Jedro

S podpisom izjave 1. 3. 2009 je toženec pripoznal dolg do tožnika v višini 16.000,00 EUR iz naslova odkupa tožnikove opreme in inventarja, ki je bil v najetem poslovnem lokalu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe zoper prvotoženca A. A. pravdni postopek zoper njega ustavilo (I. točka izreka), s sodbo (II. točka izreka) pa je odločilo, da je drugotoženec dolžan tožniku plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje (1. točka), zavrnilo tožbeni zahtevek drugotoženca (tožnika po nasprotni tožbi), da je izjava z dne 1. 3. 2009 nična (2. točka izreka) in drugotožencu naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje drugotoženec (tožnik po nasprotni tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo samo spremeni. Sporno je, kdo je sklenil najemno pogodbo. Lastnik lokala, katerega najemnik je bil A. A. s. p. (drugotoženec je k najemni pogodbi pristopil le kot porok), ni bil tožnik, temveč podjetje C., d. o. o. Tudi oprema lokala ni bila v lasti tožnika, temveč družbe C., d. o. o., zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. O nakupu opreme ni bilo dogovora niti ob sklepanju najemne pogodbe niti kasneje. Toženca niti nista vedela, da je v lokalu oprema, ki ni last C., d. o. o. S tem pa očitno tudi ni bil seznanjen tožnikov brat, ki je (po navedbah tožnika) vodil njegovo podjetje. Slednji je namreč izpovedal, da je bila oprema, ki naj bi jo tožnik prodal tožencema, v lasti podjetja C., d. o. o. Ni dokaza, razen izpovedi tožnika in njegove žene, ki očitno ni verodostojna, da bi bila oprema v lasti tožnika. Sodba ne bi smela slediti le tožnikovi izpovedbi, upoštevati bi morala tudi izpovedbo njegovega brata B. B., ki jo šteje za verodostojno pričo. Tožnik sam ne loči med lastništvom lokala in fizične osebe. Specifikacija opreme, na katero se opira sodba, je bila izdelana enostransko in je bil toženec z njo seznanjen šele med predmetnim postopkom. Ne ve, ali je v lokalu sploh bila. Ne drži, da se je z izjavo 1. 3. 2009 zavezal kupiti inventar in opremo poslovnega lokala. Sodba sledi le izpovedbi tožnika in prič B. in C. C., pri čemer ne ovrednoti ustrezno izjave B. B., da je bila „prodana“ oprema last podjetja C., d. o. o. V kolikor bi se toženca zavezala kupiti tudi opremo, bi bila specifikacija opreme priloga izjave ali pa bi bilo to v njej kako drugače zabeleženo. Upoštevaje 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bila očitno oprema vključena v najem poslovnega prostora, saj je bil namenjen za gostinsko dejavnost. Ni izkazano z zadostno stopnjo verjetnosti, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba o prodaji opreme, zato sporna izjava kot „pripoznava dolga“ ne more biti veljavna. Pripoznava dolga je namreč akcesorna pogodba, ki je vezana na obstoj glavne pogodbe, ki v predmetnem primeru ni bila sklenjena. Drugotoženec se ni zavezal kupiti opreme. Tožnik bi lahko tožil le na sklenitev pogodbe, ne pa na plačilo. Do predmetnega postopka ni bilo potrebe za izpodbijanje izjave 1. 3. 2009, saj tožnik ni ničesar terjal na njeni podlagi. Tožnik je zahteval podpis te izjave, drugotoženec jo je podpisal, pri čemer podlaga izjave med strankama ni bila izrecno dogovorjena. Izvensodna korespondenca, ki se sicer niti ne nanaša na predmetni spor (nanaša se na v izvršilnem postopku zahtevano plačilo najemnine od toženca, s katerim tožnik ni uspel), v dokazne namene ni upoštevna. Tožnik, ki najemnine ne more izterjati od dejanskega najemnika, to je prvotoženca, želi na podlagi neke nedokazane kupoprodajne pogodbe za opremo pridobiti premoženjsko korist vsaj od drugotoženca.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da sta toženca s podpisom izjave 1. 3. 2009 pripoznala dolg do tožnika v višini 16.000,00 EUR iz naslova odkupa tožnikove opreme in inventarja, ki je bil v poslovnem lokalu, ki ga je najel prvotoženec (drugotoženec je k najemni pogodbi pristopil kot porok).

6. Pritožba zavzetemu stališču nasprotuje in vztraja, da za v izjavi zapisan dolg ni bilo podlage.

7. Izjava z dne 1. 3. 2009 je pripoznava dolga (364. člen Obligacijskega zakonika, OZ), ki drugotoženca, kot pravilno navaja pritožba, ne bi zavezovala, če ne bi bila ugotovljena podlaga za dolg (sodba ugotavlja, da dolg izvira iz ustne kupoprodajne pogodbe). To pa ne pomeni, kot si očitno zmotno razlaga pritožba, da je podpisana izjava(1) (drugotoženec priznava, da jo je podpisal) brez dokazne vrednosti. Iz izjave jasno izhaja, da obstaja (nek) dolg do tožnika (ne do družbe C., d. o. o.), ki sta se ga toženca (tudi drugoženec) zavezala plačati. Tezo tožencev, da je bila izjava podpisana „zaradi garancije za morebitno škodo na opremi in inventarju v najetem poslovnem prostoru“, pri kateri pritožba ne vztraja več, sodba prepričljivo ovrže. Sledi prepričljivi izpovedbi tožnika, da v višini najemnine za oddani poslovni prostor oprema in inventar, za katero tožnik trdi, da je lastnik (specifikacija opreme v prilogi A3)), ni vključena in da je najem poslovnega prostora vezal na njen odkup. Drugotoženec, ki v pritožbi vztraja, da je vsa oprema v lokalu last družbe C., d. o. o. in ne tožnika, ni zahteval predložitve seznama opreme in inventarja v lasti C., d. o. o. Podpisana izjava v povezavi z drugimi dokazi daje zadostno podlago za dokazni zaključek sodbe.

8. Pritožba si o vprašanju, ali je bila v najetem lokalu tudi oprema (tožnika) po specifikaciji ali ne, prihaja sama s sabo v nasprotje. Po eni strani navaja, da „ne ve, ali se je dejansko nahajala v lokalu“, po drugi strani pa, „da je ta oprema še vedno v lokalu podjetja C., d. o. o. in z njo novi najemnik tudi razpolaga“. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je v odgovoru na tožnikove trditve, da je oprema po specifikaciji bila ves čas v lokalu in sta jo toženca ves čas najema uporabljala, drugotoženec (4. točka pripravljalne vloge 11. 2. 2013) med drugim navajal: „Da se ta ista oprema, za katero tožeča stranka trdi, da naj bi se jo toženi stranki zavezali odkupiti, še vedno nahaja v istem lokalu, v enakem stanju kakor pred najemom gostinskega lokala s strani prvotoženca, kot tudi v času najema, pa še sedaj, ko je lokal v najemu tretje osebe“. V pritožbi izražen dvom o obstoju (tožnikove) opreme v najetem lokalu predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Nosilna teza pritožbe sicer je, da je bila vsa oprema v najetem lokalu v lasti C., d. o. o. Dejstvo, ki ga ugotavlja sodba, da je bil najemodajalec lokala po najemni pogodbi z dne 17. 2. 2009 (A3(2)), ki ga je vzel prvotoženec v najem C., d. o. o., in ne tožnik, ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da je C., d. o. o., tudi lastnik opreme. Pritožbene teze, da niti del opreme v najetem lokalu ni bil v lasti tožnika, ne potrjuje izpovedba B. B., kot prikazuje pritožba. Slednji je najprej res izjavil, da je oprema, ki naj bi jo tožnik prodal tožencema, v lasti podjetja C., d. o. o., vendar pa je v nadaljevanju izpovedbe dodal, da pri prodaji opreme ni sodeloval in da misli, da se je prodajala oprema C., d. o. o., ker se je oddajal lokal C., d. o. o. Sicer pa je potrdil, da se izjava z dne 1. 3. 2009 nanaša na odkup inventarja, ki je bil v lokalu. Iz vsebine najemne pogodbe, kot pravilno ugotavlja sodba, je razvidno, da je predmet najema le prostor, ne pa tudi oprema in inventar, za katero sodba verjame tožniku, da je njegova osebna last. Določbe 14. člena ZPSPP, da mora najemodajalec poslovni prostor izročiti v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen določen s pogodbo, ni mogoče razlagati, kot prikazuje pritožba, da je zato, ker je bil poslovni prostor oddan z namenom gostinske dejavnosti, jasno, da je predmet pogodbe tudi vsa oprema v lokalu in ne zgolj del opreme. Pritožba ne izpostavlja tehtnih razlogov, da sodišče ne bi smelo slediti tožnikovi prepričljivi izpovedbi, da je (kot direktor C., d. o. o.) sklenitev najemne pogodbe pogojeval z odkupom inventarja, ker je imel pri prvem najemniku težave v zvezi z inventarjem.

10. Dejstvo, da specifikacija opreme (predmet prodaje) ni bila priložena izjavi 1. 3. 2009, ne zadošča za dvom, kot hoče prikazati pritožba, da se v izjavi zapisan „dolg“ ne nanaša na njen odkup. Višini (potrditvi tožnika dogovorjene) kupnine(3) 16.000,00 EUR pa pritožba niti ne nasprotuje več. Ker drugotoženec ni dokazal (ni niti trdil), da v najetem lokalo ni bilo opreme po specifikaciji A3 in ker ni uspel s pritožbeno tezo, da je bila (vsa) oprema v najetem lokalu last C., d. o. o., ni pomembno, da je specifikacijo izdelal (enostransko) tožnik. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da niso izpolnjene bistvene sestavine prodajne pogodbe (435. člen OZ).

11. Nenazadnje v prid pravilnosti odločitve govori dejstvo, da sta toženca izjavo podpisala 1. 3. 2009 (prvotoženec je najemodajalcu vrnil ključ lokala 21. 6. 2011, čeprav je bila najemna pogodba sklenjena za dobo 10 let), dolg na podlagi izjave bi toženca morala izpolniti 1. 3. 2010, vendar drugotoženec izjave vse do predmetnega postopka ni izpodbijal. Obstoj dolga pa nedvomno potrjuje tudi (neizpodbijana) ugotovitev sodbe, da sta toženca v času najema obljubljala tožniku plačilo (z zaslužkom od koncerta, ki je kasneje propadel).

12. Drugotoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahteval, da mu tožnik vrne opremo po specifikaciji (z nasprotno tožbo je zahteval le ugotovitev ničnosti izjave z dne 1. 3. 2009), zato ni pomembno, ali je oprema (po specifikaciji) še v lokalu ali ne. Sicer pa je tožnik ob zaslišanju pojasnil, da je ob prenehanju najema (oba) toženca pozival k prevzemu opreme (opreme nista prevzela), opravljena pa tudi ni bila primopredaja (zaradi nesodelovanja tožencev). Slednje je drugotoženec ob zaslišanju potrdil, ugotovitve sodbe o nepodpisanem primopredajnem zapisniku ob prenehanju najema pa tudi ne izpodbija.

13. Po navedenem se izkaže, da je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Pravilen je dokazni zaključek sodbe, da je tožnik izkazal obstoj dolga pripoznanega z izjavo 1. 3. 2009, in da drugotoženec ni izkazal razlogov za ničnost (podpisane) izjave.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo (II. točka izreka) sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Slednja se glasi: „Spodaj podpisana A. A. in D. D. s svojim podpisom potrjujeva dolg v vrednosti 16.000,00 EUR, katerega imava do zgoraj navedenega E. E. in se ga zavezujeva v celoti odplačati do 1. 3. 2010.“

(2) Pogodbo o najemu poslovnega prostora lokala C. P. z dne 17. 2. 2009 sta sklepala C., d. o. o. (dir. E. E.) kot najemodajalec in A. A. s. p., kot najemnik.

(3) Po določbi 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je cena (kupnina) poleg stvari (predmeta prodaje) bistven element prodajne pogodbe.