Jedro

Kot pravilno opozarja pritožba, je bil upravitelj seznanjen s celotnim poslom prodaje osebnega vozila, od dolžnice je prejel vso dokumentacijo, s katero je razpolagala in tudi njeno pojasnilo, za kaj in na kakšen način je bila kupnina porabljena. Upravitelj je bil tako seznanjen s tem, da je kupnino za podlagi cesijske pogodbe prejel B. P. za poplačilo dolžničinega dolga do njega ter kolikšen znesek je prejel in na kakšni podlagi je dolžnica B. P. dolgovala denar. Prav tako je vedel, da dolžnica od prodaje avtomobila ni prejela nobenega denarja in da je bila kupnina porabljena oziroma, da je bil polog za nakup P. avtomobila plačan s cesijsko pogodbo.

Upravitelj je imel na voljo konkretne podatke o poplačanem upniku (B. P.), o višini njegovega poplačila (znesek je izhajal iz cesijske pogodbe) ter o podlagi dolga dolžnice do B. P. Upravitelj je tako imel na voljo podatke, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi jih upravitelj moral imeti na voljo, za odločitev o ukrepanju. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da upravitelj s temi informacijami ni razpolagal in je bil zato oviran pri izvajanju svojih nalog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. in drugi točki izreka spremeni tako, da se ugovor zoper odpust obveznosti, ki ga je dne 20.7.2018 vložil stečajni upravitelj, zavrne, v 3. točki izreka pa se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (1.) upraviteljevemu ugovoru zoper odpust obveznosti ugodilo, (2.) postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo in (3.) ugovor stečajne dolžnice za skrajšanje preizkusne dobe zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upraviteljev ugovor zoper odpust obveznosti zavrne, glede dolžničinega predloga za skrajšanje preizkusne dobe pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje

3. Pritožba je utemeljena.

4. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom upravitelja, da dolžnica glede odpisa zalog v znesku 34.663,59 EUR ni ravnala vestno, ugotovilo, da v tem delu ugovor ni utemeljen.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage v ugovoru proti odpustu obveznosti ugotavljalo, da je dolžnica s prodajo osebnega avtomobila (po poteku pogodbe o leasingu) in z nakazilom preostanka kupnine za nakup očetovega avtomobila preprečila, da bi se tudi njeni ostali upniki poplačali iz navedene kupnine in nato ocenilo, da to predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. S tem je kršilo 7. in 212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

6. Sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev utemeljuje s tem, da je dolžnica s tem, ko je bila nekooperativna in stečajnemu upravitelju ni podala vseh pojasnil in ni predložila vse dokumentacije v zvezi s prodajo osebnega avtomobila, kršila 2. točko šestega odstavka 384. člena. Ocenilo je, da navedena kršitev predstavlja utemeljen razlog za ugovor proti odpustu obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

7. Drži, kot je poudarilo sodišče prve stopnje, da je prej opisano sodelovanje dolžnice (v smislu sporočanja podatkov upravitelju v zvezi z njenim premoženjem in njenimi posli, ki jih je izvedla v petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja) potrebno zaradi zagotovitve pogojev za uspešno opravljanje nalog upravitelja in posledično za uspešno izvedbo postopka osebnega stečaja.

8. Kot je že v predhodni odločbi (Cst 41/2020 z dne 11.2.2020) zapisalo višje sodišče, je dolžnica v zvezi z ugovornim očitkom, da ni pojasnila, kako je porabila denarna sredstva, ki so ji bila nakazana po prodaji vozila po končanem leasingu, dokazovala, da je s pogodbo o cesiji z v njej navedenim zneskom poplačala dolg, ki ga je imela do očeta (B. P.) in ki je nastal, ker je ta namesto nje poravnaval njene življenjske stroške.

9. V ponovljenem postopku je (v zvezi s prodajo osebnega avtomobila) upravitelj dolžnici očital, da mu je posredovala (le) Pogodbo o finančnem leasingu premičnin št. 56547/17 FO ter Pogodbo o cesiji z dne 15.11.2017. Trdil je, da iz nje ne izhaja, kako je dolžnica porabila denarna sredstva, ki so ji bila nakazana po prodaji vozila.

10. Ni jasno, kaj je mislilo sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da „dolžnica upravitelju pojasnil v zvezi s prodajo avtomobila po oceni sodišča prve stopnje ni posredovala tako, kot bi morala.“ Verjetno to, da dolžnica z navedbami o poplačilu svojega očeta iz dobljene kupnine od prodanega vozila zato, ker mu je dolgovala denar, ni (zadovoljivo) izpolnila svoje zakonske dolžnosti, saj mora upravitelj za presojo, ali so določena pravna dejanja dolžnice pred uvedbo postopka osebnega stečaja izpodbojna (391. člen ZFPPIPP) in posledično odločitev o ukrepanju upravitelja zaradi morebitnega oškodovanja upnikov, imeti relevantne konkretne podatke o poplačanih upnikih in višini njihovega poplačila ter podlagi njihovih poplačanih terjatev.

11. Očitno je ocenilo, da so bila pojasnila, ki jih je dolžnica pošiljala upravitelju (da obroke po leasing pogodbi za njen avto in ostale domače stroške od januarja 2017 dalje plačuje njen oče, da je s podpisom cesijske pogodbe vrnila denar staršem dolgovan denar, da je z dobljeno razliko morala plačati položnice v zvezi z otroci (vrtec, šola) ter kurjavo (sporočilo z dne 13.5.2018), med seboj nekonsistentna.

12. Vendar pa navedena ocena ni v skladu z predhodno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dolžničine izjave z dne 16.2.2017 izhaja, da je njene obroke za leasing za osebni avtomobil in ostale domače stroške od januarja 2017 dalje plačeval njen oče. Ob tem je navedlo, da je dolžnica na naroku v zvezi s tem pojasnila, da je bila očetu dolžna denar in ko je avto vrnila leasing hiši, je ta denar šel za plačilo pologa za nabavo očetovega vozila. Ugotovilo je, da iz sporočila z dne 8.7.2018, ki ga je dolžnica poslala upravitelju izhaja, da je od prodanega vozila ostalo 4.959,99 EUR in je dolžnica celoten znesek dne 15.11.2017 vrnila očetu za „izposojen leasing“. Poleg tega je navedlo še, da dolžnica prejema oziroma prenakazila denarja v korist očeta ni zanikala ter da to dejstvo izhaja tudi iz predloženih listin v zvezi s cesijo.

13. Prav tako je na podlagi izpovedbe B. P. ugotovilo, da je bil dolžničin upnik, saj je v celoti potrdil njeno izjavo, da mu je dolgovala denar, ki ji ga je posodil pred šestimi leti, ko ni več mogla plačevati položnic, leasing obrokov in stroškov za stanovanje, denar pa mu je (delno) vrnila takrat, ko je kupoval avto.

14. Dejstvo, da B. P. svoje terjatve (ki jo je nesporno delno dobil že poplačano) v stečajnem postopku ni prijavil, na odločitev v zadevi nima nobenega vpliva.

15. Odločitev sodišča prve stopnje očitno temelji na (sicer skoraj dobesedno povzeti, ne pa citirani) zadevi VSL Cst 145/2019, kjer dolžnik (ob še mnogih drugih kršitvah) upravitelju ni posredoval konkretnih podatkov o svojih upnikih, ki jih je poplačal, o višini njihovega poplačila ter podlagi njihovih terjatev. V obravnavanem primeru ni bilo tako: dolžnica je trdila, da je poplačala dolg očetu in pojasnila podlago tega dolga, oče pa je to ob zaslišanju tudi potrdil. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje tej njegovi izpovedbi sledilo.

16. V tem primeru ne gre za to, da bi dolžnica ščitila svojega upnika s tem, da ga ne bi identificirala, saj je pojasnila, da je upnik, ki ga je poplačala, njen oče, kar je v ponovljenem postopku ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Kot pravilno opozarja pritožba, je bil upravitelj seznanjen s celotnim poslom prodaje osebnega vozila, od dolžnice je prejel vso dokumentacijo, s katero je razpolagala in tudi njeno pojasnilo, za kaj in na kakšen način je bila kupnina porabljena. Upravitelj je bil tako seznanjen s tem, da je kupnino na podlagi cesijske pogodbe prejel B. P. za poplačilo dolžničinega dolga do njega ter kolikšen znesek je prejel in na kakšni podlagi je dolžnica B. P. dolgovala denar. Prav tako je vedel, da dolžnica od prodaje avtomobila ni prejela nobenega denarja in da je bila kupnina porabljena oziroma, da je bil polog za nakup P. avtomobila plačan s cesijsko pogodbo.

18. Upravitelj je imel na voljo konkretne podatke o poplačanem upniku (B. P.), o višini njegovega poplačila (znesek je izhajal iz cesijske pogodbe) ter o podlagi dolga dolžnice do B. P. Upravitelj je tako imel na voljo podatke, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi jih upravitelj moral imeti na voljo, za odločitev o ukrepanju. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da upravitelj s temi informacijami ni razpolagal in je bil zato oviran pri izvajanju svojih nalog.

19. Pravilno pritožnica opozarja, da bi upravitelj, če je menil, da je dolžnica storila kakšno izpodbojno dejanje, moral ravnati v skladu s pododdelkom 5.3.4 ZFPPIPP, pa tega ni storil. 20. Višje sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnica ni ravnala v skladu z zahtevo iz 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP. Zaradi tega je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (358. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

21. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti utemeljen, je ugovor dolžnice za skrajšanje preizkusne dobe iz istega razloga zavrnilo. Ker je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upraviteljev ugovor zoper odpust obveznosti zavrnilo, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o dolžničinem ugovoru za skrajšanje preizkusne dobe in seveda obravnavati tudi ugovor upnika T. d.o.o., česar do sedaj še ni storilo, čeprav bi bilo to zaradi racionalizacije postopka bolj primerno.

22. Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.