Jedro

Ko se razlaga pogodbeno (materialno) pravo, je potrebno izhajati iz trditvene podlage spora, s katero pravdni stranki začrtata na eni strani meje svojih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in ugovorov in na drugi izrazita svojo voljo glede vsebine spornih pogodb (99. čl. ZOR). Ali je tako izražena volja v konkretnem primeru upoštevana zaradi morebitne drugačne jasne izjave, pa je stvar presoje sodišča.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke L d.o.o., V. do tožene stranke U., zunanja trgovina d.o.o., Ljubljana v višini: 182.913,84 DEM v tolarski protivrednosti, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z obrestmi po 17% letni stopnji, ki tečejo od 18.1.1996 do plačila.

2. Terjatev, ugotovljeno pod tč. 1. izreka te sodbe, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 53/95 z dne 18.6.1996, objavljenim v Uradnem listu RS (oglasni del) št. 42-43/96, nad dolžnikom R., d.d., Ljubljana in njegovimi upniki iz razreda upnikov št. 4: "terjatve dolžnikovih kreditodajalcev", in sicer iz skupine A (kreditodajalci, ki niso prijavili terjatev).

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 61.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje do plačila, vse v 15. dneh.

4. V preostalem delu, kolikor tožeča stranka zahteva več ali drugače, se tožbeni zahtevek z a v r n e ." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, ali pa naj jo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da obrestni del zahtevka temelji na posojilni pogodbi. Zato ni pravilno stališče sodišča, ko ji očita, češ da obrestnega zahtevka ni pojasnila. Prav tako se ne strinja s pravno kvalifikacijo pravnega razmerja, na katerem temelji obveznost tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke gre za poroštveno razmerje, kot to izhaja iz izjave tožene stranke z dne 8.9.1995. S to izjavo se je tožena stranka zavezala, da bo poravnala vse obveznosti R. d.d. do tožeče stranke, če jih ne bo ob zapadlosti poravnala R. d.d. Tožena stranka zato v skladu s 1002. čl. ZOR jamči za celotno obveznost R. d.d. do višine plačila "firme M.".

Zato tudi ni dopustno zmanjševati obveznosti tožene stranke zaradi potrjene prisilne poravnave.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Izpodbijani sodbi očita, da izrek nasprotuje sam sebi: v 1. tč. sodbenega izreka je sodišče tožeči stranki prisodilo 17 % obresti, v 2. tč. pa TOM + 5 %. Poleg tega je sodišče tudi kršilo zakon, saj je s prisojo 17 % obresti dvakrat valoriziralo devizni znesek. Nadalje opozarja, da je terjatev tožeče stranke uvrščena s sklepom o prisilni poravnavi v 4. razred skupine A. Gre tedaj za že razsojeno stvar oz. za litispendenco. Tožeča stranka bo prišla do dvojnega plačila in bo neupravičeno obogatena. V 2. tč. sodbenega izreka je sodišče odločilo izven postavljenega zahtevka. Poleg tega sodišče v obrazložitvi navaja, da je R. d.d. svoj dolg s posojilno pogodbo zavarovala, nato pa bodočo terjatev cedirala. Sodišče ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank.

Tožeča stranka ni nikoli sklenila z R. d.d. pogodbe o odstopu terjatve, niti tega ne zatrjuje. Tožena stranka pa nikoli ni bila obveščena o odstopu terjatve v zavarovanje. Izjava tožene stranke je bila dana le kot potrdilo R. d.d., da ima ta prilive iz zunanjetrgovinskih poslov, terjatve pa še niso dospele. Terjatev ni bila gotova niti določena po višini. Takšne terjatve ni mogoče odstopiti v zavarovanje. Sicer pa pogodba in izjava nista perfektni, ker jih niso podpisale vse stranke. Sodišče bi moralo ugotavljati pravo voljo strank. Neposredno nakazilo deviznih prilivov bi bilo nezakonito, ker je bila R. d.d. v fazi prisilne poravnave. S premoženjem Rašice je takrat upravljal B. K., prisilni upravitelj. Na izjavi je zapisan znesek 1.500.000,00 SIT, po odločitvi sodišča pa bi morala tožena stranka plačati še zamudne obresti, kar presega znesek, napisan na izjavi. Sicer pa je predmetni posel brez pravnega učinka, ker je sklenjen po dnevu vložitve predloga za uvedbo prisilne poravnave, kot to določa 31. čl. ZPPSL.

Nasprotni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Razlaga pritožbenega sodišča o pomenu 5. čl. Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 39/95, sklenjeni med tožečo stranko kot posojilodajalcem in R. d.d. Ljubljana kot posojilojemalcem (v nadaljevanju poimenovana kot Posojilna pogodba; priloga A 1) v razmerju do Izjave z dne 8.9.1995, ki jo je podpisala tožena stranka (v nadaljevanju poimenovana kot Izjava; priloga A 2) je drugačna od presoje sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ne trdi, da bi tožena stranka morala plačati tožeči stranki kot R.-jev dolžnik (cesus) na podlagi odstopa terjatev v zavarovanje iz posojilne pogodbe. Tožeča stranka ne trdi, da bi bila takšna pogodba med njo in R. d.d. sploh sklenjena. Prav tako tožeča stranka ne trdi, da bi bila tožena stranka obveščena o odstopu terjatev v zavarovanje. Tožeča stranka tedaj ne utemeljuje svojega zahtevka na pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje, ki je po presoji prvostopenjskega sodišča dejanska in pravna podlaga za odločitev. Pač pa tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje z Izjavo.

Ko se razlaga pogodbeno (materialno) pravo, je potrebno izhajati iz trditvene podlage spora, s katero pravdni stranki začrtata na eni strani meje svojih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in ugovorov in na drugi izrazita svojo voljo glede vsebine spornih pogodb (99. čl. ZOR). Ali je tako izražena volja v konkretnem primeru upoštevna zaradi morebitne drugačne jasne izjave, pa je stvar presoje sodišča.