Jedro

Zakonski pogoj za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti po 164. čl. ZPIZ/83 (na uporabo katerega napotuje 202. člen ZPIZ/92) je, da so bili prispevki za obdobje, za katerega se zahteva vštevanje v zavarovalno dobo, plačani. Za prijavo in odjavo kmetov za starostno zavarovanje kmetov v vtoževanem obdobju je bila pristojna prijavno-odjavna služba pri zdravstveni skupnosti, spremembo zavarovanja pa je moral javiti zavezanec. Ker je bila tožnica evidentirana kot družinski član, in niti ko je postala lastnica kmetije ni javila pristojnemu organu spremembe v zavarovanju oz. nosilcu zavarovanja, le-ta ni izdal odmerne odločbe za plačilo prispevkov za starostno zavarovanje kmetov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. P-4.044.036 z dne 9.10.1995 in da se jo spremeni tako, da se tožnici prizna v zavarovalno dobo čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot prevzemnici kmetije od 20.3.1977 do 30.6.1983. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Pravna podlaga za odločitev, ki jo je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, je v 164. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnem do 31.3.1992 (Ur. l. SRS, št. 27/83 - 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90 - 10/91), na uporabo katerega napotujejo določbe 202. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 5/94), kot je veljal v času izdaje toženčeve dokončne odločbe z dne 9.10.1995 (priloga A/1 v spisu sodišča prve stopnje). Zakonski pogoj za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti po 164. čl. ZPIZ/83 je torej, da so bili prispevki za obdobje, za katerega se zahteva vštevanje v zavarovalno dobo, plačani, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, enako pa pred tem toženec. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, ki ga je v izpodbijani sodbi tudi temeljito povzelo in ocenilo, zaradi česar pritožbeno sodišče navedenega ne ponavlja. Pritožba mu tudi dejansko ne oporeka, pač pa izpostavlja, da je tožnica kot prava neuka stranka ves čas predvidevala, da je s plačevanjem položnic, na katerih je bilo kot namen nakazila navedeno tudi plačilo za starostno zavarovanje kmetov, plačevala tudi prispevek za to zavarovanje, ne pa le prispevek za zdravstveno zavarovanje in da je bila dolžnost toženca, da tožnici odmeri prispevek za starostno zavarovanje kmetov.

Bistveno za presojo zadeve, kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da je bila v obravnavanem obdobju za prijavo in odjavo kmetov za starostno zavarovanje kmetov pristojna prijavno-odjavna služba pri zdravstveni skupnosti in da je spremembo zavarovanja moral javiti zavezanec. Tožnica pa je bila v obravnavanem obdobju evidentirana kot družinski član, koristnik zdravstvenega zavarovanja - in tudi iz osebnega lista, ki ga je sodišče vpogledalo ni izkazano, da bi tožnica pri zdravstveni skupnosti javila spremembo v zavarovanju oz. nosilcu zavarovanja. Ker tožnica potem, ko je postala lastnica kmetije ni javila pristojnemu organu spremembe v zavarovanju oz. nosilcu zavarovanja, je logično, da le-ta ni izdal odmerne odločbe za plačilo prispevkov za starostno zavarovanje kmetov. Sodišče se je tudi z vpogledom odmernih odločb, ki jih je Davčna uprava posredovala za vsa leta od leta 1977 do vključno leta 1983 prepričalo, da ni bil odmerjen prispevek za starostno zavarovanje kmetov, kar je bilo iz odločb lahko znano tudi tožnici, neglede na vsebino izpisov na položnicah pod rubriko namen nakazila.

Tožnica se tudi v pritožbi sklicuje na primer M. P. S tem v zvezi pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da gre za enako situacijo le glede statusa, ker sta tako tožnica kot imenovani prevzemnika kmetije, razlika pa je v tem, da je bil imenovani zavezanec za prispevek za starostno zavarovanje kmetov, ki mu je bil vsako leto od leta 1977 do 1983 tudi odmerjen s posebno odločbo. Prav zato je nadalje obrazložilo, da gre pri M. P. za drugačno dejansko stanje in da je tudi v njegovem primeru bil pogoj za priznanje zavarovalne dobe za čas starostnega zavarovanja kmetov plačilo prispevkov, tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje.

Vprašanje odmere prispevka za nazaj pa ne more biti predmet tega sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost toženčevih odločb z dne 9.10.1995 in 14.12.1994, izdanih v postopku, v katerem je tožnica zahtevala samo priznanje dobe SZK, kot je razvidno iz zahtve, vložene pri tožencu dne 2.11.1994 v spisu št. 4.044.036, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.