalo s poslovanjem in od tega dne naprej več ne posluje in nima druge poslovne enote, kot je bilo navedeno v sodbi. Lokacija ..., Bistro in kavarna E., je s tem dnem prenesena na drugo podjetje in sicer na podjetje E. gostinstvo, d. o. o., ... Tožena stranka ugovarja terjatvam iz naslova C. in podjetja A., d. o. o. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejstva, navedena v sodbi, pri čemer izrecno nasprotuje navedbam v izpodbijani odločbi, da naj bi imela poslovne enote. Glede na to, da se njene pritožbene navedbe nanašajo na domnevno prenehanje poslovanja podjetja A., d. o. o., ker je bilo prodano 1.7.2022, je treba najprej odgovoriti na to navedbo. Prodaja družbe drugemu, ne vpliva na obveznosti družbe. Le v odgovor na pritožbene navedbe je treba dodati, da tožena stranka še obstaja v sodnem registru, zato te navedbe ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Tožeča stranka toži na izpolnitev sklenjenih pogodb in temu tožena stranka ni uspešno ugovarjala.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje. Kot namreč izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, tožena stranka trditev tožeče stranke in predloženih dokazov iz njene dopolnitve tožbe ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva tožeče stranke štelo kot priznana. Tako je v 9. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka v relevantnem času v upravljanu več lokalov, v katerih je opravljala gostinsko dejavnost, pri kateri je javnosti priobčevala fonograme, za kar je bila dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo. Pravdni stranki sta zaradi ureditve navedenega razmerja sklenili dve pogodbi, in sicer za poslovni prostor H. in E. Tožeča stranka toži na podlagi teh pogodb.

7. Glede na 10. točko obrazložitve je tožena stranka sicer zatrjevala, da od 1. 7. 2018 ne obratuje v poslovnih prostorih, v katerih naj bi izvajala javno predvajanje glasbe, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Ker torej tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, navedb in dokazov nasprotne stranke ni izpodbila v skladu z 212. členom ZPP. Sodišče prve stopnje v potrditev navedb tožeče stranke navaja tudi 5. člen pogodbe o javni priobčitvi fonogramov št. 30137 med pravdnima strankama z dne 15. 12. 2014 (A1), ki je bila sklenjena do preklica in je uporabniku nalagala dolžnost, da v primeru prenehanja javnega priobčevanja fonogramov pogodbo odpove in poravna svoje obveznosti do IPF. Ne enega ne drugega tožena stranka ni dokazala (tega niti ni zatrjevala) kakor tudi ne, da fonogramov v vtoževanem obdobju ni več priobčevala, zato je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da je tožena stranka javno priobčevala varovane fonograme v svojih gostinskih lokalih tudi v zadevnem obdobju.

8. Tožena stranka v pritožbi prvič navaja dejstva v zvezi z oddelitvijo poslovanja in poslovne enote C., nakupa družbe B. iz leta 2022, prenehanja poslovanja družbe A., d. o. o., in prenosa Bistroja in kavarne E. Kot izhaja iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi na list. št. 10, je tožena stranka na prvi stopnji sicer navedla, da od 1. 7. 2018 ne obratuje v poslovnih prostorih, v katerih naj bi izvajala javno predvajanje glasbe, vendar ob tem ni ponudila razlage v smeri trditev, podanih v pritožbi. Ker tožena stranka , da brez svoje krivde novih dejstev ni mogla pravočasno navesti pred sodiščem prve stopnje, njene pritožbene navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

9. Tožena stranka denimo v ničemer ne pojasni, za kakšno oddelitev poslovanja in poslovne enote C., ... naj bi šlo. Sodišče v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) samo ne sme dopolnjevati trditvene podlage pravdnih strank, še manj pa ugibati, kaj so stranke v resnici želele navesti.

10. Nadalje je nejasna navedba tožene stranke, da družba A., d. o. o., več ne posluje, saj ta po podatkih iz sodnega registra, ki jih je pritožbeno sodišče preverilo na dan seje senata, še vedno obstaja. Navedbe o družbi B., d. o. o. pa na obveznosti tožene stranke ne morejo vpivati.

11. Nenazadnje pa je pomanjkljiva tudi pritožbena trditev glede prenosa lokacije ... (Bistro in kavarna E.) na družbo E. gostinstvo, d. o. o. Tožena stranka zopet ne pojasni, v kakšni obliki in sploh katerega dne naj bi do domnevnega prenosa prišlo.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo ni uspela ovreči dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi stopnji. Ker tudi niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Tožena stranka je svojo vlogo (v spisu na list. št. 52) sicer naslovila kot ugovor, vendar pa jo je glede na datum vložitve in vsebino (tretji odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) moč šteti za pritožbo – falsa nominatio non nocet (prim. sklep VSL I Ip 3977/2014).