Jedro

Določba 132. člena ZOR ureja učinke razdrte pogodbe. Tožeča stranka, ki je deloma izpolnila pogodbo, bi torej imela pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Vendar pa ta določba ne more biti kogentne narave, če je dogovor med strankama obligacijskega razmerja takšen, da si lahko tista stranka, ki ni odgovorna za razdrtje pogodbe, zadrži del prejete kupnine (10. člen ZOR). Gre za določbo o prostem urejanju obligacijskih razmerij.

Udeleženci, ki prosto urejajo obligacijska razmerja, jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od toženca zahtevala plačilo zneska 943.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1998 do plačila, 1.887.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1998 do plačila in zneska 6.604.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1998 do plačila. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi o odločilnih dejstvih so v izpodbijani sodbi v medsebojnem nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je imel zagotovljena denarna sredstva za izpolnitev svoje obveznosti, sodišče druge stopnje pa šteje, da ta okolnost ni pravno pomembna. Nadaljnja kršitev določb pravdnega postopka bistvene narave je v tem, da ni razumljiva razlaga, da sta se pravdni stranki za primer razveze predpogodbe s to predpogodbo dogovorili o medsebojnih obveznostih ob morebitnem njenem razdrtju. Ni jasno, ali je prišlo do realizacije učinkov razdrtja pogodbe, ali pa do realizacije predpogodbe in torej ne do razdrtja predpogodbe. Sicer pa je določilo 132. člena ZOR kogentne narave. Sankcije v primeru nepravočasnega plačila celotne kupnine so zakonsko določene. Tožnik je štel, da je predpogodba razdrta, zato je tožencu tudi vrnil, kar je od njega prejel. Zato je tudi toženec, ki se je z vrnitvijo strinjal, tožniku dolžan vrniti, kar je od njega na račun kupnine prejel. Velja pravilo o sočasni izpolnitvi (tretji odstavek 132. člena ZOR). Razdor pogodbe je povzročil prodajalec, torej tožena stranka. V 10. členu ZOR je določeno, da pogodbena določila ne smejo biti v nasprotju z ustavnimi načeli in moralo. Nemoralno je, da stranka, ki je povzročila nezmožnost izpolnitve pogodbe, zadrži, kar je do razdrtja pogodbe prejela od druge stranke. Vpis zaznambe vrstnega reda za prenos lastninske pravice, ki ga je predlagal in v zemljiški knjigi dosegel toženec, je nedopustno ravnanje in dokazuje toženčevo odgovornost za razdor predpogodbe. Ni razumljivo, kaj meni sodišče druge stopnje z zapisom, da je bistveno, ali je tožnik tožencu ponudil izpolnitev obveznosti, ko je od njega zahteval nasprotno izpolnitev. Tožnik pa je toženca večkrat pozval na izpolnitev obveznosti, torej na sklenitev kupoprodajne pogodbe - torej je bil tožnik pripravljen izpolniti svojo obveznost, toženec pa ne. Sicer pa sta podpis prodajne pogodbe in plačilo celotne kupnine določena kumulativno. S pozivanjem toženca na predložitev prodajne pogodbe je bilo ponujano tudi plačilo celotne kupnine. Tožeča stranka končno graja tudi odločitev o pritožbenih stroških, vsebovano v izpodbijani sodbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev izpodbijane sodbe, da ni pravno pomembno, ali je tožnik imel zagotovljen denar za izpolnitev svoje obveznosti, je materialnopravne narave in je v reviziji napak predstavljena v okviru možnih procesnih kršitev. Razlogi sodb nižjih sodišč so namreč razumljivi, medsebojno povezani in temelje na dejanskih ugotovitvah, ki so predstavljene v skladu z njihovo vsebino in pomenom. Tožnik še v reviziji trdi, da je imel dovolj denarja, da bi izpolnil svoj del obveznosti; vendar pa (ne)resničnost te trditve res ni pravno odločilna: odločilno je namreč, ali je svojo dogovorjeno obveznost izpolnil ali ne, saj bi se na zatrjevano sočasnost izpolnitve lahko skliceval le ob izpolnitvi svojega dela obveznosti - tako pa v dopisih toženi stranki svoje izpolnitve niti ponudil ni. Končno pa ni jasno, kam meri revizija, ko očita izpodbijani sodbi, da so "njeni razlogi o razdoru pogodbe in dogovorjenih posledicah razdora v nasprotju z realizacijo pogodbenega določila". Gre namreč za problem razlage točke VI predpogodbe, kar spada na področje pravne presoje, in s tem ob dejanskih ugotovitvah na področje realizacije učinkov razdrte (pred)pogodbe. O tem pa izpodbijana sodba vsebuje jasne in izčrpne razloge, ki jih je mogoče revizijsko preizkusiti. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati.

Predprodajna pogodba z dne 29.6.1998 vsebuje vse bistvene sestavine prodajne pogodbe. Določen je tako predmet prodaje, prodajna cena, roki in način plačila ter izročitev stvari v posest. Sklenitev prodajne pogodbe bi se potemtakem nanašala le na ugotovitev, da je kupnina v celoti plačana in posledično na dovolitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ob takšnem stanju stvari je pri presoji učinkov razdrte (pred)pogodbe odločilna predvsem razlaga točke VI predpogodbe, ki se nanaša na posledice kršitve pogodbenih določil o rokih in načinu plačila dogovorjene kupnine. Očitno je, da sta pravdni stranki z navedenim pogodbenim določilom utrdili medsebojne obveznosti. Kupec (tožeča stranka) je pristal, da izplačana ara v protivrednosti 30.000 DEM in del kupnine v protivrednosti 70.000 DEM ostane prodajalcu, če kupnina ne bo plačana v celoti v skladu s 4. točko V. člena predpogodbe. Le morebitni ostali del plačane kupnine - torej preko protivrednosti 100.000 DEM - bi bil prodajalec (tožena stranka) dolžan vrniti kupcu. Glede na točko II citirane pogodbe pa je jasno, da bo (glavna) prodajna pogodba sklenjena šele po plačilu celotne kupnine. V navedenem obsegu je razlaga sporne predprodajne pogodbe dovolj jasna - in sicer tako jezikovno kot tudi na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje (z oceno verodostojnosti zaslišanih strank in prič).

Glede na opisano razlago predprodajne pogodbe bi torej tožeča stranka od tožene stranke lahko utemeljeno zahtevala vrnitev plačane kupnine, če bi svoj del obveznosti izpolnila, tožena stranka pa ne, ali če bi bilo dokazano, da je tožena stranka odgovorna za razdor pogodbe ne glede na to, da tožeča stranka dogovorjene kupnine še ni v celoti plačala. Dejanske ugotovitve pa so takšne, da je tožena stranka tožeči popuščala s tremi aneksi in podaljševanjem roka plačila kupnine, tožeča stranka pa je v nasprotju s pogodbenimi določili zahtevala sklenitev glavne pogodbe, čeprav je poravnala le slabo tretjino dogovorjene kupnine. Določba 132. člena ZOR ureja učinke razdrte pogodbe. Tožeča stranka, ki je deloma izpolnila pogodbo, bi torej imela pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Vendar pa ta določba ne more biti kogentne narave, če je dogovor med strankama obligacijskega razmerja takšen, da si lahko tista stranka, ki ni odgovorna za razdrtje pogodbe, zadrži del prejete kupnine (10. člen ZOR). Gre za določbo o prostem urejanju obligacijskih razmerij. Udeleženci, ki prosto urejajo obligacijska razmerja, jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebno "svobodno urejanje" obligacijskega razmerja presojati predvsem v duhu morale. Tu pa sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno postavili na stališče, da določba VI. točke predprodajne pogodbe o pravici tožene stranke, da kot prodajalec zadrži plačani del kupnine, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Tožeča stranka je plačala slabo tretjino pogodbene cene; gostinski lokal, ki je bil predmet prodaje, pa je tri leta uporabljala. Tožena stranka je z aneksi in popuščanjem poskušala, da bi pogodbo obdržala v veljavi, vendar je bila tožeča stranka tista, ki se bistvenih pogodbenih določil ni držala. Pisne zahteve tožeče stranke toženi stranki, naj ji predloži v podpis (glavno) prodajno pogodbo, ne da bi pri tem izpolnila obveznosti, ki so glede na določila predprodajne pogodbe pogoj za sklenitev prodajne pogodbe, tožeče stranke ne razbremenjujejo odgovornosti za razdor pogodbe. Tožena stranka je ravnala v duhu dogovorjenih določil, zaradi česar je pristala na razdor pogodbe v skladu s temi določili: to pa pomeni, da je od tožeče stranke prevzela predmet pogodbe, zadržala pa delno kupnino v skladu s točko VI predprodajne pogodbe.

Tožena stranka je sicer predlagala zaznambo vrstnega reda v zemljiški knjigi glede prodaje nepremičnin, ki so predmet sporne pogodbe.

Tožeča stranka vidi v navedenem predlogu zaznambe odgovornost za razdor pogodbe na strani tožene stranke. Vendar pa sta nižji sodišči v okviru dejanskih ugotovitev ocenili, da je bila navedena zaznamba predlagana v korist tožeče stranke, ne pa v njeno škodo. Ta dejanska ugotovitev je bila sprejeta po oceni izpovedi toženca in glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja. Ne glede na to pa tožeča stranka ni pojasnila, katere okoliščine, vezane na omenjeni predlog za zaznambo vrstnega reda, bi lahko utemeljevale sum, da si je tožena stranka iskala drugega kupca.

Revizijsko sodišče pa ni obravnavalo revizijske graje odločitve o pravdnih stroških. Odločitev sodišča o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 384. člena ZPP. Stroškovna odločitev ne pomeni pravnomočnega končanja postopka, ker je vedno le akcesorne narave.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati napak, ki jih zatrjuje revizija, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.