Jedro

Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev.

Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja in stroške vodenja rezervnega sklada, t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.

V skladu s 197. členom OZ je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije.

V tej zadevi tožeča stranka ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer: - v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še v delu, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača znesek 72,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020 dalje do plačila in - v točki III. izreka tako, da se sedaj pravilno glasi: ″III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati 577,65 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka zgoraj navedenega roka dalje do plačila.‶

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu točke I. izreka (to je glede obveznosti plačila zneska 7,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 277,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 79,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020 dalje do plačila, pod točko II. izreka je razsodilo, da se v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 79,62 EUR za čas od 18. 12. 2019 do 19. 12. 2019 tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in pod točko III. izreka toženi stranki še naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 308,66 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka zgoraj navedenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo sicer izrecno izpodbija v celoti. Ker pa ima pravni interes za pritožbo le v ugodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka), ne pa tudi v zavrnilnem delu (točka II. izreka izpodbijane sodbe), pa je pritožbeno sodišče štelo, da pritožbo vlaga le zoper točki I. in III. izreka izpodbijane sodbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podredno da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži dolžnost toženi stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sodbe dalje do plačila in pod izvršbo. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravnik stanovanjske stavbe na naslovu ..., v kateri je toženec etažni lastnik, saj pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, nasprotuje pa njegovi odločitvi o temelju in višini zahtevka, ki jo je po njegovi oceni sodišče prve stopnje sprejelo brez, da bi imelo ustrezno trditveno podlago tožeče stranke in na podlagi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno utemeljilo na določilih OZ o neupravičeni obogatitvi in na tej podlagi tožeči stranki poleg neporavnanih obveznosti za elektriko in priključno moč v znesku 6,91 EUR prisodilo tudi vtoževane zneske stroška upravljanja (v skupnem znesku 65,88 EUR) in stroška vodenja rezervnega sklada (v znesku 1,70 EUR). Po njegovi oceni je ugoditev tožbenemu zahtevku glede neporavnanih obveznosti za elektriko in priključno moč v znesku 6,91 EUR na temelju določil OZ o neupravičeni obogatitvi še utemeljena, ker je ta znesek tožeča stranka za toženca založila in je za ta znesek prikrajšana, toženec pa obogaten, odločitev o plačilu stroška upravljanja in vodenja rezervnega sklada na določilih OZ o neupravičeni obogatitvi pa je zmotna in nezakonita. Toženec izpostavlja, da glede neplačila stroška upravljanja in vodenja rezervnega sklada tožeča stranka ni v ničemer prikrajšana, toženec pa ne obogaten, saj tožeča stranka ob neobstoju veljavne pogodbe o upravljanju za toženca (in druge etažne lastnike predmetne stavbe) ni bila dolžna ali upravičena vršiti kakršnekoli storitve. Če pa je to počela, vsaj napram tožencu za te storitve ni prikrajšana, toženec pa ne obogaten. Toženec je mnenja, da bi lahko bila tožeča stranka, ki je ni mogoče šteti kot pogodbenika toženca, v odnosu do njega kvečjemu poslovodja brez naročila, zaradi česar bi lahko sodišče svojo odločitev glede vtoževanega stroška upravljanja in vodenja rezervnega sklada (skupni znesek 65,88 EUR in 1,70 EUR) oprlo le na določila OZ o poslovodstvu brez naročila, pa še to le pod pogojem, da bi tožeča stranka podala v tej smeri trditveno podlago, pa je ni. Tožeča stranka bi po mnenju toženca morala podati trditve glede vodenja teh poslov, pa tudi trditve, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo višino primernega plačila za njen trud v skladu z določilom 2. odstavka 202. člena OZ. Toženec pa iz previdnosti sodišču prve stopnje še očita, da je pri uporabi 216. člena ZPP, ko je svojo odločitev sprejelo po prostem preudarku, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov za svojo odločitev, da zaračunani znesek za mesečno ceno upravljanja predstavlja primerno ceno za delo upravnika (točka 33. obrazložitve), zaradi česar izpodbijane sodbe pritožbeno ni mogoče preizkusiti. Je pa po mnenju toženca s to odločitvijo po prostem preudarku, na podlagi katere je štelo, da zaračunani znesek za mesečno ceno upravljanja predstavlja primerno ceno za delo upravnika, sodišče prve stopnje tudi zašlo s samim sabo v nasprotje. V točki 26. obrazložitve je namreč v zvezi z ugotavljanjem veljavnosti sklenitve pogodbe o upravljanju zapisalo, da je v konkretni situaciji glede na določila SPZ in SZ-1 določitev upravnika fakultativna in v takšni situaciji ni preglasovanja, saj bi bilo sicer izničeno načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij in je v takšni situaciji potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Odločitev sodišča po prostem preudarku glede primerne cene za delo upravnika pa po svoji vsebini predstavlja diametralno nasprotno situacijo, situacijo, ko sodišče tožencu smiselno določa upravnika proti njegovi volji s tem, ko mu nalaga plačilo cene za delo upravnika. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženca s takšnim stališčem dejansko vzpostavilo upravnika, ki to sicer ni, saj nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca je delno utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženca kot etažnega lastnika v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., zahtevala plačilo računov, izstavljenih med 9. 10. 2018 in 10. 5. 2019, ki jih toženec ni plačal v celoti, temveč le delno. Trdila je, da je z etažnimi lastniki stavbe ..., sklenila Pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dne 15. 5. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba o upravljanju), da je bila le-ta sklenjena z večino etažnih lastnikov, ki se je odločila, da želijo imeti upravnika in za to izbrala tožečo stranko oziroma njenega pravnega prednika A. d.o.o., ki je bil dne 12. 6. 2017 pripojen k tožeči stranki. Toženec kot etažni lastnik in solastnik skupnih delov in naprav, katerega solastniški delež znaša 67/500, ni v celoti poravnal računov, s katerimi so bili zaračunani stroški upravljanja, stroški vodenja rezervnega sklada, poraba skupne elektrike, stroški priključne moči, stroški odvoza fekalij, stroški zavarovanja potresa, stroški zavarovanja odgovornosti in stroški zavarovanja požara: št. 1692118091012, obračun 09/2018, ki je zapadel v plačilo 24. 10. 2018 (zahteva se plačilo 15,28 EUR); št. 1692118101018, obračun 10/2018, ki je zapadel v plačilo 23. 11. 2018 (zahteva se plačilo 15,29 EUR); št. 1692119011012, obračun 01/2019, ki je zapadel v plačilo 26. 2. 2019 (zahteva se plačilo 10,98 EUR); št. 1692119021018, obračun 02/2019, ki je zapadel v plačilo 25. 3. 2019 (zahteva se plačilo 10,98 EUR); št. 1692119031013, obračun 03/2019, ki je zapadel v plačilo 23. 4. 2019 (zahteva se plačilo 10,98 EUR); št. 1692119041019, obračun 04/2019, ki je zapadel v plačilo 24. 5. 2019 (zahteva se plačilo 10,98 EUR). Tožeča stranka je še trdila, da je aktivno legitimirana za izterjavo plačila računov, saj je z njimi obračunala tožencu njegov delež stroškov za plačilo storitev, ki jih je sama izvajala oziroma ker je s plačilom celotnega računa izvajalca založila za toženca, toženec pa računov ni zavračal. Nadalje je še trdila, da v stavbi z naslovom ..., na kateri je sicer ustanovljena etažna lastnina, določitev upravnika ni obvezna, saj ima stavba 7 posameznih delov, etažni lastniki pa so se odločili, da bodo zagotavljali izvrševanje vseh poslov, ki sodijo v krog opravljanja upravniških storitev tako, da določijo upravnika stavbe. Pogodbo o upravljanju je podpisala velika večina etažnih lastnikov, katerih solastniški delež znašajo 74,80%, pogodbe ni podpisal le toženec, katerega solastniški delež znaša 13,40% in eden od solastnikov stanovanja ID znak ..., katerih solastniški delež znaša skupaj sicer 23,60%. Tožeča stranka je trdila, da je tako veljavno določena kot upravnik te stavbe in je na tej podlagi upravičena in dolžna med drugim skrbeti za nemoteno obratovanje stavbe, deliti račune izvajalcev in dobaviteljev, upravičena pa je tudi do plačila za svoje delo, saj veljavno sklenjena pogodba o upravljanju zavezuje vse etažne lastnike, tudi toženca, čeprav pogodbe sam ni podpisal, je pa koristil njene storitve, na kar kaže že okoliščina, da je toženec račune, ki mu jih je pošiljala tožeča stranka, delno plačeval. Za primer, če bi sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni upravnik stavbe in da sklenjena pogodba o upravljanju ni pravna podlaga, ki bi ji dala upravičenje zahtevati plačilo obračunanih stroškov, pa je tožeča stranka trdila, da je toženec dolžan dolg poravnati v celoti tudi iz razloga, ker bi sicer prišlo do neupravičene obogatitve na njegovi stran ter prikrajšanja na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je upravičena do plačila storitve upravljanja in storitve vodenja rezervnega sklada, saj to delo dejansko opravlja. Toženec je celotno sporno obdobje vplačeval v rezervni sklad stavbe, pri čemer obračun prispevka v rezervni sklad naredi tožeča stranka in delno plačeval obratovalne in vzdrževalne stroške, katerih razdelitev je opravila tožeča stranka. Ker je toženec solastnik skupnih delov in naprav ne more sam naročiti pri dobavitelju/izvajalcu storitev (npr. rabo skupne elektrike) samo za svoj solastniški delež, čiščenje greznice samo za svoje fekalije, popravilo skupnih delov samo v višini svojega solastniškega deleža. Vse te storitve je naročala tožeča stranka, delila račune in tudi plačevala izvajalce/dobavitelje in s tem zalagala za toženca. Kot solastnik skupnih delov in naprav je toženec dolžan kriti stroške obratovanja objekta in zavrnitev zahtevka tožeče stranke bi pomenila, da je neupravičeno obogaten. Tožeča stranka, ki je za vsako posamezno storitev tudi natančno pojasnila ključ delitve stroška med etažne lastnike, je še trdila, da je višina obogatitve enaka postavljenemu tožbenemu zahtevku. V znesku glavnice pa je zajela tudi znesek zapadlih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti, ki so se od posameznega neplačanega dela računa natekle do dne 17. 12. 2019. 7. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in specialne določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki sta veljala v času sklenitve pogodbe o upravljanju. SPZ tako že med splošnimi določbami o solastnini določa temeljno pravico solastnikov do skupnega upravljanja s stvarjo v solastnini (1. odstavek 67. člena SPZ), navedena pravica pa se izraža tudi pri etažni lastnini, kjer o poslih v zvezi z upravljanjem odločajo etažni lastniki. Tako je za posle v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (1. odstavek 25. člena SZ-1), za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pa soglasje več kakor treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže (1. odstavek 29. člena SZ-1). V primeru, ko ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, zakon etažne lastnike obvezuje k določitvi upravnika (1. odstavek 118. člena SPZ in 1. odstavek 48. člena SZ-1) in slednjega med drugim pooblašča za izvedbo sklepov etažnih lastnikov (1. alineja 4. odstavka 118. člena SPZ). Po 2. odstavku 118. členu SPZ se določitev upravnika šteje za posel rednega upravljanja. Če upravnik ni določen, lahko vsak etažni lastnik predlaga, da ga določi sodišče v nepravdnem postopku. SZ-1 pa v 9. členu določa, da je upravljanje večstanovanjske stavbe po tem zakonu sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe. 2. odstavek citiranega člena določa, da minister s pravilnikom natančneje določi posle upravljanja in pooblastila upravnika po tem zakonu ter ključ delitve obratovalnih stroškov. Glede etažne lastnine pa je pri večstanovanjskih stavbah treba upoštevati tudi posebna pravila SZ-1, ki se v odnosu do določil SPZ o etažni lastnini štejejo za legi speciali. Pri upravljanju večstanovanjskih stavb je poleg navedenih zakonskih pravil potrebno upoštevati tudi določila pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki je pri etažni lastnini obvezna. Pogodba o medsebojnih rannerjih lahko določena vprašanja (v okviru pogodbene svobode) ureja drugače kot SPZ in SZ-1. Ureditev v SPZ predvideva tudi možnost nadomestnega odločanja sodišča v nepravdnem postopku, glede česar je treba upoštevati določila ZNP. Poleg tega je bil zaradi delno spremenjenih določb SZ-1 v letu 2009 sprejet Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju: Pravilnik), ki natančneje določa posle upravljanja in pooblastila upravnika ter merila delitve obratovalnih stroškov v večstanovanjski stavbi, njegove določbe glede upravljanja (obratovalnih stroškov) pa so delno kogentne narave (vsaj v delu, ki se nanaša na upravljanje tistega dela zgradbe, v katerem so (tudi) stanovanja). V 14. členu citiranega pravilnika so določeni posli, ki zahtevajo soglasno odločanje, in sicer je soglasno odločanje (100%) določeno tudi za določitev upravnika v stavbah, kjer to po zakonu ni obvezno. V nadaljevanju pa je utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo neupravičeno obogatitev in sicer je uporabilo določilo 1. odstavka 190. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.

8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi v točkah 25. in 26. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je med strankama nesporno, da ima predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov, in sicer so pogodbo o upravljanju s tožečo stranko podpisali etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa je v nadaljevanju zaključilo, da le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov, Pravilnik pa določa, da lastniki le soglasno (100%) odločajo o določitvi upravnika v stavbah, kjer to po zakonu ni obvezno. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje nadalje še zaključilo, da tožeča stranka na njeni podlagi ne more terjati plačil od toženca. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev, v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožeča stranka, ki je dokazala, da je storitve upravljanja in vodenja rezervnega sklada dejansko opravljala (naročala storitve pri dobaviteljih/izvajalcih storitev npr. raba skupne elektrike, čiščenje greznice, idr., delila račune in plačevala izvajalce/dobavitelje), upravičena do plačila teh svojih storitev, saj je bil toženec, ker teh njenih storitev ni plačeval (v celoti), za znesek le-teh obogaten, tožeča stranka, ki je storitve opravljala tudi v korist toženca kot etažnega lastnika, pa je bila prikrajšana. V točkah od 32. do 35. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo še ključ delitve stroškov glede na posamezne zaračunane storitve in zaključilo, da so bile vse storitve tožencu zaračunane pravilno, v zvezi s stroški upravljanja in vodenja rezervnega sklada pa je ob uporabi 216. člena ZPP po prostem preudarku ocenilo, da zaračunani zneski v višini, določeni s (sicer neveljavno) Pogodbo o upravljanju, predstavljajo primerno ceno za delo upravnika, ki ga je tožeča stranka mesečno opravila za toženca. Sklepno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen skoraj v celoti, zavrnilo je namreč njen tožbeni zahtevek le v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 79,62 EUR za čas od 18. 12. 2019 do 19. 12. 2019, saj tožeča stranka, razen izstavljenih računov, ni priložila dokazil o tem, da bi toženca pred vložitvijo predloga za izvršbo seznanila z obstojem dolga, za to pa ne daje podlage niti 381. člen OZ.

9. Ni pritrditi tožencu, da izpodbijana sodba ne vsebuje (dovolj) razlogov v zvezi z uporabo 216. člena ZPP in določitvijo višine nadomestila za opravljene storitve upravljanja in vodenja rezervnega sklada po prostem preudarku, saj je sodišče prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo povsem dovolj in tudi povsem ustrezne razloge tako za odločitev, da uporabi določilo 216. člena ZPP kot tudi za odločitev, da predstavlja primerno ceno za to delo cena upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki je bila določena s sicer neveljavno Pogodbo o upravljanju. Izpodbijana sodba se tako v tem delu da preizkusiti. Prav tako pa ne obstaja niti zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje po prostem preudarku, v skladu s katero predstavlja primerno ceno za delo tožeče stranke cena za delo upravnika, namreč ni v nasprotju s siceršnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in da na njeni podlagi tožeča stranka od toženca ne more zahtevati plačila, saj v nasprotju z mnenjem toženca takšna odločitev še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko vzpostavilo upravnika. Sodišče prve stopnje je s takšno odločitvijo zavzelo le materialno pravno stališče, kaj lahko v takšnem primeru predstavlja nadomestilo za doseženo korist, ki predstavlja na eni strani obogatitev toženca, na drugi strani pa prikrajšanje tožeče stranke1 in da je to cena za tovrstno delo, določena v sicer neveljavno sklenjeni Pogodbi o upravljanju. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Kot izhaja iz tožbenih trditev in ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 32. in 35. obrazložitve izpodbijane sodbe neplačani del vtoževanih računov, ki predstavlja pretežni tožbeni zahtevek tožeče stranke, zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moči v skupni višini 6,91 EUR), ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja (v skupni višini 65,88 EUR) in stroške vodenja rezervnega sklada (v skupni višini 1,70 EUR), t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.

11. Pritožba odločitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke iz naslova povračila stroškov porabe skupne elektrike in priključne moči po računih številka 1692118091012, obračun 09/2018, ki je zapadel v plačilo 4. 10. 2018 in številka 1692118101018, obračun 10/2018, ki je zapadel v plačilo 23. 11. 2018, v skupni višini 0,55 EUR (za skupno elektriko) in 6,36 EUR (za priključno moč), konkretizirano ne nasprotuje. Prav nasprotno. Iz pritožbenih navedb toženca se da razbrati, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje celo sprejema kot pravno pravilno. Ker gre pri teh stroških za stroške, ki jih je tožeča stranka plačala dobavitelju električne energije iz svojih sredstev, jih je dejansko plačala za toženca, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav sodišče prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka ni uporabilo pravilne materialno pravne podlage, t.j. določila 197. člena OZ, pa je kljub temu v tem delu njegova odločitev tudi ob pravilni uporabi materialnega prava pravilna, saj je v skladu s 197. členom OZ tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije. Ker je toženec etažni lastnik, je namreč v skladu z določilom prvega odstavka 30. člena SZ-1 dolžan plačati stroške, ki izvirajo iz obratovanja večstanovanjske stavbe, zato je tožeča stranka s plačilom vtoževanih zneskov iz naslova obratovalnih stroškov izpolnila toženčevo zakonsko dolžnost. 12. Pravilno pa toženec opozarja na zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za razsojo v tem delu nepravilno uporabilo splošna določila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, ki pa urejajo dolžnost vračila prejetega brez pravne podlage oziroma plačila nadomestila vrednosti tako dosežene koristi, tudi koristi, pridobljene z opravljeno storitvijo. Ne uporabljajo pa se kot podlaga zahtevku za plačilo brez pravne podlage (brez naročila) opravljenega dela oziroma storitve. Ob dejanski ugotovitvi, da Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in da iz tega razloga tožeča stranka tudi ni upravnik predmetne večstanovanjske stavbe, zaradi česar plačila za svoje delo ne more uspešno uveljavljati na podlagi določil Pogodbe o upravljanju, bi tako lahko predstavljale pravno podlago za plačilo opravljene storitve oziroma za plačilo opravljenega dela, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi tudi toženec, le še določbe o poslovodstvu brez naročila (gestija)2, seveda ob pogoju, da utemeljenost tovrstnega zahtevka izhaja iz podane trditvene podlage tožeče stranke in v tem okviru s strani sodišča ugotovljenega dejanskega stanja. Poslovodstvo brez naročila (gestija) ureja OZ v določilih od 199. do 203. V skladu s splošnim pravilom 199. člena OZ se sme kdo tujega posla nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. To pomeni, da je gestija dopustna zgolj takrat, kadar je nujna ali koristna. O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Pri tem pa mora obstajati konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Za koristno gestijo pa gre, kadar je bila zaradi gestorjevega ravnanja pridobljena očitna korist, ki bi bila sicer zamujena. V tej zadevi pa tožeča stranka, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožba, ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, povzetih tudi v točki 6., 7. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca3. Zgolj navedba, da ker je toženec solastnik skupnih delov in naprav ne more sam naročiti pri dobavitelju/izvajalcu storitev (npr. rabo skupne elektrike) samo za svoj solastniški delež, čiščenje greznice samo za svoje fekalije, popravilo skupnih delov samo v višini svojega solastniškega deleža, namreč še ne pomeni izpolnjenih zgoraj predstavljenih predpostavk za poslovodstvo brez naročila. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi sicer stroški upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki predstavljajo plačilo za opravljeno delo tožeče stranke, že po sami naravi stvari niso takšni, da bi se na temelju nujnega ali koristnega poslovodstva brez naročila lahko zaračunavali daljše časovno obdobje4. Upoštevati je namreč potrebno namen dopustne gestije, ki predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle. Vsako izjemo pa je potrebno razlagati restriktivno in ozko.

13. Ob povedanem se tako izkaže, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja v skupni višini 65,88 EUR (6 x 10,98 EUR; obračuni 09/2018, 10/2018, 1/2019, 2/2019, 3/2019, 4/2019) in vodenja rezervnega sklada v skupni višini 1,70 EUR (2 x 0,85 EUR; obračuni 09/2018, 10/2018), kar skupaj znese 67,58 EUR, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.

14. Ker je tožeča stranka utemeljeno zahtevala le povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je sama plačala za toženca, t.j. stroškov skupne elektrike in priključne moči v skupnem znesku 6,91 EUR, ne pa tudi plačila stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada v skupnem znesku 67,58 EUR, je iz razloga, ker toženec vtoževanih zneskov ni poravnal v roku določenem v računu/razdelilniku, tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 299. člena OZ in 1. odstavkom 378. člena OZ, tožencu upravičeno zaračunala le zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posamičnega zneska utemeljeno zahtevanih stroškov skupne elektrike (po obračunu št. 09/2018 z zapadlostjo dne 24. 10. 2018 v višini 0,27 EUR ter po obračunu št. 10/2018 z zapadlostjo dne 23. 11. 2018 v višini 0,28 EUR) in priključne moči (po obračunu št. 09/2018 z zapadlostjo dne 24. 10. 2018 v višini 3,18 EUR ter po obračunu št. 10/2018 z zapadlostjo dne 23. 11. 2018 v višini 3,18 EUR), kar po izračunu zakonskih zamudnih obresti, ki ga je izdelalo pritožbeno sodišče in je priložen tej sodbi, skupaj znaša 0,61 EUR. V preostalem zahtevanem znesku po tožeči stranki izračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 4,52 EUR, ki se nanašajo na neutemeljeno zahtevano plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, pa je bilo potrebno tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrniti.

15. Pritožbi toženca je bilo tako glede glavne stvari delno ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 1. odstavkom 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP v izpodbijani točki I. izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še v delu, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača znesek 72,10 EUR (67,58 EUR stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada + 4,52 EUR do 17. 12. 2019 nateklih zakonskih zamudnih obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila.

16. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku pa je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve tako izvršilnih stroškov kot tudi pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari toženec v tem pravdnem postopku s svojimi ugovori ni uspel zgolj z zneskom 7,52 EUR od vtoževanih 79,63 EUR, kar predstavlja neuspeh z manj kot 10% tožbenega zahtevka, zato je pri odločitvi o povračilu izvršilnih stroškov in pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje uporabiti določilo 3. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Neuspeh z manj kot 10% tožbenega zahtevka prav gotovo pomeni sorazmerno majhen del zahtevka5, zato je dolžna tožeča stranka tožniku povrniti vse njegove potrebne izvršilne in pravdne stroške, medtem ko mora sama trpeti svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka, zato je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo v točki I. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 1. 2020 dalje do plačila, v točki III. izreka pa jo spremenilo tako da se sedaj pravilno glasi, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (ki vsebujejo tudi ugovorne stroške izvršilnega postopka) pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) priznalo naslednje stroške pred sodiščem prve stopnje: izvršilne stroške v skupnem znesku 241,66 EUR (sestava ugovora zoper sklep o izvršbi 200 točk (Tarifna številka 27/6 OT), poročilo stranki 50 točk (Tarifna številka 39/2 OT), materialni stroški 5 točk (2% po 3. odstavku 11. člena OT), 22% DDV na stroške odvetniških storitev v višini 33,66 EUR (2. odstavek 12. člena OT) in stroški sodne takse za ugovor 55,00 EUR) in pravdne stroške v skupnem znesku 335,99 EUR (sestava odgovora na dopolnitev tožbe 200 točk (Tarifna številka 19/1 OT), sestava 1. pripravljalne vloge 200 točk (Tarifna številka 19/1 OT), končno poročilo stranki 50 točk (Tarifna številka 39/2 OT), materialni stroški 9 točk (2% po 3. odstavku 11. člena OT) ter 22% DDV na stroške odvetniških storitev v višini 60,59 EUR (2. odstavek 12. člena OT)). Skupaj tako znašajo priznani in potrebni izvršilni in pravdni stroški toženca za postopek pred sodiščem prve stopnje, upoštevaje vrednost točke po OT na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (t.j. 0,60 EUR), 577,65 EUR, tožeča stranka pa mu jih je dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 8-dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo.

17. Pritožbeno sodišče tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje ni priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko in priglašenih 50 točk za pregled listin v zvezi z vloženim ugovorom zoper sklep o izvršbi, saj sta obe postavki že zajeti v postavki sestave ugovora zoper sklep o izvršbi. Iz istega razloga, ker sta obe postavki zajeti že v sestavi odgovora na dopolnitev tožbe in v sestavi prve pripravljalne vloge, pa pritožbeno sodišče tožencu tudi ni priznalo priglašenih 2 x 50 točk za posvet s stranko in priglašenih 2 x 50 točk za pregled listin v zvezi z vloženima odgovorom na dopolnitev tožbe in prve pripravljalne vloge. Priznalo pa mu tudi ni še enkrat priglašenih 50 točk za sestavo poročila stranki, saj gre tožencu v zvezi s pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje navedeno opravilo le enkrat kot končno poročilo stranki po Tarifni številki 39/2 OT.

18. Toženec tudi v pritožbenem postopku s svojo pritožbo ni uspel le v manjšem delu (z manj kot 10% zahtevanega), zato je upravičen do povračila vseh potrebnih pritožbenih stroškov v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo naslednje utemeljeno priglašene potrebne pritožbene stroške: sestava pritožbe 250 točk (Tarifna številka 21/1 OT), končno poročilo stranki 50 točk (Tarifna številka 39/2 OT), materialni stroški 6 točk (2% po 3. odstavku 11. člena OT), 22% DDV v znesku 40,39 EUR (2. odstavek 12. člena OT) ter strošek sodne takse za pritožbo 54,00 EUR. Pritožbeni stroški toženca tako, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov na pritožbeni stopnji (0,60 EUR), skupaj znašajo 277,99 EUR, tožeča stranka pa mu jih je dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.

1 Podobno kot je v primeru plačila uporabnine za uporabo tuje stvari sodna praksa že zavzela stališče, da lahko predstavlja nadomestilo za doseženo korist tržna najemnina za to stvar. 2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1864/2014 z dne 7. 10. 2015. 3 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 368/2017 z dne 24. 4. 2017. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2920/2017 z dne 13. 6. 2018. 5 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1261/2013 z dne 26. 11. 2013.