Jedro

Če revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ne opredeli, ali uveljavlja obstoj pomembnega pravnega vprašanja, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, posledično pa tudi ne konkretizira pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve oziroma ne navede sodne prakse Vrhovnega sodišča ali ne predloži primerov sodnih odločb iz prakse sodišča prve stopnje ter ne navede ostalih okoliščin, pomembnih za preizkus dovoljenosti revizije, ne izpolni svojega trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, negativna odločitev o zahtevi za denacionalizacijo zato sama po sebi še ne pomeni zelo hude posledice v smislu določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidentke po odvetniku vložile revizijo. Dovoljenost revizije uveljavljajo na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentke izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 27. 2. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentk zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to je ta med drugim zavrnil zahtevo za vrnitev v naravi in odškodnino za tam navedeno premoženje, podržavljeno A., ter odločil, da bo o ostalem delu zahteve odločeno v nadaljevanju postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo v navedenem obsegu zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je prejšnji lastnik ob podržavljenju dobil ustrezna nadomestna zemljišča. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentke dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi niso izkazale, saj se le sklicujejo na določbe 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, dovoljenosti revizije po navedenih določbah ZUS-1 pa ne utemeljujejo.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

7. Revidentke v reviziji niso navedle, ali uveljavljajo obstoj pomembnega pravnega vprašanja po vsebini te zadeve ali pa odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, posledično pa tudi niso konkretno in natančno opredelile pomembnega pravnega vprašanja oziroma navedle sodne prakse Vrhovnega sodišča ali predložile primere sodnih odločb iz prakse sodišča prve stopnje ter navedle drugih okoliščin, pomembnih za preizkus dovoljenosti revizije. Ker tega niso storile, niso izpolnile trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Tega tudi niso storile s sklicevanjem na kršitev pravic iz 22. in 33. člena Ustave RS, ne da bi hkrati opredelile s temi povezano pravno vprašanje, njegov pomen za odločitev v obravnavani zadevi in v čem ga je sodišče prve stopnje rešilo nezakonito. Navajajo sicer, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev navedenih ustavnih določb, ker je v dveh primerih odločilo povsem različno in tudi dopustilo presojo ničnosti iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen v diskreciji upravnega organa. Pri tem pa ne navedejo in ne predložijo sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere merijo, prav tako pa ne pojasnijo, zakaj bi bilo vprašanje presoje ničnosti iz 88. člena ZDen pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Glede na navedeno revidentke niso izkazale pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru tudi ni izpolnjen z revizijo zatrjevani pogoj po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentke namreč niso izpolnile trditvenega in dokaznega bremena o obstoju tega pogoja za dovoljenost revizije, saj sploh ne navajajo razlogov, zaradi katerih naj bi izpodbijana odločitev zanje pomenila zelo hude posledice. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, negativna odločitev o zahtevi zato sama po sebi še ne pomeni zelo hude posledice iz navedene določbe ZUS-1. 9. Ker revidentke niso izkazale nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentke na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 same trpijo svoje stroške revizijskega postopka.