Jedro

Glede na pozitivno pravno ureditev izdaje dovoljenj za izredni prevoz in ureditev višine povračila za izredni prevoz ter podatke, ki jih je navedel tožnik v vlogi za izdajo dovoljenja za izredni prevoz ter dopolnitvi vloge, sodišče meni, da toženka o izdaji dovoljenja ne bi mogla odločiti po skrajšanem postopku. Organ (namreč) lahko odloči po skrajšanem postopku iz razloga, ker se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla oziroma predložila v svoji zahtevi (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), le, kadar so dejstva očitno nesporna oziroma se navedbe stranke v celoti ujemajo s podatki organa. V obravnavanem primeru pa skladnosti navedb stranke z ugotovitvami organa glede pravno relevantnih dejstev ni (bilo), na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Piran, št. 3711-66/2019 ODL/6-64, z dne 13. 3. 2019 ter odločba Občinske uprave Občine Piran, št. 3711-66/2019-11 ODL/6-64, z dne 14. 11. 2019 se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Občinska uprava Občine Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo z dne 13. 3. 2019 odločila, da se tožniku izda dovoljenje za izredne prevoze in obračuna taksa za izredno uporabo občinske ceste ... v ..., od krožišča v ... ... do ..., ... in ... z izvozom prek krožišča na ... na ..., s tovornim vozilom ... in rezervnim vozilom ..., od 18. 3. 2019 do 31. 12. 2019, za prevoz kemikalij za potrebe bazenov v hotelih (1. točka izreka), da se dovoljenje izda pod tam navedenimi pogoji na podlagi 36. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) (2. točka izreka), da se tožniku določi taksa v znesku 2.500,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni od vročitve izpodbijane odločbe na tam navedeni račun toženke, in da bo po poteku tega roka uveden postopek za izterjavo (3. točka izreka) ter da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 21. 2. 2019 vložil in 8. 3. 2019 dopolnil vlogo, s katero je zaprosil za izdajo dovoljenja za izredno uporabo navedenih cest v ..., ter da ker Sklep o določitvi višine takse in varščine za izdajo dovoljenja za promet tovornih vozil in avtobusov (v nadaljevanju Sklep) v 1. členu določa, da se za tovorno vozilo nad 10 ton skupne mase plača mesečna taksa v višini 250,00 EUR, taksa za tovorno vozilo nad 10 ton skupne mase za deset mesecev znaša 2.500,00 EUR.

2. Župan Občine Piran (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 10. 2019 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 13. 3. 2019 zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 32. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), 36. člena Odloka in Sklepa. Navaja, da je iz tožnikove vloge razvidno, da je ta želel citirano dovoljenje pridobiti za daljše obdobje, in ne za izredno obremenitev ceste za posamezen dan. Meni, da je v vlogi z dne 8. 3. 2019 sicer navedel, da v zimskem času prevoze opravlja z manjšimi vozili do dvakrat mesečno, vendar je glede na jasno izraženo obdobje, tj. do 31. 12. 2019, za katero je želel pridobiti dovoljenje za izredne prevoze, prvostopenjski organ ravnal prav, da je takso odmeril za mesečno, in ne za dnevno obremenitev. Tožnikova navedba, da večji tovornjak uporablja le nekajkrat v poletnih mesecih, je po oceni drugostopenjskega organa v nasprotju z njegovim jasnim zahtevkom. Če pa je dovoljenje potreboval le za posamezne dneve, bi ga lahko zahteval le za te dneve, v tem primeru pa bi se taksa odmerila po 2. točki Sklepa (za tovorno vozilo nad 10 ton v višini 80,00 EUR za enkratno vožnjo). Poleg tega je taksa za mesečno obremenitev nižja, kot je taksa za štiri dnevne obremenitve (ob predpostavki, da tožnik prevoze izvaja vsako sredo v mesecu). Drugostopenjski organ dalje navaja, da je upravna taksa v skladu z Zakonom o upravnih taksah (ZUT) določena za vodenje upravnega postopka, taksa za izredni prevoz pa temelji na Odloku in Sklepu. Ugotavlja, da se je v obravnavanem primeru upravni postopek vodil kot skrajšani ugotovitveni postopek, saj je bilo dejansko stanje v celoti ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, zato slednjega ni bilo treba zaslišati in ga seznaniti s predvideno višino takse (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)). Tudi sicer pa je bil na takso opozorjen na obrazcu vloge. Poleg navedenega bi lahko, če je menil, da dovoljenja ne potrebuje, vlogo umaknil (134. člen ZUP). Prav tako pa lahko, če za izvedbo prevozov nima več poslovnega interesa, prvostopenjskemu organu predlaga spremembo izdanega dovoljenja (sedmi odstavek 32. člena ZCes-1).

3. Prvostopenjski organ je nato na podlagi tožnikove vloge o umiku zahteve za izredni prevoz z dne 5. 11. 2019 z (drugo) izpodbijano odločbo z dne 14. 11. 2019 odločil, da se tožniku za izredne prevoze po občinskih cestah, ..., od krožišča v ... do ..., ... in ... z izvozom prek krožišča na ..., kjer velja omejitev tonaže na 7,5 tone, s tovornim vozilom ... in rezervnim vozilom ..., izda prenehanje dovoljenja, št. 3711-66/2019, z dnem 5. 11. 2019, da od 18. 3. 2019 do 4. 11. 2019 ostane odločba z dne 13. 3. 2019 v veljavi in da se za ta čas obračuna občinska taksa za promet tovornih vozil (1. točka izreka), da se dovoljenje izda pod tam navedenimi pogoji na podlagi 36. člena Odloka (2. točka izreka), da se tožniku taksa določi v znesku 2.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni od vročitve izpodbijane odločbe na tam navedeni račun toženke, in da bo po poteku tega roka uveden postopek za izterjavo (3. točka izreka) ter da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 5. 11. 2019 na podlagi sedmega odstavka 32. člena ZCes-1 zahtevo za izdajo dovoljenja za izredni prevoz z vozili umaknil in da se taksa plača za obdobje od 18. 3. 2019 do 5. 11. 2019, tj. za osem mesecev, kar v skladu s Sklepom znaša 2.000,00 EUR.

4. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 4. 12. 2019 tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 14. 11. 2019 zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da predmet tožnikovega zahtevka ni bilo obdobje od 18. 3. 2019 dalje, temveč predlog za predčasno prenehanje dovoljenja, zato s pritožbo ne more zahtevati prenehanja celotnega dovoljenja. Za konkretni postopek pa po oceni drugostopenjskega organa tudi ni pomembno, koliko prevozov je tožnik dejansko opravil, temveč koliko jih je nameraval opraviti in za katero obdobje je želel pridobiti dovoljenje za izredni prevoz.

**Povzetek bistvenih navedb v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah**

5. Tožnik tožbo zoper odločbo z dne 13. 3. 2019 vlaga iz vseh razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati upravni akt po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej v bistvenem navaja, da je toženki poslal elektronsko sporočilo, v katerem je opisal, kakšne prevoze izvaja in da jih največkrat opravlja s tovornjakom s skupno težo 7,5 tone, v sezonskem času pa tudi s tovornjakom, težkim 9,3 tone. Zakoniti zastopnik toženke pa mu je po telefonu odgovoril, da naj poda zahtevo za izdajo dovoljenja za izredni prevoz, ni pa ga opozoril, da se za to plačuje posebna taksa. Poleg tega je tudi na obrazcu vloge zapisano le, da je ob njeni vložitvi treba plačati upravo takso v znesku 36,30 EUR. Dalje navaja, da mu je toženka po vložitvi vloge 7. 3. 2019 poslala elektronsko sporočilo z vprašanjema, na kateri relaciji in kolikokrat mesečno bo opravljal izredne prevoze. Tožnik pa ji je prek elektronske pošte 8. 3. 2019 pojasnil, da prevoze opravlja v hotele ..., ... in ..., da jih opravlja ob sredah, da prometa ne obremenjuje vsakodnevno, da ima v poletnih mesecih dostavo vsako sredo ter da v zimskem času prevoze opravlja z manjšimi vozili do dvakrat mesečno. Opozarja, da se je po vročitvi izpodbijane odločbe z dne 13. 3. 2019 zoper njo pritožil, v pritožbi pa navedel, da prevoze opravlja le ob sredah, da cest ne obremenjuje vedno z vozilom s težo nad 10 ton, temveč le v poletnih mesecih, tj. junija, julija in avgusta, ter da je menil, da upravna taksa v znesku 36,30 EUR predstavlja znesek, ki ga toženka zaračunava za uporabo ceste. Tožnik ocenjuje, da je toženka zato vedela, da obremenitev od marca do maja in od septembra do decembra ni nad 10 ton. Glede na Sklep gre za kategorijo vozil nad 3,5 do 5 ton skupne mase, za katere je predvidena taksa v znesku 100,00 EUR mesečno. Meni, da je toženka s tem, ko je o pritožbi odločala sedem mesecev, kršila določbe 7. člena in 256. člena ZUP ter načelo ekonomičnosti. Prav tako sta bila po njegovi oceni kršeni načeli odpovedi ustne obravnave in kontradiktornosti, s tem pa tudi Odlok o cestnoprometni ureditvi v Občini Piran in Sklep. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo z dne 13. 3. 2019 odpravi, vrne zadevo toženki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2019 tožbo razširil tudi na del 1. točke izreka odločbe z dne 14. 11. 2019, s katerim je toženka odločila, da ostane odločba z dne 13. 3. 2019 v veljavi od 18. 3. 2019 do 4. 11. 2019 in da se za ta čas obračuna občinska taksa za promet tovornih vozil, ter na del 3. točke izreka odločbe z dne 14. 11. 2019, s katerim je tožniku odmerjena taksa v znesku 2.000,00 EUR. V pripravljalni vlogi v bistvenem dodatno navaja, da bi mu morala toženka pojasniti, kaj zanj finančno pomeni njegova vloga. Sodišču smiselno predlaga, naj v navedenem obsegu odpravi tudi izpodbijano odločbo z dne 14. 11. 2019, vrne zadevo toženki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanih odločb z dne 13. 3. 2019 in z dne 14. 11. 2019 ter odločb o pritožbah z dne 23. 10. 2019 in z dne 4. 12. 2019. Dodatno navaja, da je imel tožnik zaradi neizdaje odločbe o pritožbi po preteku dveh mesecev možnost vložiti tožbo zaradi molka organa, vendar tega ni storil. Meni, da je načelo iz 7. člena ZUP spoštovala, saj je takso odmerila na način, ki je bil za tožnika ugodnejši. Ker je namreč ugotovila, da bo mesečno izvedel štiri prevoze, in ker je pavšalna taksa za izredne prevoze ugodnejša od štirih dnevnih taks mesečno, je uporabila določbo Sklepa, ki stranki omogoča plačilo pavšalne takse za celotno obdobje. Prav tako je bil tožnik z odločbo o pritožbi seznanjen, da lahko poda vlogo za spremembo dobe trajanja dovoljenja za izredni prevoz. Dalje navaja, da načeli odpovedi ustne obravnave in kontradiktornosti nista bili kršeni, saj je postopek vodila na podlagi jasnega zahtevka tožnika, ki je bil v postopku tudi edina stranka. Opozarja, da glede na tožnikovo vlogo elektronskega sporočila z dne 8. 3. 2021 v zvezi s tem, da v zimskem času prevoze opravlja z manjšimi vozili, ni mogla razumeti tako, kot to zdaj skuša prikazati tožnik. Manjše vozilo namreč ne pomeni, da gre za vozilo, za katero izdaja dovoljenja za izredni prevoz ni potrebna. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2020 dodatno navaja, da je že v elektronskem sporočilu z dne 19. 2. 2019 toženki sporočil, da običajen prevoz v sezonskem času opravlja s tovornjakom z nosilnostjo 9,3 tone, in opozarja, da bi moral biti povabljen k razjasnitvi dejanskega stanja. Ponovno poudarja tudi kršitev določb iz 7. člena ZUP. Navaja pa še, da prevoza nato zaradi visoke takse sploh ni izvajal s težjimi vozili in da ga tudi ni mogel izvajati, saj ni prejel nobene dovolilnice.

9. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2020 dodatno navaja, da po izdaji dovoljenja za izredni prevoz ni predvidena izdaja posebne dovolilnice. Tožniku pa pritrjuje, da je iz elektronskega sporočila z dne 19. 2. 2019 razvidno, da se le-ta trudi, da največkrat vozi z dostavnim tovornjakom s skupno težo 7,4 tone in da je v sezonskem času naročil toliko, da mora izbrati tovornjak z nosilnostjo 9,3 tone, vendar pa je tožnik nekaj dni zatem podal vlogo za izdajo dovoljenja za izredni prevoz z vozili, v kateri je navedel obdobje od 21. 2. 2019 do 31. 12. 2019. 10. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2020 ponavlja stališča iz tožbe in predhodnih pripravljalnih vlog. Dodaja pa, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 3. 2019, taksa pa zaračunana za celoten mesec marec 2019. **Odločanje po sodniku posamezniku**

11. Sodišče je 2. 2. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 3. 6. 2021. **Dokazni sklep**

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine tožnika (vlogo z dne 21. 2. 2019 (A5), elektronsko pošto z dne 7. 3. 2019 in z dne 8. 3. 2019 (A4), kopijo odločbe z dne 13. 3. 2019 (A3), pritožbo z dne 21. 3. 2019 (A6), odločbo z dne 23. 10. 2019 (A2), odločbo z dne 14. 11. 2019 (A7), pritožbo z dne 25. 11. 2019 (A8), odločbo z dne 4. 12. 2019 (A9) in elektronsko pošto z dne 19. 2. 2019 (A10)) ter ostale listine v sodnem spisu in upravnem spisu.

**K I. točki izreka**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka s tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za izredne prevoze postopala v skladu z določbami ZUP in tožniku pravilno odmerila takso za izredne prevoze.

15. Izdajo dovoljenj za izredne prevoze ureja ZCes-1 v 32. členu. Po šestem odstavku tega člena dovoljenje za izredni prevoz, ki poteka samo po občinskih cestah, izda upravljavec občinske ceste, če občina z odlokom ne določi drugače. Občina Piran (toženka) je izdajo dovoljenj za izredni prevoz uredila v Odloku. Po tretjem odstavku 36. člena Odloka je za izredni prevoz potrebno dovoljenje, s katerim se določijo način in pogoji prevoza ter višina povračila za izredni prevoz. Dovoljenje za izredni prevoz, ki poteka samo po občinskih cestah, izda pristojna občinska služba za ceste, na podlagi mnenja upravljavca ceste, v 15 dneh po vložitvi popolne zahteve. O izdanih dovoljenjih obvesti policijo, občinskega inšpektorja in izvajalca rednega vzdrževanja občinskih cest. Višino povračila za izredni prevoz je toženka uredila v Sklepu. V 1. členu Sklepa je določena višina takse za izdajo dovoljenja za promet tovornih in drugih vozil na območju občine, katerih največja dovoljena masa presega omejitev, ki je odrejena na občinski cesti ali njenem delu s prometnim znakom, kateri dovoljuje vožnjo tovornih in drugih vozil. Za vozilo nad 3,5 do 5 ton skupne mase tako taksa znaša 100,00 EUR na mesec za eno tovorno vozilo, za vozilo nad 5 do 10 ton skupne mase 150,00 EUR na mesec za eno tovorno vozilo in za vozilo nad 10 ton skupne mase 250,00 EUR na mesec za eno tovorno vozilo. Stranke, ki želijo pridobiti dovoljenje za dodatno tovorno vozilo, pa so dolžne plačati takso za izdajo dovoljenja, ki znaša za vozilo nad 3,5 do 5 ton skupne mase 70,00 EUR na mesec za vsako dodatno tovorno vozilo, za vozilo nad 5 do 10 ton skupne mase 100,00 EUR na mesec za vsako dodatno tovorno vozilo in za vozilo nad 10 ton skupne mase 170,00 EUR na mesec za vsako dodatno tovorno vozilo. V 2. členu Sklepa je določena dnevna taksa (med drugim) za tovorna vozila.

16. Med strankama postopka ni sporno (in izhaja tudi iz izvedenih dokazov), da je tožnik z vlogo z dne 21. 2. 2019 zahteval izdajo dovoljenja za izredni prevoz z vozili za obdobje od 21. 2. 2019 do 31. 12. 2019, in sicer s tovornima voziloma ... in ... in da je prvostopenjski organ nato v teku postopka 7. 3. 2019 tožnika pozval, naj pojasni, na kateri relaciji bo opravljal prevoze in kolikokrat mesečno. Tožnik mu je 8. 3. 2019 odgovoril, da prevoze opravlja v hotele ..., ... in ..., da jih opravlja ob sredah, da prometa ne obremenjuje vsakodnevno, da ima v poletnih mesecih dostavo vsako sredo ter da v zimskem času prevoze opravlja z manjšimi vozili do dvakrat mesečno.

17. Na podlagi takih tožnikovih podatkov in ob uporabi določb Odloka ter Sklepa je toženka dne 13. 3. 2019 tožniku izdala dovoljenje za izredne prevoze na opredeljeni relaciji za obdobje od 18. 3. 2019 do 31. 12. 2019 z enim tovornim vozilom (glede na podatke tožnika nosilnosti 16.000 kg) in enim rezervnim vozilom (glede na podatke tožnika nosilnosti 26.600 kg) in mu zaračunala takso v višini 2.500,00 EUR, kar je obrazložila, da je zaračunala mesečno takso v višini 250,00 EUR za deset mesecev za eno vozilo nosilnosti nad 10 ton.

18. Glede na opisano pozitivno pravno ureditev izdaje dovoljenj za izredni prevoz in ureditev višine povračila za izredni prevoz (15. točka obrazložitve) ter podatke, ki jih je navedel tožnik v vlogi za izdajo dovoljenja za izredni prevoz ter dopolnitvi vloge, pa sodišče meni, da toženka o izdaji dovoljenja ne bi mogla odločiti po skrajšanem postopku. Organ (namreč) lahko odloči po skrajšanem postopku iz razloga, ker se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla oziroma predložila v svoji zahtevi (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), le, kadar so dejstva očitno nesporna oziroma se navedbe stranke v celoti ujemajo s podatki organa1. V obravnavanem primeru pa skladnosti navedb stranke z ugotovitvami organa glede pravno relevantnih dejstev ni (bilo), na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tožnik je namreč, ob tem ko je uveljavljal pridobitev dovoljenja od 21. 2. 2019 do 31. 12. 2019, navedel, da v poletnih mesecih opravlja prevoze vsako sredo s tovornjakoma nosilnosti 16 t in 26,6 t (torej štiri krat mesečno), v zimskih mesecih pa do dvakrat mesečno z manjšimi vozili. Toženka pa je v odločbi z dne 13. 3. 2019 pri izračunu višine povračila upoštevala prevoze preko celotnega relevantnega obdobja z enim tovornjakom nosilnosti nad 10 t, ne da bi s tožnikom poprej razjasnila, kaj šteje kot poletne in kaj kot zimske mesece, s kakšnimi manjšimi vozili opravlja prevoze pozimi, itd.. Toženka po presoji sodišča tako zmotno trdi, da je bila tožnikova vloga jasna in razumljiva. Pri reševanju tožnikove vloge pa bi nato toženka tožniku pred izdajo odločbe morala dati, da bi pravilno in zakonito odločala, možnost izjave o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, pri čemer bi ga morala seznaniti s tem, katera vozila oziroma kakšnih nosilnosti bo pri izračunu upoštevala po posameznih mesecih, in koliko bo znašala višina povračila (ter bi glede na njegove navedbe po potrebi izvedla dodatne dokaze ter korigirala svoje ugotovitve in rezultat ugotovitvenega postopka). S tem bi tožniku pred izdajo odločbe omogočila varstvo njegovega pravnega položaja, kar je njegovo ustavnopravno zaščiteno upravičenje. Ker toženka tako ni ravnala, je kršila pravila postopka (9. člen ZUP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP); taka kršitev pa je bistvena (napovedni stavek drugega odstavka 237. člena ZUP). Ker te kršitve ni odpravil drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, je to razlog za tožbo zoper (prvo izpodbijano) odločbo z dne 13. 3. 2019 (2. točka prvega odstavka 27. člena ZS-1) in ugotovitev njene nezakonitosti.

19. Ker je na tožnikovo vlogo z dne 5. 11. 2019 toženka v (drugi izpodbijani) odločbi z dne 14. 11. 2019 na podlagi sedmega odstavka 32. člena ZCes-1 spremenila le rok veljavnosti dovoljenja, podeljenega v odločbi z dne 13. 3. 2019, se sodišče s tožnikom strinja, da je nezakonita tudi ta odločba.

20. Sodišče tožniku prav tako pritrjuje, da je toženka posegla v njegov pravni položaj tudi s tem, ker je o njegovi pritožbi zoper odločbo z dne 13. 3. 2019 odločala kar sedem mesecev. Namreč tožniku je bila prvič dana možnost izjave šele v pritožbi, saj je prvostopenjski organ nepravilno odločal po skrajšanem postopku, brez zaslišanja tožnika. Zato je s tem, ker se je do tožnikovih pritožbenih ugovorov opredelila šele po sedmih mesecih, ne glede na tožnikovo pravno možnost vložitve pritožbe zaradi molka organa, kršila dolžnost, ki veže organ, da strankam omogoči, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (prvi odstavek 7. člena ZUP)2. Tožnik bi namreč v primeru, da bi toženka odločila prej ali vsaj v zakonskem roku, mogel prej zahtevati, naj toženka skrajša rok veljavnosti dovoljenja, ob tem ko je ves čas zatrjeval, da višina povračila za izredni prevoz predstavlja zanj nevzdržen strošek, ipd.. Kar pomeni, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na odločitev v zadevi ter je torej to bistvena kršitev pravil postopka.

21. Ob tem ko je sodišče presodilo, da je toženka kršila pravila postopka, s tem ko tožniku pred odločitvijo v zadevi ni dala možnosti izjave o odločilnih dejstvih in okoliščinah, sta brezpredmetna postala tožnikova tožbena ugovora, da ga toženka nepravilno ni poučila o višini takse za izdajo dovoljenja za izredni prevoz na območju občine in da nepravilno pri obravnavi njegove vloge ni upoštevala njegovega elektronskega sporočila z dne 19. 2. 2019, ki ga je tožnik poslal pred vložitvijo vloge za dovoljenje za izredni prevoz. Namreč če bi toženka odločila po posebnem ugotovitvenem postopku, kot bi morala, bi se tožnik v postopku mogel izjaviti o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah ter bi se v tem okviru razjasnila tudi vsebina njegove vloge, tožnik pa bi v postopku tudi moral biti seznanjen z relevantno pozitivno pravno ureditvijo (ki se nanaša na izdajo dovoljenja za izredne prevoze in višino povračila) ter s tem, kako jo toženka razlaga in kako jo bo uporabila v konkretnem primeru. Izven konteksta obravnavane zadeve pa sodišče dodaja, da je organ dolžan upoštevati (le) v postopku vložene vloge ter da za v uradnem listu oziroma drugem uradnem glasilu objavljene predpise velja (pravna fikcija), da pravni subjekti poznajo v njih vsebovana pravna pravila, zato organov samostojna dolžnost pouka ne veže (dolžnost pouka jih veže v okviru četrtega odstavka 7. člena ZUP oziroma 9. člena tega zakona).

22. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1) ter je izpodbijani odločbi organa prve stopnje z dne 13. 3. 2019 in 14. 11. 2019 odpravilo ter na podlagi določb tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnik je sicer odločbo z dne 14. 11. 2019 izpodbijal le v 1. in 3. točki izreka, vendar je sodišče zaradi povezanosti z ostalimi točkami izreka odpravilo to odločbo v celoti.

23. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ odločiti o tožnikovih vlogah z dne 21. 2. 2019, dopolnitvi z dne 8. 3. 2019 in umiku zahteve z dne 5. 11. 2019. Upoštevaje, da gre pri izdaji dovoljenja za izredni prevoz za temporarno odločbo, odločitev o veljavnosti dovoljenja ne bo mogla biti drugačna, kot izhaja iz odpravljenih odločb, torej od 18. 3. 2019 do 4. 11. 2019. Taksa za dovoljenje pa bo v ponovnem postopku določena po določbah Sklepa na podlagi ugotovitev o dejansko opravljenih prevozih po končanem posebnem ugotovitvenem postopku, v okviru katerega bo organ izvedel potrebne dokaze, lahko tudi z izjavo stranke (188. člen ZUP), in pred izdajo odločbe tožniku dal možnost izjave o rezultatih ugotovitvenega postopka. Prvostopenjski organ mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

24. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščeni odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV (ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV), ki znaša 84,70 EUR, skupaj 469,70 EUR (II. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

1 Tako Polonca Kovač v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Ljubljana 2020, 2. knjiga, stran 117, 118 2 Janez Čebulj v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, Ljubljana 2020, str. 114: Gre za pomoč pri učinkovitem zavarovanju in uveljavljanju pravic v smislu dolžnega ravnanja upravnega organa, ki izhaja iz določb ZUP, namenjenih temu, da stranka svoje pravice tudi v časovnem smislu čim bolj učinkovito, torej čim hitreje, zavaruje oziroma jih uveljavi, npr. 222. člena ZUP, ki določa roke za izdajo odločb.