Jedro

Tožena stranka v obravnavani zadevi v tej zvezi (prevladujoč položaj tožeče stranke na trgu Republike Slovenije za tekstilno blago) ni podala dovolj konkretizirane trditvene podlage. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo naznaniti (s strani tožene stranke) pavšalno zatrjevanega primera prevladujočega položaja Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence (prej Urad za varstvo konkurence), saj ta agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka pri omejevalnih ravnanjih po uradni dolžnosti le tedaj, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 (23. člen ZPOmK-1). Pobudnik za začetek takšnega postopka pa je lahko vsak, ki ima pravni interes; torej tudi tožena stranka, ki pa te možnosti ni izkoristila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 986,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 26.887,83 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti od 20.5.2014 dalje in da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini. Zaradi tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 66278/2014 z dne 21.5.2014 deloma vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 26.887,83 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 50 % zakonskih zamudnih obresti od 20.5.2014 dalje ter stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse v 15-ih dneh. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa se v presežku zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 2.177,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec kot edini dokaz poslovne prakse, po kateri je tožeča stranka vrnjeno blago vedno odkupila, predložil zgolj en primerek ponovnega odkupa. Tožeča stranka sama izrecno ni zanikala, da je do ponovnih nakupov prihajalo, čeprav je to hkrati relativizirala z navajanjem, da naj bi šlo za specialne dogovore. Z upoštevanjem, da je tožena stranka navedeni dobropis in račun predložila samo kot vzorčen in ob upoštevanju navedenega stališča tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj poslovne prakse, ali pa vsaj zaslišati priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožeča stranka je zaradi svoje ekonomske moči diktirala dobavne pogoje malim dobaviteljem. Tožena stranka pri tem ni imela nobene pogajalske moči. Sodišče prve stopnje ni opravilo presoje tega konkretnega primera, pač pa je vsebino pogodbe o dobavi blaga obravnavalo, kot da bi jo sklenili dve dejansko enakopravni stranki. S tem je sodišče prekršilo materialno pravo. Sodišče ni upoštevalo, da se poslovne sezone ne pokrivajo s koledarskim letom. Blago, ki je bilo vrnjeno, se v računovodskih evidencah pojavlja večkrat, spričo česar zgolj kumulativni zneski po posameznih letih ne odražajo celovitosti poslovnih razmerij med strankama. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kakšne posledice so za toženo stranko nastale že takrat, ko je tožeča stranka podala naročilo. Zato je prav trenutek podaje naročila bistvenega pomena za oceno ravnanja vsake od pogodbenih strank. V ravnanju tožene stranke ni videti nikakršne krivde, na strani tožeče stranke pa je videti najmanj precenjevanje sposobnosti, da bo naročeno blago pri toženi stranki prodala. Tožena stranka ni imela nobenega razloga, da bi sumila, da tožeča stranka blaga ne bo ponovno odkupila, saj je bilo blago vrnjeno na enak način tudi v predhodnih letih, pa ga je potem tožeča stranka ponovno odkupila. Tožena stranka nima resursov, da bi raziskala poslovanje tožeče stranke v času sklenitve pogodbe o dobavi. Zato je sodišču predlagala, da o tej zadevi obvesti Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (oziroma sedaj Javno agencijo RS za varstvo konkurence) in mu predlagala uvedbo preiskovalnega postopka. Sodišče prve stopnje je to možnost vsekakor imelo in bi lahko postopek pravde prekinilo do odločitve Urada RS za varstvo konkurence. Tožena stranka je odločbo Urada za varstvo konkurence, ki se je nanašala na leto 2009, predložila, ker je bilo to njej edino dostopno dokazilo. Ker je sodišče prve stopnje striktno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, je toženi stranki dejansko naložilo nemogoče. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da sta pravdni stranki 2.10.2010 sklenili Prodajno pogodbo za nabavo blaga, ki niso izdelki vsakdanje rabe, ki je veljala za leto 2011 (v nadaljevanju: Prodajna pogodba). Na podlagi te pogodbe je tožena stranka dobavljala tožeči stranki tekstilno blago, ki ga je tožeča stranka plačala; blago, ki ga tožeča stranka ni uspela prodati, pa je vrnila toženi stranki, ki je nato za zavrnjeno blago izdala dobropise, ki jih je bila dolžna plačati tožeči stranki (točka 12 in 13 Prodajne pogodbe). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba prav tako ne izpodbija), da je tožena stranka v letu 2011 izdala več dobropisov v skupni vrednosti 24.423,24 EUR.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki v omenjeni prodajni pogodbi nista dogovorili, da se je tožeča stranka zavezala, da bo vrnjeno blago ponovno odkupila od tožene stranke (po nižji ceni). Tožena stranka se je v tej zvezi sklicevala tudi na stalno prakso med strankama (12. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), vendar je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno odločilo, da tožena stranka na tem mestu ni podala opredeljenih navedb o zatrjevani poslovni praksi iz prejšnjih let. Poleg tega pa te posplošene navedbe tudi ni podkrepila z ustreznimi dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila takšna poslovna praksa med strankama res vzpostavljena. Dokaz o enem primeru, ki se nanaša na otroške hlače poplin (prilogi B12 in B13), tudi po oceni pritožbenega sodišča stalne poslovne prakse na tem področju med strankama še ne potrjuje. Poslovna praksa, vzpostavljena med strankama, bi morala biti stalna in redna, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da tožena stranka na tem mestu ni ponudila dovolj konkretnega trditvenega gradiva, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. V tej zvezi pritožnik opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki jih je predlagala tožena stranka, pri čemer pa teh prič v pritožbi sploh poimensko ne opredeli, niti ne pojasni, katero konkretno dejstvo glede poslovne prakse med strankama, bi posamezna priča lahko potrdila. Tudi zato je pritožbeni očitek v tem delu pravno neupošteven, upoštevaje, da ne drži, da tožeča stranka ni nasprotovala trditvi tožene stranke, da je med pravdnima strankama obstajala poslovna praksa, po kateri je tožeča stranka vrnjeno blago vedno ponovno odkupila (po nižji ceni) od tožene stranke.

Prepovedana(1) je zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu, pri čemer ima podjetje ali več podjetij prevladujoč položaj takrat, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov (prvi in drugi odstavek 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju: ZPOmK-1). Zlorabo prevladujočega položaja vsekakor predstavlja posredno ali neposredno določanje nepoštenih cen ali drugih nepoštenih poslovnih pogojev, vendar pa je treba pri ugotavljanju prevladujočega položaja upoštevati tržni delež, možnost za financiranje, pravne in dejanske vstopne ovire, dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco (tretji odstavek 9. člena ZPOmK-1). Šteje pa se, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu Republike Slovenije višji od 40 % (peti odstavek 9. člena ZPOmK-1).

Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka o tem (kar je ugotovilo sodišče prve stopnje), da tožena stranka v obravnavani zadevi v tej zvezi (prevladujoč položaj tožeče stranke na trgu Republike Slovenije za tekstilno blago) ni podala dovolj konkretizirane trditvene podlage(2), pri čemer primer, na katerega se je sklicevala tožena stranka (odločba Urada za varstvo konkurence z dne 26.6.2009 in povezani sklep tega organa z dne 29.6.2009 - prilogi B14 in B15), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v razumni povezavi s konkretnim primerom(3). Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo naznaniti (s strani tožene stranke) pavšalno zatrjevanega primera prevladujočega položaja Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence (prej Urad za varstvo konkurence), saj ta agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka pri omejevalnih ravnanjih po uradni dolžnosti le tedaj, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb 6. ali 9. člena ZPOmK-1 (23. člen ZPOmK-1). Pobudnik za začetek takšnega postopka pa je lahko vsak, ki ima pravni interes; torej tudi tožena stranka, ki pa te možnosti ni izkoristila. Zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo pretežko dokazno breme, ker tožena stranka nima resursov, da bi raziskala poslovanje tožeče stranke. Ker postopek pri omejevalnih ravnanjih po določbi drugega poglavja ZPOmK-1 v zvezi s konkretnim primerom sploh ni bil uveden, sodišče prve stopnje konkretnega pravdnega postopka tudi ni moglo prekiniti po 1. točki prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da za konkretni spor sploh ni pravno pomembno, da je tožeča stranka v letu 2011 naročila pri toženi stranki vrednostno več blaga kot prejšnja leta. V tej zvezi je treba namreč upoštevati, da je tožeča stranka to blago toženi stranki tudi plačala (in si je s tem tožena stranka pokrila tudi povečane stroške, ki jih je imela v zvezi z nabavo oziroma izdelavo tega blaga), poleg tega pa je znašala vrednost vrnjenega blaga v letu 2011 manj, kot je znašala vrednost vrnjenega blaga v letu 2010. Zaradi tega so navedbe tožene stranke glede prevelikega naročila v letu 2011 docela neutemeljene, upoštevaje ob tem, da pravdni stranki v Prodajni pogodbi tudi nista dogovorili zgornje meje še dovoljene vrednosti oziroma količine vrnjenega blaga.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v višini 986,74 EUR (788,80 EUR za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, pavšalni znesek po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).

op. št. 1: kar predstavlja ničnost pogodbe ali dela pogodbe po določbi 86. člena OZ op. št. 2: Preohlapne so tudi navedbe, na katere opozarja obravnavana pritožba, da tožeča stranka zaradi ekonomske moči diktira dobavne pogoje malim dobaviteljem in da sta bili stranki ekonomsko neenakopravni osebi.

op. št. 3: Iz omenjene odločbe izhaja, da je bila tožeča stranka obravnavana zaradi suma prevladujočega položaja na trgu nabave izdelkov za vsakdanjo rabo, v konkretnem primeru pa gre za nabavo izdelkov, ki niso za vsakdanjo rabo - tekstilno blago.