Jedro

Tožnica (učiteljica razrednega pouka) je s tem, ko je v spornem obdobju računovodstvu tožene stranke (brez vednosti tožene stranke) podala več pooblastil za prenos dela plače oziroma regresa na drug transakcijski račun, ki je bil v tem času v lasti tožničine hčerke, z namenom izogibanja izvršbi po pravnomočnem sklepu o izvršbi, naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V ravnanju tožnice pa niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopku namreč ne izhaja, da bi tožnica računovodkinjo z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, ali jo pustila v zmoti in jo s tem zapeljala, da ta v škodo svojega in tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica in računovodkinja tožene stranke sta se dogovorili, da se bo s prenakazilom dela tožničine plače ta delno izognila rubežu na to plačo. Po zaključku pritožbenega sodišča so v spornih ravnanjih tožnice (podajanje pooblastil za prenakazilo njene plače in regresa za letni dopust na drug transakcijski račun), skupaj z dejansko izvedbo teh pooblastil (ki jih je opravila računovodkinja tožene stranke), izkazani vsi znaki kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Z ato je obstajal tudi utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, ki se je glasil na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013; na ugotovitev, da tožnici dne 20. 6. 2013 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2012, ki se je spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2012 sklenjena v nasprotju z določili zakona in je nezakonita; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na njeno ali na drugo ustrezno delovno mesto, ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje iz delovnega razmerja, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče neizplačane plače ter ji po predhodnem odvodu dajatev izplačati posamezne mesečne plače v plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse pod izvršbo. Zavrnilo je tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je prav tako zavrnilo njen podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu primarnemu in podrednemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica storila kršitve s tem, ko je kot delavka tožene stranke v teku delovnega razmerja večkrat neposredno na računovodstvo delodajalca naslovila oziroma dala pooblastila za prenos dela njene plače na tuje transakcijske račune v različnih višinah, s čimer naj bi se izognila rubežu plače po sklepu Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. In 38/2004 z dne 1. 7. 2004. Gre namreč le za namigovanja, ki niso z ničemer podprta, saj je tožnica sama izpovedala, da je bilo vodstvo tožene stranke o tem pravnomočnem sklepu obveščeno že s strani sodišča. Na toženi stranki je bila obveznost, da izračuna in odtegne del tožničine plače po sklepu sodišča, tožnici pa izplača nezarubljeni del plače. Tako s pooblastili tožnice ni bilo nič narobe. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica sama določila mesečne zneske, ki naj bi se prenakazali na drug transakcijski račun, saj ji je te zneske vedno sporočila računovodkinja tožene stranke A.A.. Tožnica sploh ni mogla vedeti, kakšni so ti zneski, saj so se mesečno spreminjali. Sodišče prve stopnje pri tem svojem zaključku ni upoštevalo tožničine izjave, v kateri je pojasnila, kdo in kako ji je sporočal podatke glede višine zneskov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je želel župan občine B.B. od tožnice izsiliti odpoved. Tožnica o prenakazilu dela plače ni bila dolžna obveščati ravnatelja, saj je bila s tem seznanjena računovodkinja. Tožnica računovodkinje ni prosila za prenakazila dela plače zato, ker naj bi ji bilo z njenega računa vse pobrano. Nakazila na račun tožničine hčerke so bila namenjena izključno zato, ker je bila hčerka vzdrževani družinski član, ki je s svojega računa z minimalnimi stroški provizije plačevala stroške družine za golo preživetje. Prav tako ne drži izpovedba A.A., da naj bi ji tožnica zatrjevala, da je o vsem tem govorila s svojim odvetnikom in da s temi nakazili ni nič narobe. Iz izjave A.A. izhaja, da se je z njo bivši ravnatelj C.C. pogovarjal tudi o izvršbi na plačo tožnice. A.A. je zavajala, ko je izpovedala, da je šele kasneje izvedela, da se del tožničine plače nakazuje na račun tožničine hčerke, saj je sama izpovedala, da je zato izvedela v maju 2011. Znesek dela plače, ki je bil prenakazan, je vedno izračunala A.A., tožnica pa ji je dala le pooblastilo za ta prenakazila. Ob tem je potrebno poudariti, da je A.A. izjavila, da meni, da je bil način nakazila tožničine plače pravilen in da ni sporen. Tožnica ni kršila niti 13. niti 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Njeno delo je bilo poučevanje, svoje delo pa je opravljala vestno in v skladu z navodili delodajalca, kar potrjuje tudi ocena njenega dela. Prav tako ni kršila določb ZDR oziroma ZDR-1, ki so navedene v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se tožnica in računovodkinja kot izkušeni osebi zavestno odločili, da se bo del tožničine plače v izogib izvršbi nakazoval na drug račun. Tožnica ni bila izkušena oseba, saj ni vedela, kolikšen znesek se lahko prenakaže na drug račun. Odgovornost za izvršitev sklepa o izvršbi je bila v celoti na toženi stranki kot tožničinemu delodajalcu. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili prenakazani na hčerkin račun v celoti vsi regresi za letni dopust, saj so bili ti zneski delno nakazani tudi na račun tožnice, kar vse izhaja iz spisa. Za nastalo situacijo je krivo neodgovorno in površno delo vodstva šole in odgovornih delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki člena 339/2 ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa to po zaključku pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

6. Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je izrek sodbe v nasprotju z nepopolno obrazložitvijo, ki ji manjkajo ključna dejstva, ki nasprotujejo vsebini listin. S temi navedbami smiselno uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Ti kršitvi, ki jih tožnica sicer ne konkretizira, po ugotovitvi pritožbenega sodišča nista podani. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Tožnica v pritožbi ne pojasni, v katerem delu obrazložitev izpodbijane sodbe nasprotuje vsebini listin, na katere se ta obrazložitev sklicuje, tako da v tem delu utemeljenosti te tožničine pritožbene navedbe niti ni bilo mogoče preizkusiti.

7. S svojimi pritožbenimi navedbami tožnica dejansko izpodbija le pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, vendar pa je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse relevantne dokaze, ki jih je izvedlo, pravilno dokazno ocenilo, na podlagi te dokazne ocene je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in te svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 6. 2013 (A6, B33), zato je utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi preostali del njenega tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Prav tako je utemeljeno zavrnilo tudi njen podredni tožbeni zahtevek, v katerem je namesto reintegracije vtoževala denarno povračilo po 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je delavec upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 le v primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

9. Poleg tega iz izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2012 in to svojo odločitev tudi obrazložilo. Ker v zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi ni podala nikakršnih navedb, je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo prvostopenjsko sodbo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (kateremu tožnica v tem delu v pritožbi ne oporeka) pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

10. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnica kot delavka tožene stranke (pri toženi stranki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2012 za delovno mesto „učitelj razrednega pouka“) večkrat neposredno na računovodstvo tožene stranke naslovila pooblastilo za prenos dela njene plače (pa tudi drugih prejemkov - regresa za letni dopust) na tuje transakcijske račune v različnih višinah oziroma zneskih (B4). S tem naj bi se izognila rubežu plače po sklepu Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. In 38/2004 z dne 1. 7. 2004 (B1, B15). Iz navedenega sklepa, ki je postal pravnomočen 16. 5. 2006, izhaja, da je bila zaradi izterjave zneska 52.988.641,42 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) med drugim dovoljena izvršba tudi zoper tožnico kot drugega dolžnika z rubežem dveh tretjin plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu, tako da ji ostane najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Če tožnica preživlja druge osebe, ji mora ostati najmanj znesek v višini dohodka, določenega zanjo in za njene družinske člane oziroma osebe, ki jih je dolžna preživljati (po merilih zakona, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči). Poleg tega je bila z omenjenim sklepom dovoljena tudi izvršba z rubežem celotnih zneskov ostalih prejemkov v zvezi z delom tožnice (dnevnic, potnih stroškov, regresov, nagrad in drugih prejemkov v zvezi z delom), pri čemer je bilo delodajalcu naloženo, da mora po pravnomočnosti sklepa o izvršbi plačati oziroma plačevati upniku (upnik je bila Banka D.) denarne zneske, za katere je dovoljena izvršba. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnica v obdobju od 23. 4. 2010 dalje (B4) računovodstvu tožene stranke podala več pooblastil za prenos dela plače oziroma regresa na drug transakcijski račun, ki je bil v tem času v lasti tožničine hčerke. Računovodstvo tožene stranke je tem pooblastilom tožnice sledilo (izpovedba tožnice in priče A.A., plačilni listi za tožnico - B19). Zaradi teh ravnanj tožnice ji je tožena stranka po predhodnem vabljenju tožnice na zagovor z obrazložitvijo očitanih kršitev (A4) in po pisnem zagovoru tožnice z dne 19. 6. 2013 (A5) dne 20. 6. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A6, B33) po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je v tej izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnica s svojimi, zgoraj opisanimi ravnanji naklepoma kršila 13. in 14. člen pogodbe o zaposlitvi, 34., 35., 36., 37. in 135. člen ZDR-1, pri čemer ima ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

11. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, da je tožnica očitana ravnanja dejansko storila, da je računovodkinja pri toženi stranki A.A. ta pooblastila tudi izvrševala in da tožnica s svojimi prošnjami oziroma pooblastili za prenakazila dela plače ni seznanila nobenega od ravnateljev tožene stranke. Pravilno je zaključilo, da sta se tožnica in računovodkinja tožene stranke (brez vednosti zakonitih zastopnikov tožene stranke) že kmalu po nastopu zaposlitve tožnice pri toženi stranki dogovorili, da se bo del tožničine plače nakazoval na drug račun, kljub temu, da sta bili seznanjeni s pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu in sicer z namenom izogibanja izvršbe po tem sklepu.

12. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so ta ravnanja tožnice predstavljala kršitev 13. člena pogodbe o zaposlitvi (nevestno opravljanje dela), ta ravnanja so bila v nasprotju s 34., 36., 37., in 135. členom ZDR-1, imela pa so tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. Tožnica je namreč računovodkinjo tožene stranke napeljala v ravnanja, ki so imela škodljive posledice za tožničinega upnika, lahko pa bi to imelo ali bo imelo škodljive posledice za toženo stranko kot tožničinega delodajalca, s tem da je tožnica zase in (ali) za svoje družinske člane pridobila protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (čemur sicer tožnica v pritožbi niti ne oporeka), da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz člena 109/2 ZDR-1. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko mu je bil predložen odgovor Okrajnemu sodišču v Lenartu (B6), kar je bilo 22. 5. 2013 in ko je dne 28. 5. 2013 opravil razgovor s tožnico in računovodkinjo (B17, B18), to pa pomeni, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga za to odpoved. Glede na to, da je iz tožničinih plačilnih list razvidno, da se je del njene plače nakazoval na drug transakcijski račun, vse do vključno dela plače za april 2013 (B19), je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, spoštovan tudi objektivni 6 mesečni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (tudi če se ne upošteva dejstva, da je imelo ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja).

14. Po zaključku pritožbenega sodišča pa tožnica s spornimi pooblastili za prenakazila dela njene plače na drug (hčerkin) transakcijski račun ni kršila vseh tistih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa po stališču pritožbenega sodišča njena ravnanja nimajo vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 v zvezi s 37. členom KZ-1. 15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica s spornimi ravnanji ni kršila 13. člena pogodbe o zaposlitvi (A2). Na podlagi tega člena je bila dolžna tožnica opravljati delo vestno in (v skladu) z navodili delodajalca. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj razrednega pouka“. Že iz 38. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.) izhaja, da je delo učitelja vzgojno izobraževalno delo oziroma bodisi neposredna bodisi dodatna pedagoška obveznost (3. člen pogodbe o zaposlitvi). To pomeni, da bi lahko tožnici lahko očitali kršitev 13. člena pogodbe o zaposlitvi, če bi svoje delo (torej vzgojno izobraževalno delo) opravljala nevestno oziroma v nasprotju z navodili tožene stranke. Ker pooblastil tožnice za prenakazila dela njene plače (oziroma regresa za letni dopust), ni mogoče uvrstiti med tožničine delovne naloge oziroma delovne zadolžitve, ji v zvezi s tem tudi ni mogoče očitati nevestnega dela oziroma opravljanje dela v nasprotju z navodili tožene stranke.

16. Spornih ravnanj tožnice ni mogoče opredeliti niti kot kršitev 34. člena ZDR-1. Prvi odstavek te določbe nalaga delavcu (enako kot prej veljavni 32. člen Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po drugem odstavku te določbe (ki v konkretnem primeru sploh ni uporabljiva), pa lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje oziroma opustitev. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici podala kakršnekoli zahteve oziroma navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, katere bi tožnica s spornimi pooblastili za prenakazila dela plače kršila, to pa ne izhaja niti iz navedb tožene stranke.

17. Po zaključku pritožbenega sodišča nadalje tožnici ni mogoče očitati niti, da je kršila obveznost obveščanja, ki ji jo je nalagal prvi odstavek 36. člena ZDR-1, saj se je ta obveznost nanašala le na obveščanje o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje tožničinih pogodbenih obveznosti (torej bistvenih okoliščin, ki bi lahko vplivale ali so vplivale na tožničino opravljanje dela). Nakazovanje dela tožničine plače na drug transakcijski račun ni moglo imeti vpliva na opravljanje tožničinega dela. Z ozirom na to, da je bila o tem, da so tožničini prejemki iz delovnega razmerja podvrženi izvršbi, seznanjena računovodkinja tožene stranke (tudi s strani tožnice), tožnici tudi iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve obveznosti obveščanja iz člena 36/1 ZDR-1. Glede na to, da 135. člen ZDR-1 nalaga delodajalcu čas, kraj in način izplačila plače delavcu, je neutemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila citirano določbo ZDR-1 (oziroma določbo prej veljavnega 135. člena ZDR) saj je ta opredeljevala delodajalčevo obveznost. 18. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica s spornimi pooblastili kršila prepoved škodljivega ravnanja, ki ga opredeljuje 37. člen ZDR-1 (oziroma, ki ga je v enakem besedilu opredeljeval prej veljavni 35. člen ZDR). Po citirani določbi se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenakazil dela tožničine plače v posledici dogovora, ki sta ga skleniti tožnica in računovodkinja tožene stranke z namenom, da bi se tožnica izognila (celotni) izvršbi po sklepu Okrajnega sodišča v Lenartu). Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imela računovodkinja tožene stranke kakršenkoli interes za prenakazilo dela tožničine plače na drug transakcijski račun, je logičen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do teh prenakazil prišlo na pobudo oziroma po napeljevanju tožnice. Iz tožničine izpovedbe namreč jasno izhaja, da je poznala vsebino sklepa o izvršbi iz leta 2004, da ji je moral na podlagi tega sklepa delodajalec odtegniti takšen del njene plače, da ji je ostala minimalna plača, upoštevajoč, da mora tožnica preživljati tudi družinske člane. Navedeno je razvidno tudi iz izpovedbe računovodkinje, ki je pojasnila, da ji je tožnica takoj drugi mesec, ko je bila pri njih zaposlena, povedala, da bodo v kratkem dobili izvršbo iz sodišča zanjo in jo prosila, če bi se dalo, da bi del plače nakazovala na drug račun. Iz izpovedbe računovodkinje nadalje izhaja, da so nekako dva meseca po tistem, ko je tožnica pričela delati pri njih, dejansko prejeli s strani sodišča sklep o tem, da je potrebno del tožničine plače nakazovati po sklepu sodišča upniku tožnice. Računovodkinja je tudi pojasnila, da so spoštovali pooblastila tožnice in določen del njene plače nakazovali na drug račun, na tožničin račun so ji ves čas nakazovali minimalno plačo, s tem, da so dejansko na podlagi sodnega sklepa obračunavali in izplačali le tožnici pripadajoči del plače, ki je ostal po nakazilu minimalne plače in dela plače po pooblastilu. Tožnica pa je kljub temu, da je vedela za pravnomočni sklep o izvršbi, pooblaščala toženo stranko za prenakazila dela njene plače na drug transakcijski račun (ki ni bil tožničin), iz katerega je lahko imetnica tega računa (tožničina hčerka, ki je bila tudi tožničin vzdrževani družinski član) plačevala družinske stroške. Zaradi takšnega ravnanja (katerega cilj je bil izogibanje izvršbi), kar bi lahko pripeljalo do odškodovanja upnika (iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe izhaja, da je do tega dejansko prišlo), je tožnica tudi po zaključku pritožbenega sodišča kršila določbo 37. člena ZDR-1. Četrti odstavek 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) določa med drugim, da je delodajalec, ki ni ravnal po sklepu o izvršbi, odgovoren za škodo, ki jo utrpi zaradi tega upnik. Na podlagi citirane določbe je torej tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je zaradi neizvršitve oziroma nepravilne izvršitve pravnomočnega sklepa o izvršbi utrpel tožničin upnik. Pravilna je sicer pritožbena navedba tožnice, da je bila tožena stranka kot tožničin delodajalec dolžna spoštovati pravnomočni sklep o izvršbi (in da je pretežni del odgovornosti za nepravilno ravnanje glede prenakazila dela tožničinih plač na toženi stranki oziroma na delavki računovodstva, ki je ta prenakazila izvedla), vendar tudi to dejstvo ne pomeni, da tožnica s svojimi pooblastili za prenakazila dela njene plače ni kršila prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. 19. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer utemeljena pritožbena navedba tožnice, da ji glede spornih ravnanj ni mogoče očitati, da imajo ta ravnanja vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, oziroma da je k temu kaznivemu dejanju napeljala računovodkinjo tožene stranke. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnica računovodkinjo z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, ali jo pustila v zmoti in jo s tem zapeljala, da ta v škodo svojega in tujega premoženja kaj stori ali opusti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se tožnica in računovodkinja tožene stranke dogovorili, da se bo s prenakazilom dela tožničine plače ta delno izognila rubežu na to plačo. To pa pomeni, da v ravnanje tožnice niso podani vsi zgoraj opisani znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po zaključku pritožbenega sodišča pa so v spornih ravnanjih tožnice (podajanje pooblastil za prenakazilo njene plače in regresa za letni dopust na drug transakcijski račun), skupaj z dejansko izvedbo teh pooblastil (ki jih je opravila računovodkinja tožene stranke) izkazani vsi znaki kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori to dejanje tudi tisti, ki zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Vsi ti znaki kaznivega dejanja so opredeljeni tudi v obrazložitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 37. člena KZ-1 pa določa, da kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje kakor, da bi ga storil sam.

20. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na način, določen z ZDR-1, da je tožnica s svojimi ravnanji kršila tako pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in je imela kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot tudi, da je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju tega, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tožnica ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena njena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta izredna odpoved zakonita, drugačne pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so neutemeljene.

21. Tako je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da gre le za namigovanja, da naj bi bil namen tožnice v izogibanju rubeža njene plače. Iz dokaznega postopka in zaključka sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bil namen tožnice prav v izogibanju rubeža dela plače po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Lenartu. Po zaključku pritožbenega sodišča za odločitev o utemeljenosti tožničine pritožbe niti ni bistveno, ali je tožnica sama določila višino dela plače, ki naj ga tožena stranka prenese na drug transakcijski račun ali pa je to višino dobila sporočeno s strani računovodkinje. Bistveno je, da je tožnica dajala pooblastila za prenos dela svoje plače na tuj račun, s tem pa je ravnala v nasprotju s predpisi in škodljivo napram upniku in tudi napram toženi stranki (člen 37 ZDR). Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da naj bi župan B.B. želel od nje izsiliti odpoved. Tudi morebitni pritiski župana na tožnico s ciljem, da bi tožnica sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, nimajo nikakršnega vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je po stališču pritožbenega sodišča nepomembno v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil po mnenju A.A. način prenakazovanja dela tožničine plače pravilen. Mnenje A.A. (ki je izvajala nepravilna prenakazila dela tožničinih plač in regresov za letni dopust) za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ni relevantno. Pritožbeno navajanje tožnice, da naj bi bilo očitno, da sta se A.A. in bivši ravnatelj tožene stranke pogovarjala o tožničini plači, pa z izvedenimi dokazi ni izkazano in to tudi ne pomeni, da je bivši ravnatelj tožene stranke vedel za prenakazila dela tožničine plače. 22. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).