Jedro

Kljub pomanjkljivostim v tožbenih trditvah ne more biti dvoma, da je tožnica s tožbo želela primarno doseči možnost uveljavitve zakonitega dednega deleža v celoti, podredno pa uveljavitve nujnega dednega deleža. V takem položaju je bilo najkasneje potem, ko je dokazni postopek pokazal, da so sporna razpolaganja predstavljala darilo (kar pomeni izjalovitev pričakovanja o dosegi zakonitega dednega deleža), sodišče dolžno tožnico opozoriti na deloma napačno oblikovanje tožbenega zahtevka in zahtevati morebiti potrebna dodatna pojasnila v zvezi z relevantnimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A. P. spadajo denarna sredstva v višini 21.000 EUR, ki jih je imel zapustnik po pogodbi o vezavi na depozitnem računu pri Banki X, d.d., in za vrnitev navedenega zneska v zapuščino. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov tožencev.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je v tožbi zatrjevala tri podlage zahtevka, tj. da ni šlo za darilo, da je bila darilna pogodba navidezna in da je bil zaradi daril prikrajšan nujni dedni delež, razlogi sodbe pa se nanašajo le na tretjo zatrjevano podlago, ne pa na prvi dve. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v zvezi s tretjo podlago, tj. prikrajšanjem nujnega dednega deleža zaradi daril, je zatrjevala vsa potrebna dejstva. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi izhaja, da je dejansko zapuščina brez večje vrednosti in da njeno dejansko vrednost predstavlja znesek 21.000 EUR. Zmotno je stališče sodbe, da mora izračun nujnega deleža opraviti pravdno sodišče. Naloga pravdnega sodišča je le, ali znesek 21.000 EUR sodi v zapuščino, presojo o višini nujnega dednega deleža in o morebitnem prikrajšanju pa opravi zapuščinsko sodišče. Če je sodišče menilo, da zahtevek ni pravilno oblikovan, bi moralo tožnico v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti. Ker je ni, je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da je tožnica temeljila zahtevek na treh podlagah, je utemeljena. Tožnica je v pravdi zatrjevala, (1) da znesek 21.000 EUR sodi v zapuščino, ker sta si ga toženca prilastila brez zapustnikovega soglasja, (2) da je bila morebitna darilna pogodba iz razloga, ker je bila sklenjena zgolj zaradi prikrajšanja nujnih dedičev, nična in (3) da je bil z darilom prikrajšan njen nujni delež.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba ni opredelila o utemeljenosti zahtevka, da 21.000 EUR sodi v zapuščino, bodisi ker sta si toženca prilastila tak denarni znesek brez soglasja zapustnika, bodisi ker je darilna pogodba zaradi nedopustne podlage nična. Ugotovitve sodbe(1) sicer nakazujejo zaključek, da tožnica ni dokazala trditev o prilastitvi zatrjevanega denarnega zneska, vendar pa se sodba o tem ne izreče. Izrecno je namreč navedeno, da pravno podlago spora predstavljajo (le) določbe ZD o vračanju daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. Ker se sodba zaradi zmotne presoje, da tožnica ni podala trditev, ki bi lahko utemeljevala postavljeni zahtevek, ni izrekla o utemeljenosti navedenih dveh uveljavljenih tožbenih podlag, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu v zvezi z oblikovanjem zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža. V skladu z 285. členom ZPP je predsednik senata med drugim dolžan postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Sodna praksa pa je tudi že izrekla, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Na področju stvarnih predlogov gre pri materialnem procesnem vodstvu za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi. Namen razjasnjevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran. Gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, kolikor se zato ne spremeni cilj pravde.(2)

8. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da z zahtevkom, ki ga je postavila tožnica, po (ob vložitvi tožbe uveljavljenem) stališču sodne prakse ni mogoče doseči tega, kar je uveljavljala v tožbenih navedbah. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je zahtevek po svoji naravi podoben zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, kar pomeni, da pravni posel – v obravnavanem primeru darilna pogodba – ne izgubi veljavnosti, ampak le pravni učinek v delu, v katerem je z njim prikrajšan tožnikov nujni delež.(3) Tožbeni zahtevek mora biti zato oblikovalen (o neučinkovitosti pravnega posla v določenem delu v razmerju do tožnika) in dajatven (o vrnitvi v zapuščino).(4) Tožnica je postavila le dajatveni del zahtevka, ne pa tudi oblikovalnega. Deloma so pravilne tudi ugotovitve sodbe o pomanjkljivostih tožbenih navedb. Že iz doslej navedenega o naravi tožbenega upravičenja izhaja zmotnost pritožbenega gledišča, da pravdno sodišče odloči le o tem, da darilo sodi v zapuščino, presojo o višini nujnega deleža in njegovem prikrajšanju pa opravi zapuščinsko sodišče. Predpostavka za zaključek, da je darilna pogodba (v delu) brez pravnega učinka do tožnika, je ugotovitev, da je bil tožnikov nujni delež prikrajšan prav zaradi spornega razpolaganja. Glede na to je tožnik dolžan podati trditve, ki omogočajo sklep o vrednosti nujnega deleža, o vrednosti razpoložljivega dela zapuščine in o upoštevnosti spornega darila za odpravo prikrajšanja nujnega deleža (glede na zakonski vrstni red). Ne glede na to so zaključki sodbe o pomanjkljivostih v trditveni podlagi prestrogi. Pritožnica utemeljeno opozarja na tožbeno navedbo, da je ostala zapuščina brez večje vrednosti in da njeno dejansko vrednost predstavlja vtoževani znesek. Ob tožbeni navedbi, da sporna zapustnikova razpolaganja izvirajo iz obdobja dveh mesecev pred smrtjo, in da iz zbranega procesnega gradiva ni razvidno, da bi imel zapustnik še drugo premoženje, s katerim bi (neodplačno) razpolagal kasneje, pa tudi pomanjkanje trditev o morebitnem obstoju drugih kasnejših daril in oporoke samo za sebe tudi ne more imeti odločilne teže. 9. Kljub ugotovljenim pomanjkljivostim ne more biti dvoma, da je tožnica s tožbo želela primarno doseči možnost uveljavitve zakonitega dednega deleža v celoti, podredno pa uveljavitve nujnega dednega deleža. Take so navedbe v tožbi. Enako njeno stališče je razvidno iz zapisnika o zapuščinski obravnavi in iz napotitvenega sklepa. V takem položaju je bilo najkasneje potem, ko je dokazni postopek pokazal, da so sporna razpolaganja predstavljala darilo (kar pomeni izjalovitev pričakovanja o dosegi zakonitega dednega deleža), sodišče dolžno tožnico opozoriti na deloma napačno oblikovanje tožbenega zahtevka in zahtevati morebiti potrebna dodatna pojasnila v zvezi z relevantnimi dejstvi. Stališče sodne prakse o vsebini tožbenega zahtevka v takih primerih je bilo ob vložitvi tožbe resda že uveljavljeno, vendar ni nepomembno, da tožba temelji na sklepu zapuščinskega sodišča, s katerim je bila tožnica s sodedičema napotena na pravdo, da v zapuščino sodijo denarna sredstva v višini 21.000 EUR. Zapuščinsko sodišče je s takim oblikovanjem vsebine napotitve obseglo le del trditev tožnice in sodedičev v zvezi s spornim denarnim zneskom, ne pa tudi navedb, da so zaradi zapustnikovega razpolaganja s spornim denarnim zneskom prikrajšani v svojih nujnih dednih deležih, hkrati pa je iz obrazložitve sklepa o prekinitvi postopka razvidno, da je bil postopek prekinjen zaradi prikrajšanja dednih deležev. Poleg tega iz zapisnikov o zapuščinski obravnavi ni razvidno, da bi zapuščinsko sodišče z dediči, ki v tistem postopku niso bili zastopani po odvetniku, razpravljalo o različnih načinih uveljavljanja zatrjevanega prikrajšanja v odvisnosti od tega, ali gre za prikrajšanje zapuščinske mase ali za prikrajšanje nujnega dednega deleža. Ker je zapuščinsko sodišče opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva, še posebej poudarjenega v 165. člen ZD, je bilo to dolžno opraviti pravdno sodišče. 10. Okoliščina, ki jo izpostavljata toženca v odgovoru na pritožbo, češ da sta že v odgovoru na tožbo opozorila na pomanjkljivosti tožbe, ne narekuje drugačnega zaključka. Toženca sta v odgovoru na tožbo res navedla, da je kljub napotitvenemu sklepu tožnik tisti, ki je dolžan pravilno oblikovati zahtevek in navesti ustrezna dejstva, ter da je tožba nepopolna oziroma nesklepčna, vendar sta ostala le pri taki splošni trditvi, ne da bi jo povezala s konkretnimi navedbami. S tem sta opozorila le na uveljavljeno stališče, da napotitveni sklep strankam podeljuje le pravni interes za tožbo, ne odvezuje pa jih, da v skladu z materialnim pravom pravilno oblikujejo tožbeni zahtevek, nista pa tožnice opozorila na pomanjkljivosti tožbe na način, ki bi mogel nadomestiti sicer potrebno materialno procesno vodstvo sodišča. 11. Zaradi ugotovljene kršitve določb procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Ker se zaradi zavzetega stališča o materialnopravni podlagi tožbe in nepravilnosti postavljenega zahtevka sodišče ni izreklo o utemeljenosti tožbenih navedb, bi morebitna odločitev na pritožbeni stopnji pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe. Sodišče naj pred nadaljnjim obravnavanjem zadeve tožnici da možnost, da postavi ustrezen tožbeni zahtevek in dopolni morebiti nepopolne tožbene navedbe. V zvezi s trditvami o nedovoljenem razpolaganju s spornim denarnim zneskom in o ničnosti pogodbe pritožbeno sodišče še opozarja na stališče sodne prakse, da morajo v sporih o obsegu zapuščine v pravdi sodelovati vsi (zakoniti) dediči, pri čemer njihov položaj v pravdi ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne nastopajo med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani.(5)

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je zapustnik s svojega depozitnega računa dvignil 16.000 EUR in od tega 14.500 EUR izročil toženki, ker je zanj lepo skrbela, 1.500 EUR pa je zadržal za svoje potrebe, ter da je znesek 6.500 EUR po pooblastilu zapustnika dvignil toženec in v skladu z njegovim naročilom z njim poravnal stroške pogreba in skrbi za grob, ostanek pa zadržal zase.

(2) Prim. sodbe VS RS II Ips 1213/2008 z dne 4.10.2012 in II Ips 141/2010 z dne 7.11.2013. (3) Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 853/2008 z dne 16. 9. 2010 in sodbo VSL II Cp 1700/2011 z dne 30. 11. 2011. (4) Več Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008. (5) Prim. sodbo VS RS II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008 ter sodbe VSL I Cp 963/2013 z dne 5. 6. 2013, II Cp 3142/2012 z dne 17. 7. 2013 in I Cp 963/2013 z dne 25. 9. 2013.