Jedro

Sodišče se mora pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je pristojni organ odpravil odločbo po nadzorstveni pravici, omejiti le na presojo izpolnjenosti pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1478/2001-21 z dne 28.2.2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 13.7.2001. S to odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 12.10.2000, s katero je bilo odločeno, da se k večstanovanjskemu objektu v D., ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 1409/1 določi funkcionalno zemljišče, in sicer v celotni površini 1195 m2 (k stavbišču s površino 202 m2), kolikor meri parc. št. 1409/1 k.o. D. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi funkcionalno zemljišče na podlagi 3. odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 43/89 - odločba US, ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na predlog lastnika oziroma uporabnika zemljišča. V konkretnem primeru je lastnik parcele Občina D. - P.G. Sodišče meni, da ima tožnik sicer prav, ko navaja, da funkcionalno zemljišče predstavlja stavbno zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta, vendar pa sta organa prve in druge stopnje spregledala pomembno dejstvo, da se je pri določanju obsega funkcionalnega zemljišča hkrati odločalo tudi o lastništvu parc. št. 1409/1 k.o. D. in se je zato o funkcionalnem zemljišču odločalo v nasprotju z voljo lastnika. Zavrnilo pa je tožbene ugovore, da sporna parcela v celoti služi za redno rabo stavbe z osmimi stanovanji, v katerem je tudi pošta. Za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta je pomembno le to, ali so bili v spornem primeru izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ali ne. Zato je tožena stranka, po mnenju sodišča, utemeljeno razveljavila prvostopno odločbo na podlagi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je prvostopni upravni organ odločil v skladu z zahtevo Občine D. - P.G., ki je predlagala, da se celotna parcela št. 1409/1 k.o. D. določi kot funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu na isti parceli. Tega zahtevka občina ni spremenila do izdaje odločbe na prvi stopnji ali umaknila do dokončnosti odločbe organa prve stopnje. Zato sta podana pritožbena razloga, ker je sodišče napačno štelo, da je organ prve stopnje izdal odločbo v nasprotju z voljo lastnika parcele.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ter prizadete stranke - lastniki stanovanj, na pritožbo niso odgovorili.

Prizadeta stranka Občina D. - P.G., ki jo zastopa odvetnik J.I., meni, da je izpodbijana sodba pravilna in da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pristojni organ ima na podlagi določbe 2. odstavka 274. člena ZUP pravico in dolžnost odločbo odpraviti ali razveljaviti po nadzorstveni pravici, če ugotovi očitno kršitev materialnega zakona in če zakoniti rok (277. člen ZUP) še ni potekel. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira.

Na podlagi podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka ugotovila kršitev določbe 2. odstavka 46. člena ZUN, ker naj bi bilo funkcionalno zemljišče s površino 1195 m2 preveliko za stavbišče s površino 202 m2, ni pa ugotavljala morebitne kršitve kriterijev za tako določanje, sprejetih s prostorsko ureditvenimi pogoji, kar pa bi utegnilo pomeniti očitno kršitev določbe 3. odstavka 46. člena ZUN.

Sodišče prve stopnje je ob pritrjevanju razlogom tožene stranke dodalo še svoje razloge (o prenosu lastništva) za pravilnost razveljavitve po nadzorstveni pravici, ki pa naj bi utemeljevali kršitve določbe 3. odstavka 46. člena ZUN. Taka presoja sodišča prve stopnje pa, po mnenju pritožbenega sodišča, ne pomeni presojo razlogov tožene stranke za razveljavitev po nadzorstveni pravici. Sodišče se mora namreč pri tej presoji omejiti le na presojo utemeljenosti ugotovitve očitne kršitve materialnega prava, torej o izpolnjenosti pogojev za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, kot je to pravilno zapisalo sodišče v izpodbijani sodbi, pa se samo tega ni držalo. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.