Jedro

Za presojo učinkov ravnanja so namreč odločilna objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju tista stranka, ki je ravnanje izvedla. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe je neupravičeno zastopana tožena stranka torej izjavila s tem, da je vsak mesec znova sprejela izpolnitev druge pogodbene stranke, tj. tožeče stranke. Prav tako s tem, da je plačala določen znesek, pri čemer - kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče - v tem postopku ob nespornem dejstvu plačila ni navajala, da naj bi s tem plačala tuj dolg.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 2.031,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 203,18 EUR od 13. 7. 2018 dalje, - 203,18 EUR od 12. 9. 2018 dalje, - 203,18 EUR od 10. 10. 2018 dalje, - 203,18 EUR od 12. 12. 2018 dalje, - 203,18 EUR od 5. 1. 2019 dalje, - 203,18 EUR od 7. 2. 2019 dalje, - 203,18 EUR od 10. 3. 2019 dalje, - 203,18 EUR od 13. 4. 2019 dalje, - 203,18 EUR od 10. 5. 2019 dalje, - 203,18 EUR od 9. 6. 2019 dalje, v II. točki iste sodbe pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati stroške postopka v višini 571,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Podrejeno je pritožnica pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V specificiranem stroškovniku je priglasila pritožbene stroške.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke presojalo materialnopravno vprašanje veljavnosti naročniškega razmerja (za paket A. za obdobje od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2019), na podlagi katerega tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 2.031,79 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se je zahtevku namreč upirala s trditvami, (1) da dne 28. 5. 2018 B. B. v imenu in za račun tožene stranke ni mogel skleniti nikakršnega poslovnega razmerja, saj je bil le-ta zakoniti zastopnik tožene stranke zgolj do dne 27. 10. 2015 in mu je navedenega dne pooblastilo za zastopanje prenehalo (tožeča stranka je navajala, da je tožeča stranka dne 28. 5. 2018 poslala toženi stranki obvestilo o podaljšanju naročniškega razmerja, ki je bilo sklenjeno že 15. 6. 2012, kasneje pa po telefonu nadgrajeno v paket A., in sicer na e-naslov: ... , (2) da je že dne 13. 7. 2018 priporočeno po pošti zavrnila račun št. 00-360-0010137, dne 28. 8. 2018 pa po elektronski pošti račun št. 00-360-0013492 ter tožečo stranko 21. 9. 2018 ponovno obvestila, da zavrača vse račune in da nima pogodbenih zavez do tožeče stranke in (3) da (zato) posla nikoli ni odobrila.

7. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev (kot so povzeta v 8. točki obrazložitve sodbe) sicer ni moglo sklepati, da je B. B. z naročilom veljavno zavezal toženo stranko k plačilu naročenih storitev (v času, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega naročila, B. B. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, tožeča stranka pa tudi ni uspela dokazati, da je imel pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov po zaposlitvi), je pa presodilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke C. C. posel, za katerega se je dogovoril B. B. (tj. oseba, ki ni imela upravičenosti za zastopanje), odobril. 8. Z obravnavano pritožbo tožena stranka omenjeno presojo graja in poudarja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka že dne 13. 7. 2018 priporočeno po pošti zavrnila račun št. 00-360-0010137 in pojasnila, da nima pogodbene zaveze do tožeče stranke, da je v nadaljevanju večkrat zavrnila račune in pojasnjevala neveljavnost pravnega posla in da je tako nesporno, da je tožena stranka pisno obvestila tožečo stranko o neupravičenem zastopanju in o neodobritvi pravega posla. Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje torej zmotno uporabilo določbo 73. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) s tem, da je presodilo, da naj bi tožena stranka s konkludentnim ravnanjem odobrila pravni posel, kljub temu da je nemudoma po seznanitvi s pravnim poslom, ki ga je sklenila neupravičena oseba, izrecno izjavila, da pravnega posla ne odobrava.

9. Pritožbeno sodišče se s citiranimi očitki ne strinja. Res je sicer sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo: - da iz dopisa, poimenovanega Zavrnitev računa št. 00-360-0010137 z dne 13. 7. 2018, ki ga je tožena stranka po zakonitem zastopniku C. C. naslovila na tožečo stranko, izhaja, da tožena stranka nima nikakršne pogodbene podlage napram tožeči stranki ter nepreklicno odpoveduje kakršnakoli obstoječa razmerja brez odpovednega roka (v nasprotju s pritožbenimi trditvami torej ni ugotovilo, da je tožena stranka podala izrecno izjavo, da se posel ne odobri!), - da je iz elektronskega sporočila pravnika pri toženi stranki, poslanega tožeči stranki dne 28. 8. 2018, razvidno, da je tožena stranka zavrnila tudi plačilo računa št. 00-360-0013492 oziroma je navedla, da naj se vsi že izdani računi smatrajo kot zavrnjeni in - da iz elektronskega sporočila tožeči stranki z dne 30. 11. 2018 izhaja, da z naročilnico, ki jo je podpisal predhodni direktor B. B., tožena stranka ni bila seznanjena, pri čemer slednji za podpis ni imel njenega pooblastila, zaradi česar tožeča stranka nima pravnega temelja za izdajo računov, vendar je ugotovilo tudi: - da je tožena stranka računa za julij in oktober 2018 že plačala, - da iz listine v prilogi A 14 izhaja, da so storitve tožeče stranke v letu 2018 in 2019 uporabljale osebe B. B., C. C. (zakoniti zastopnik tožene stranke), D. D. in E. E. in - da je pri tem razvidno, da ni šlo zgolj za vpoglede, da bi se preverilo, ali je tožeča stranka onemogočila storitev (kar je zatrjevala toženka), temveč za vsebinsko vpogledovanje.

10. Na podlagi citiranih ugotovitev pa sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti tako enoznačnega zaključka, kot ga v svoji pritožbi ponuja tožena stranka, tj. da sporni pravni posel, ki ga je sklenila neupravičena oseba, ni bil odobren. V zvezi z (s strani tožene stranke) zatrjevanim dejstvom, da tega pravnega posla ni nikoli odobrila, je bilo namreč soočeno z ugotovljenimi ravnanji tožene stranke, iz katerih izhaja, da je poslovno razmerje s tožečo stranko zavračala v delu, ki se nanaša na plačilo tožničinih storitev, ne pa v delu, ki se nanaša na koriščenje njenih storitev.

11. Prvostopenjsko sodišče je (po presoji pritožbenega sodišča pravilno) večjo težo pripisalo ugotovljenim dejstvom, da so storitve tožeče stranke v letu 2018 in 2019 uporabljale osebe B. B.1, D. D., E. E. in C. C., da je pri tem šlo za vsebinsko vpogledovanje in da je tožena stranka računa za julij in oktober 2018 že plačala ter na njihovi podlagi zaključilo, da je bil posel, ki ga je sicer sklenila neupravičena oseba B. B., odobren. Kljub temu da je bilo v postopku izkazano, da je tožena stranka zavračala račune2 in tožeči stranki sporočala, da nima nikakršne pogodbene zaveze napram tožeči stranki, je sodišče prve stopnje torej presodilo, da je - glede na ugotovitev, da so storitve tožeče stranke celotno vtoževano obdobje uporabljale 4 osebe, med drugim tudi zakoniti zastopnik tožene stranke - zakoniti zastopnik C. C. dopuščal, da se je sporni posel izvajal in ga s svojo uporabo tudi odobril. Iz takšnega njegovega ravnanja (pa tudi plačila dveh računov) je namreč mogoče zanesljivo sklepati, da je volja za ohranitev pogodbe oziroma naročniškega razmerja obstajala. Za presojo učinkov ravnanja so namreč odločilna objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju tista stranka, ki je ravnanje izvedla. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe je neupravičeno zastopana tožena stranka torej izjavila s tem, da je vsak mesec znova sprejela izpolnitev druge pogodbene stranke,3 tj. tožeče stranke. Prav tako s tem, da je plačala določen znesek, pri čemer - kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče - v tem postopku ob nespornem dejstvu plačila ni navajala, da naj bi s tem plačala tuj dolg. Nenazadnje pa z vidika odobritve sporne pogodbe ni nerelevantno niti ugotovljeno dejstvo, da so bile storitve tožeče stranke na popolnoma enak način naročene že leto poprej (prim. 4. alinejo v 8. točki obrazložitve).

12. Upoštevaje vse obrazloženo se pritožbeno sodišče torej strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča in pritrjuje njegovi materialnopravni presoji, da je bilo v obravnavanem primeru podaljšano naročniško razmerje odobreno s strani (neupravičeno zastopane) tožene stranke. To pa ne glede na to, da tožeča stranka v postopku ni izrecno zatrjevala, da naj bi tožena stranka pozneje pogodbo odobrila. Tožena stranka je utemeljevala, da tega ni storila in iz katerih njenih ravnanj naj bi to izhajalo. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo še druga ravnanja tožene stranke, iz katerih je lahko sklepalo na odobritev pogodbe, pa je presodilo, da ni res, kar trdi toženka, in sicer da ni res, da pogodbe ni odobrila. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje brez podane trditvene podlage tožeče stranke samo zaključilo, da naj bi prišlo do kasnejše odobritve pravnega posla s strani tožene stranke, zato ni utemeljena. Posledično pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Vprašanje zaposlitve B. B. pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v nasprotju s pritožbenimi očitki ni pravno odločilno dejstvo. To je toženi stranki prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo že v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V zvezi s čimer je poudariti, da zavrnitev računa sama po sebi ne pomeni, da obveznost ne obstoji oziroma da je dolžnik prost obveznosti. 3 Dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 455.