Jedro

V skladu z določilom 180. člena ZPP, ki se po določbi 19. člena ZDSS-1, ki velja od 1. 1. 2005, uporablja tudi za postopek v delovnem sporu, je za tožbo poleg opredelitve pravdnih strank bistveno, da dolžnik natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Če gre za dajatveni zahtevek, mora ta zagotavljati ustreznosti izvršilnega naslova, da bo v izvršilnem postopku sodišču nedvomno in brez nadaljnjega pravnega sklepanja razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti.

Izrek

Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep opr. št. I 5/2010 z dne 6. 10. 2010 : v drugem odstavku 1. točke izreka delno spremeni tako, da se ugovoru še delno ugodi in: sklep o izvršbi opr. št. I 5/2010 z dne 3. 2. 2010: razveljavi v I.c točki izreka (ki se nanaša na plačilo neto plače za obdobje od 21. 7. 2007 do 19.10. 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in predlog za izvršbo v tem delu zavrne, v I.b točki izreka spremeni tako, da se izvršilni stroški znižajo za 145,32 EUR, je upnica dolžna dolžniku v roku 8 dni povrniti 224,60 EUR stroškov ugovora, v 3. točki izreka spremeni tako, da upnica sama krije stroške odgovorov na ugovor in predlog za odlog.

V preostalem delu se pritožba dolžnika zavrne in sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu drugega odstavka 1. točke izreka (glede ugovora zoper I.a točko in stroškov v višini 20,16 EUR iz I.b točke izreka sklepa o izvršbi opr. št. I 5/2010 z dne 3. 2. 2010) in v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Upnica je dolžna dolžniku v roku 8 dni povrniti 92,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba upnice se zavrne in sklep opr. št. I 5/2010 z dne 3. 2. 2010 v izpodbijanem delu II. točke izreka, v katerem je predlog za izvršbo zavrnjen, potrdi.

Upnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 2. 2010 je sodišče prve stopnje, na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 292/2007 z dne 21. 5. 2008 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1046/2008 z dne 15. 7. 2009, v korist upnice, zaradi plačila: a) stroškov pravdnega postopka v znesku 1.011,27 EUR, b) stroškov tega izvršilnega postopka v znesku 165,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi sklepa dolžniku do plačila,c) neto plače za obdobje od 21. 7. 2007 do 19. 10. 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače od dvajsetega dne v mesecu do plačila, d) regresa za leto 2007 v znesku 617,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 7. 2007 dalje do plačila, e) regresa za leto 2008 v znesku 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 7. 2008 dalje do plačila, dovolilo izvršbo (I. točka izreka), kar je zahtevala upnica več ali drugače je zavrnilo oziroma zavrglo (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa je pravočasen ugovor (pravilno pritožbo), po pooblaščencu vložila upnica, ki se ne strinja, da za izterjavo davkov in prispevkov nima pravnega interesa in meni, da je v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je na podlagi izvršilnega naslova dolžnik dolžan upnici priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, z obrestmi, to pomeni, da ima upnica pravico zahtevati vse pravice iz dela, tudi plačilo prispevkov na izplačane plače, za kar ima tudi pravni interes, saj sicer nima priznanega delovnega razmerja oziroma delovne dobe. Ni pa aktivno legitimirana, da bi sprožila postopek izterjave pred davčnim organom. Ker je realizacija pravice iz pravnomočne sodbe odvisna od volje tretjega, je stališče sodišča nesprejemljivo. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper I. točko izreka sklepa z dne 3. 2. 2010 pa je pravočasen ugovor in predlog za odlog vložil dolžnik.

Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 10. 2010 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. I 5/2010 z dne 3. 2. 2010 razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2007 v znesku 617,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo regresa za leto 2008 v znesku 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in predlog za izvršbo v tem delu zavrglo (prvi odstavek 1. točke izreka), v preostalem delu pa ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Predlog dolžnika za odlog izvršbe je zavrnilo (2. točka izreka) ter dolžniku naložilo povrnitev upnikovih stroškov 519,18 EUR (3. točka izreka).

Zoper sklep z dne 6. 10. 2010 je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil dolžnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Sklep izpodbija v zavrnilnem delu. Vztraja, da z izvršilnim naslovom dolžniku ni bilo naloženo, da mora upnici izplačati plačo ter obračunati in ji izplačati prispevke. Ker upničin predlog za izvršbo glasi na plačilo stroškov pravdnega postopka, izvršilnega postopka ter izplačilo neto plač, regresa, akontacije dohodnin ter prispevkov, ne sledi izvršilnemu naslovu in bi ga moralo sodišče kot neutemeljenega zavrniti. Izvršilni naslov je v konkretnem primeru čista ugotovitvena sodba, ki dolžniku ne nalaga ničesar. V izvršilnem naslovu je sodišče zgolj ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja in dejstvo, da gredo dolžniku vse pravice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S tem je vzpostavljeno stanje, kot da upniku delovno razmerje ni prenehalo oziroma da to traja. Tak izvršilni naslov ni primeren za izvršbo v smislu 17., 19. in 21. člena ZIZ, kar prestavlja odločilno dejstvo v postopku dovolite izvršbe. Za izvršbo primeren naslov je le tisti, ki vsebuje z zakonom določeno vsebino, to pa je navedba obeh strank, navedbo predmeta, vrsto, obseg in čas izpolnitve. V konkretnem primeru izvršilni naslov vsebuje le ugotovitev o trajanju delovnega razmerja ter priznanju vseh pravic vključno s plačo, obveznosti obračuna in izplačila denarne terjatve pa ne vsebuje. V izvršilnem naslovu tudi ni vsebovana vrsta obveznosti, časovni okvir in zneskovna opredelitev. Vse te okoliščine je dolžnik navedel in konkretiziral že v ugovoru in bi jih moralo sodišče presoditi, se do njih določno opredeliti ter pojasniti, zakaj šteje izvršilni naslov, ki ne vsebuje obveznosti plačila, za primeren in določljiv. Ker tega ni storilo, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe. Realizacija izvršbe je končni cilj postopka, zaradi česar je logično, da mora dolžnik na posledice računati in vsaka prisilna izvršba pomeni določeno škodo oziroma neugodno za dolžnika. Težko nadomestljiva škoda v smislu 71. člena ZIZ je zato taka škoda, ki presega škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Meni, da v izpodbijanem sklepu konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale pravni sklep o neizkazanosti težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode niso ugotovljene in sodišče v zvezi s podanimi trditvami v predlogu dejanskega stanja ni ugotovilo v tolikšni meri, da bi bila možna presoja, ali je izkazana težko nadomestljiva škoda za dolžnika in je tako storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in se izpodbijanega sklepa tudi v tem ne da preizkusiti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba dolžnika je bila upnici vročena v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Pritožba dolžnika je delno utemeljena, pritožba upnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklepa preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). O pritožbah je na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ odločilo po sodnici posameznici, saj ne gre za pritožbi zoper sklepa, o katerih bi v skladu z navedeno določbo moralo sodišče odločiti v senatu treh sodnikov.

Glede pritožbe dolžnika zoper sklep z dne 6. 10. 2010: O odločitvi o ugovoru dolžnika (drugi odstavek 1. točke izreka sklepa): Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neutemeljenosti ugovora dolžnika, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, v zadostni meri obrazložilo, saj se je opredelilo tako do ugovora glede nedoločenosti časovnega okvira upničine terjatve, višine terjatve v delu, ki se nanaša na znesek plač, nadomestila plače (četrta stran izpodbijanega sklepa), kot tudi do pravice do izplačila plače. Odločitev je tako mogoče preizkusiti, zato izpodbijani sklep v tem delu ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova za izvršbo materialnopravno napačna. Kot to opozarja dolžnik, izvršilni naslov dolžniku obveznosti izplačila plač dolžnici (ter ob tem obračuna in plačila davkov in prispevkov) ne nalaga.

V skladu s prvim odstavkom 21. člena v zvezi s 17. členom ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da izvršilni naslov glede pravice upnice do plače ni nedoločen in neizvršljiv, saj so bile z njim upnici priznane vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala. Kakšne so te pravice je delodajalcu znano in sodbo lahko izvrši. Vendar pa z izvršilnim naslovom dolžniku obveznost izplačila plače ni bila tudi naložena in bo to bo morala upnica, če bo hotela doseči prisilno izvršitev teh pravic, uveljavljati v novem postopku pred pristojnim sodiščem (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 307/2006 z dne 3. 1. 2007). Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov kot se glasi, ta pa v konkretnem primeru dolžniku izplačila neto plače ne nalaga. Zato izvršbe za izplačilo neto plače tudi ni mogoče dovoliti.

Izvršljiva lahko postane samo obsojajoča (kondemnatorna) sodna odločba, s katero je, v primeru denarne terjatve, dolžniku naloženo, da terjatev poravna (tako kot to izvršilni naslov v konkretnem primeru določa za plačili pravdnih stroškov), in ki mora vsebovati jasno odločitev ne samo glede pravnega razmerja, temveč tudi glede pravic in dolžnosti iz tega razmerja. Izrek sodbe mora na jasen način določati, kaj mora toženec v razmerju do tožnika storiti, opustiti ali trpeti (oziroma priznati). V skladu z določilom 180. člena ZPP, ki se po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami), ki velja od 1. 1. 2005, uporablja tudi za postopek v delovnem sporu, je za tožbo poleg opredelitve pravdnih strank bistveno, da dolžnik natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Če gre za dajatveni zahtevek, mora ta zagotavljati ustreznosti izvršilnega naslova, da bo v izvršilnem postopku sodišču nedvomno in brez nadaljnjega pravnega sklepanja razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti (1).

Upnica je v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2007. S sodbo opr. št. Pd 292/2007 z dne 21. 5. 2008, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1046/2008 z dne 15. 7. 2009, je sodišče odločilo o tem zahtevku v prvem odstavku izreka sodbe, zaradi česar je v drugem odstavku tudi ugotovilo, da je tožena stranka oziroma dolžnik za ves čas, ko upnica ni delala, upnici dolžan priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od dvajsetega dne v mesecu za pretekli mesec. Taka sodba je dokončna sodba o tožbenem zahtevku, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje in da ji mora tožena stranka omogočiti delo ter vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Obveznosti izplačila neto plače, kot to zahteva upnica v predlogu za izvršbo, pa izvršilni naslov dolžniku ne nalaga. V delu, kjer je ugotovljena pravica do priznanja vseh pravic iz dela, vključno s plačo, tudi ne vsebuje paricijskega roka, kar je sicer značilnost dajatvenih oziroma kondemnatornih odločitev. V izvršilnem naslovu je odločeno o pravicah iz dela, vključno s plačo, samo posredno o temelju (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 708/2003 z dne 11. 11. 2004).

Glede na navedeno je pritožba dolžnika v delu, ki se nanaša na neizvršljivost izvršilnega naslova za plačilo neto plače, utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika tudi v tem delu ugodi, sklep o izvršbi v I.c točki izreka razveljavi ter predlog za izvršbo zaradi izterjave neto plač zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ni pa utemeljena pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper I.a točko izreka sklepa z dne 3. 2. 2010, v kateri je sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave stroškov pravdnega postopka v znesku 1.011,27 EUR. Dolžnik pritožbe zoper to odločitev ni obrazložil, pri preizkusu sklepa iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pa kršitev ni ugotovilo, zaradi česar je pritožbo dolžnika glede odločitve o ugovoru zoper I.a točko izreka sklepa z dne 3. 2. 2010 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je dolžnik z ugovorom dosegel, da se izvršba nadaljuje le za izterjavo 1.011,27 EUR stroškov pravdnega postopka, ob upoštevanju določila petega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, potrebni stroški predloga za izvršbo za izterjavo 1.011,27 EUR znašajo 16,80 EUR (Tar. št. 3460 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT)), povišano za 20 % DDV (Tar. št. 6007 ZOdvT) v višini 3,36 EUR, skupaj 20,16 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava ( v okviru uradnega preizkusa) je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sklep v zavrnilnem delu spremenilo še tako, da se ugovoru še delno ugodi in sklep o izvršbi v I.b točki izreka spremeni tako, da se odmerjeni stroški predloga za izvršbo na 165,48 EUR, znižajo za 145,32 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je z ugovorom dosegel, da se izvršba namesto za izterjavo pravdnih stroškov, neto plače za obdobje od 21. 7. 2007 do 19.10. 2008 in regresa za leti 2007 in 2008 (skupaj 12.123,04 EUR, kolikor znaša tudi z ugovorom izpodbijani del), nadaljuje le za izterjavo 1.011,27 EUR stroškov pravdnega postopka. Z ugovorom ni uspel le s sorazmerno majhnim delom (8,34 %), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, sklenilo, da mu je upnica stroške ugovora dolžna povrniti, kolikor so bili ti potrebni (prvi dostavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroške je odmerilo v skladu s stroškovnikom, Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS. št. 20/2008, v nadaljevanju ZST-1). Dolžniku je priznalo 204,60 EUR nagrade za ugovor po tar. št. 3468 ZOdvT, ker za več glede na vrednost izpodbijanega dela ni podlage, ter 20,00 EUR za plačilo poštnih storitev in kopij po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj torej 224,60 EUR ugovornih stroškov. Dolžniku ni priznalo priglašenega zvišanja za 20% DDV, saj stranka ni izkazala, da bi bila pooblaščena odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV (prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009). Potrebni pa niso bili stroški sodne takse, saj se v predmetnem postopku izvršuje odločba delovnega sodišča v sporih delavcev iz delovnih razmerij oziroma v zvezi z delom in se takse ne plačujejo (3. točka 2. člena ZST-1). Za kolikor mu je stroške priznalo, je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1. točke izreka, ki zajema tudi odločitev o stroških ugovora.

O odločitvi o predlogu dolžnika za odlog izvršbe: Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče predlog dolžnika za odlog zavrnilo, ker dolžnik ni izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Presodilo je, da navedbe dolžnika, da plačilo zneska zanj predstavlja veliko finančno breme, zaradi česar bi težko poravnal svoje ostale kratkoročne in že prevzete dolgoročne obveznosti, posledično pa bi bilo njegovo poslovanje praktično onemogočeno in bi bil zaradi blokade transakcijskega računa resno ogrožen obstoj same družbe, ne predstavljajo utemeljenega razloga za odlog izvršbe, ker posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vseh dolžnikovih trditev opredelilo, o njih je zavzelo ter izrazilo svoje stališče in je sklep tudi v tem delu mogoče preizkusiti, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

S stališčem prve stopnje, da škoda, ki nastane s samo realizacijo izvršbe, ni tista škoda, ki opravičuje odlog, pa se, kot navaja sam v pritožbi, strinja tudi dolžnik, zaradi česar je neutemeljena njegova nadaljnja zahteva, da bi sodišče prve stopnje, ker je za svoje trditve predložil letna poročila, iz katerih naj bi izhajal negativni čisti poslovni izid, dejansko stanje moralo ugotoviti v večji meri. Ker je štelo trditve dolžnika za nerelevantne, izvajanje dokazov v zvezi z njimi ni bilo potrebno. Dokazovanje obsega le dejstva, ki so za odločbo pomembna (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvajanje dokazov z namenom ugotavljanja morebitnih relevantnih, pa ne predhodno izrecno in konkretizirano zatrjevanih dejstev (v kateri smeri naj bi sodišče dejansko stanje ugotavljalo, pritožnik ne pojasni), pa ni dovoljeno (prim. 212. oziroma 7. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Poleg tega ZIZ kot obvezen pogoj za odlog izvršbe na predlog dolžnika zahteva tudi, da dolžnik izkaže za verjetno, da je škoda, ki naj bi jo pretrpel, večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (prvi odstavek 71. člena ZIZ). Dolžnik svojega predloga za odlog v tem delu ni obrazložil. Zgolj pavšalno je zatrjeval, da bi bila škoda, ki bi nastala dolžniku neprimerno večja od škode, ki bi zaradi odloga izvršbe utegnila nastati upnici, pri čemer teh svojih navedb ni z ničemer konkretiziral oz. ni navedel, v čem naj bi se škoda upnice kazala, zaradi česar njegov predlog za odlog tudi iz tega razloga ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe in z njim povezane stroške, zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O upničinih stroških odgovorov na ugovor in predlog za odlog: Dolžnik z ugovorom ni uspel le v sorazmerno majhnem delu (8,34 %), pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, sklenilo, da upnica sama krije stroške odgovora na ugovor. Sama krije tudi stroške odgovora na predlog za odlog, saj ga ZIZ ne predvideva in ta ni obvezen, v njem pa upnica tudi ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi o predlogu dolžnika, zato ta strošek za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pritožbi ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tudi v tem delu ugodilo in sklep v izpodbijani 3. točki izreka spremenilo tako, da upnica te stroške sama krije.

O stroških postopka s pravnim sredstvom (pritožbo): Na podlagi drugega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo je dolžnik izpodbijal odločitev o ugovoru in predlogu za odlog (glavni zahtevek, stroški teh postopkov predstavljajo le stransko terjatev). Ker je dolžnik s pritožbo dosegel zavrnitev predloga upnice za izterjavo neto plače za obdobje od 21. 7. 2007 do 19.10. 2008 (skupaj 9.829,27 EUR), ni pa uspel glede izterjave 1.011,27 EUR stroškov pravdnega postopka, znaša njegov uspeh s pritožbo glede odločitve o ugovoru 90,67% (9.829,27 EUR od 10.840,54 EUR (9.829,27 EUR + 1.011,27 EUR). V celoti pa je propadel s pritožbo zoper odločitev o predlogu za odlog (50% stroškov). Njegov uspeh s pritožbo zato znaša 45,33%. Upnica mu je zato dolžna povrniti 45,33 % od 204,60 EUR nagrade za pravno sredstvo (tar. št. 3468 ZOdvT, vrednost izpodbijanega dela je 10.840,54 EUR) in priglašenih 20,00 EUR za plačilo poštnih storitev in kopij (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj 101,81 EUR. Za priglašeno nagrado za pravno sredstvo nad 204,60 EUR glede na vrednost izpodbijanega dela ni podlage. Priglašenega stroška zvišanja za 20% DDV stranka ni izkazala, saj ni izkazala, da bi bila pooblaščena odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, stroški sodne takse pa za postopek niso bili potrebni (3. točka 2. člena ZST-1).

Glede pritožbe upnice zoper sklep z dne 3. 2. 2010: V izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin predlog za dovolitev izvršbe za plačilo akontacije dohodnin, prispevkov za pokojninsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, vse za obdobje od vključno julij 2007 do vključno oktober 2008. Ker z izvršilnim naslovom dolžniku ni naložena obveznost plačila davkov in prispevkov, izvršilni naslov ni primeren za zahtevano prisilno izvršitev. Ker na obstoj in primernost izvršilnega naslova ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka drugega odstavka 55. člena ZIZ in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je zahtevek upnice neutemeljen že iz tega razloga in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker je za določitev o pritožbi upnice odločilnega pomena že dejstvo, da za zahtevano terjatev nima primernega izvršilnega naslova, se pritožbeno sodišče do v pritožbi navedenih razlogov ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Neutemeljeno pritožbo upnice je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnili in v izpodbijanem delu II. točke izreka, v katerem je predlog za izvršbo zavrnjen, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Več o tem glej v Ude L., Betetto N., Galič A., Rijavec V., Wedam Lukić D., Zobec J., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005 – 2006, 2. knjiga, komentar k 180. členu ZPP.