Jedro

Tožnik kot stranski udeleženec v upravnem postopku ne more imeti glede zakonitosti enotnega dovoljenja za gradnjo (adaptacijo) enakih ugovorov, kot jih ima lahko le državni pravobranilec, pač pa le tiste ugovore, ki se nanašajo na varstvo njegovih pravnih koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1120/2000-8 z dne 11.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 29.5.2000. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 24.1.2000, s katero je upravni organ prve stopnje izdal P. S. d.o.o., M., enotno dovoljenje za adaptacijo zahodnega dela in za spremembo namembnosti vzhodnega dela samskega doma v stanovanja ter za izvedbo zunanje komunalne in prometne ureditve, vse na parceli, št. 1262/1 k.o. B. pod pogoji, navedenimi v odločbi. Sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku; za svojo odločitev pa je navedla tudi pravilne razloge, na katere se je v celoti sklicevalo. Glede tožbenih navedb pa je bilo sodišče mnenja da tožnik ni izkazal, katere svoje koristi in pravne koristi v tem upravnem sporu varuje. Tožnik je lastnik hiše, stoječe na parceli, št. 1264 k.o. B., ki meji na parcelo, na kateri stoji obravnavani samski dom. Zato se je kot sosed v skladu z določbo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot stranski udeleženec udeleževal postopka za izdajo enotnega dovoljenja za adaptacijo samskega doma sedanje prizadete stranke. Kot sosed pa je po določbah ZUP/86 upravičen uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na predvideno gradnjo zaradi vpliva te gradnje na njegovo parcelo ali druge njegove pravice ali pravne koristi, ne more pa v tem postopku uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na morebitna bodoča poseganja stanovalcev na njegovo zemljišče (parkiranje avtomobilov oziroma igro otrok na njegovem zemljišču) in na javne koristi. Prav tako ne more uspeti z ugovori o vplivu nameravane gradnje na njegove pravice oziroma pravne koristi, če je ta gradnja v skladu s predpisanimi pogoji po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) in prostorsko izvedbenimi akti ter drugimi predpisi, ki določajo pogoje za gradnjo. Ker nadzor nad izvajanjem dovoljenja opravlja v inšpekcijskem postopku pristojni organ, po stališču sodišča tudi ne more uspeti z ugovori o prekoračenju dovoljenja. Če pa bi mu nastala škoda zaradi gradnje objekta, bi jo lahko uveljavljal v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Zato so po stališču sodišča prve stopnje tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na ureditev mirujočega in tekočega prometa na dvorišču zdajšnjega samskega doma in ureditev dovozov in izvozov iz dvorišča, število parkirnih mest, notranjo ureditev samskega doma, ukinitev zelenic, povečanje prometa na V. ulici, postavljanje nosilnih sten in drugi ugovori, neupoštevni, saj s tem v ničemer ni poseženo v njegove pravice ali pravne koristi. Javne koristi v konkretnem upravnem sporu po določbi 19. člena ZUS lahko uveljavlja le Državni pravobranilec Republike Slovenije, ki pa v tem upravnem sporu ni priglasilo svoje udeležbe. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor, da je izpodbijano odločbo izdala nepooblaščena oseba, saj je podpis strokovne osebe deponiran pri sodišču. Prav tako ni opravila javne obravnave, ker svoje sodbe ni izdalo na podlagi ugotavljanja dejanskega stanja, temveč je glede tega izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Navaja, da se je v dosedanjih upravnih odločbah in v izpodbijani sodbi prezrlo, da glede na veljavne predpise nameravana sprememba namembnosti ne ustreza v točki c, člena 9 Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto b/1 B. - zahod (Uradni list SRS, št. 26/87, 15/89 in Uradni list RS, št. 27/92, v nadaljevanju odlok), saj bo povzročala prekomerne motnje v tožnikovem bivalnem okolju. S spremembo namembnosti v vzhodni polovici samskega doma v šestnajst stanovanj se namreč istočasno spreminja v skladu z lokacijsko dokumentacijo tudi prostor v sredini objekta, in sicer v vseh zgornjih treh etažah samskega doma, poimenovan kot "skupni prostor". Tega doslej ni bilo. V enem izmed osrednjih prostorov je bila doslej pisarna upravnika samskega doma, v ostalih pa se je skladiščilo posteljne vložke, odeje in podobno. Namen skupnega prostora, kjer naj bi se srečevali in zadrževali stanovalci iz samskih sob, pa med drugim vsekakor pomeni druženje tudi v poznih nočnih urah, kar je zvezano z dodatnim hrupom. Stanovanjska hiša tožnika se nahaja le osemnajst metrov nasproti sredine samskega doma. Te prostore bi lahko investitor namestil na južno stran objekta, ki meji na parkirišča. V nadaljevanju pritožbe tožnik ponovno opozarja na nejasnost, nasprotja in protispisnost podatkov o tlorisnih izmerah in izrekom prvostopenjske odločbe. Ta naj bi bil sam s seboj v nasprotju, ker v svoji točki 1 določa, da je treba adaptacijo zahodnega dela in stanovanja v vzhodnem delu objekta samskega doma ter komunalno in prometno ureditev izvesti v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Na te nezakonitosti je opozoril že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, vendar se niti organ druge stopnje niti prvostopno sodišče s temi bistvenimi kršitvami niso ukvarjali.

Nadalje so neutemeljeni razlogi sodišča, s katerimi je zavrnilo njegove ugovore, ki se nanašajo na ureditev mirujočega in tekočega prometa okoli samskega doma, kar bo povzročalo prekomerno povečan hrup, ropot in smrad vseh 24 ur dnevno. Zemljišče, na katerem stoji samski dom na V. ulici v L., prav gotovo ne spada v območje strogega urbanega središča. Zato ni opravičljiva odprava zelenice okoli bloka in igrišča za otroke. Glede povečanega hrupa pa meni, da mu bo s tem kršena ustavna pravica zdravega življenjskega okolja, kar ne dopušča nikakršnih manipulacij ali svojevoljnosti niti glede predpisov niti glede njihovega izvajanja. Zaradi vsega navedenega gre po mnenju tožnika za nedovoljen poseg v prostor, kar sodišče doslej ni preverilo in ni pravilno ocenilo in zato neutemeljeno zavrnilo tožbo.

Tožena in prizadeta stranka (P.S.) nista odgovorili na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče presodilo vse tožbene ugovore tožeče stranke. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje pri tem navaja, so skladni tako s podatki predloženih upravnih in sodnih spisov, kot tudi z določbami predpisov, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik kot stranski udeleženec v upravnem postopku ne more imeti glede zakonitosti enotnega dovoljenja za gradnjo enakih ugovorov, kot jih ima lahko le državni pravobranilec, pač pa le tiste ugovore, ki se nanašajo na varstvo njegovih pravnih koristi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, iz podatkov predloženih upravnih in sodnih spisov ne izhaja, da bi z dovoljeno adaptacijo že do sedaj obstoječega samskega doma do polovice v stanovanja, ki bo ostal v enakih gabaritih in ne bo nadzidan, bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, uporabilo pa je tudi ustrezno materialno pravo.

Navedbe o kršitvi določbe točke c, 9. člena odloka, ki naj bi jo storil investitor z adaptacijo srednjega dela samskega doma v "skupne prostore", zaradi katere sporna adaptacija posega v tožnikove pravice oziroma pravne koristi, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pritožbeno novoto. V skladu z določbo 1. odstavka 71. člena ZUS sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Ker tega ni storil, pritožbeno sodišče te novote ni moglo obravnavati.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem upravnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato tožnik pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v konkretnem sporu niti ne more uveljavljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.