Jedro

Ker je zapor trajal manj kot tri mesece, potem pa je tožnika poslal na dela nemški delovni urad, pri čemer je to delo imelo elemente delovnega razmerja, tožniku ni mogoče priznati niti statusa zapornika niti statusa delovnega deportiranca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1420/2000-7 z dne 2.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.7.2000. Z njo je zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 7.12.1998, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bil po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96 - odl. US in 70/97), ki je veljal v času odločanja, žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena je žrtev vojnega nasilja med drugim oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno poslale v zapor (zapornik) ali na prisilno delo (delovni deportiranec). Pogoj pa je, da je prisilni ukrep okupatorja trajal najmanj tri mesece (1. odstavek 3. člena). Tožnik je bil 16.9.1941 aretiran s strani okupacijskih sil in bil nato do 28.10.1941 zaprt v zaporih K. in B. Vendar je prisilni ukrep trajal manj kot tri mesece. Zato tožniku ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika. Tožnika je poslal na delo v S. vas v Avstriji nemški delovni urad ("Arbeitsamt"). V skladu s 1. odstavkom 2. člena citiranega zakona je za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca pravno relevantna okoliščina, da je okupator osebo proti njeni volji poslal na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Obstoj teh razlogov tožnik niti ne zatrjuje, niti niso razvidni iz podatkov spisa. Med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški delovni urad na nemškem zasedbenem območju, pri kateri obstajajo v času dela oziroma zaposlitve elementi delovnega razmerja. Tožnik je na zaslišanju pred organom prve stopnje sam povedal, da je za delo dobival tudi plačilo. Zato je odločitev, da se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca, pravilna in izpodbijana odločba pravilno obrazložena.

Tožnik v pritožbi navaja, da ga je aretirala 15.9.1941 žandarmerija v V. Tam je bil mučen, pretepan, tako da je krvavel iz ust in nosa, do prevoza v K. je bil vklenjen za roke in noge. Na gestapu v K. se je vse ponovilo, imel je poškodovano roko in prsi ter razbito glavo. 29. septembra je bil v skupini šestih zapornikov, ki so jih prepeljali v B. Bil je izpuščen, a napoten na delovni urad, od tam pa poslan na prisilno delo v S. vas v Avstriji. Zanj, kot udeleženca NOB, je žaljiva ugotovitev, da to ni vojno nasilje. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja lahko pridobi le tisti, ki izpolnjuje vse pogoje, ki jih za posamezno kategorijo žrtev vojnega nasilja določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja. Če predpisani pogoji niso izpolnjeni, uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, ko tožniku ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Razlogi, s katerimi tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljujeta svojo odločitev, so skladni z dejanskim stanjem, ugotovljenim v upravnem postopku, pomenijo pa tudi pravilno razlago in uporabo določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja v tožnikovem primeru. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal dejanske in pravne podlage za obe uveljavljani možni vrsti žrtve vojnega nasilja: zapornika in delovnega deportiranca. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori, v katerih opisuje dogajanje v V. in K. in osebno prizadetost zaradi zavrnjenega zahtevka. Z njimi pritožnik ne izpodbija konkretnih razlogov, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje presodila, da ne gre niti za zapor, ki je trajal najmanj tri mesece niti za prisilno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.