Jedro

Če policija zbira informacije o kaznivem dejanju določene ali določljive osebe s tajnim policijskim sodelavcem oziroma tajnim policijskim delavcem, čeprav niso za to izpolnjeni pogoji, na nezakonit način s kršitvijo 2. odstavka 37. člena URS poseže v nedotakljivost zasebnosti takšne osebe, zato se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne more opirati.

Oseba ne pridobi statusa tajnega policijskega sodelavca že z vpisom v register pri Ministrstvu za notranje zadeve. Zgolj odredba preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru je tista, ki predstavlja normativno podlago za začetek in način delovanja pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni S.B. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ (točke 1 do 3 sodbenega izreka), za katero mu je bila na podlagi navedene določbe izrečena kazen 3 leta zapora, po 2. odstavku 36. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 38. člena KZ pa še stranska kazen 400.000 SIT, ki jo mora plačati v roku 3 mesecev. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 400.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 80.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Navedbe, da so vsi dokazi interpretirani v obsojenčevo škodo, da so ponarejeni denar kupovali od Italijanov tajni sodelavci, ne pa obsojenec, da je policija prekoračila svoja pooblastila in sama pripravila ter izvedla posel, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja in so zato neupoštevne. Navaja tudi, da obsojenčev zagovornik trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so protislovja v njenih razlogih in da je podana "protispisnost", pri tem pa se ne sklicuje na odločilna dejstva. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je glede na določbe 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve kazenskega zakona ali določb Zakona o kazenskem postopku in da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da Vrhovno sodišče ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe. Skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, kar pomeni, da obseg preizkusa določajo (in omogočajo) le konkretno navedene okoliščine, ki pomenijo uveljavljano kršitev zakona.

Zagovornik pretežni del zahteve namenja utemeljitvi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP z razlogi, ki jih je mogoče razumeti in strnjeno povzeti v naslednji ugotovitvi: policija naj bi v konkretni zadevi proti obsojencu delovala v nasprotju z ustavo in zakonom, ker je preko treh tajnih policijskih sodelavcev brez predpisanih odredb navezovala stike z obsojencem, pridobivala od njega informacije in ga napeljevala k storitvi kaznivega dejanja, ne da bi obsojenec vedel, da gre za tajne policijske sodelavce. Na ta način naj bi policija pridobila dokaze, na katerih je temeljil predlog za izdajo odredbe po 2. in 3. točki 1. odstavka 150. člena takrat veljavnega ZKP, izsledki tako dovoljenih ukrepov pa so bili kasneje uporabljeni kot dokaz zoper obsojenca, čeprav se sodba na takšne dokaze ne sme opirati.

Zagovornik v zahtevi podrobno razčlenjuje zlasti dogajanje pred storitvijo kaznivega dejanja ter navaja dejstva in okoliščine, ki naj bi potrjevale, da se je obsojenec že pred izdajo omenjene odredbe sestajal s tajnimi policijskimi sodelavci oziroma delavci (V., S., R.M.) in da je policija sama pripravila in izvedla celoten posel. To naj bi potrjeval dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.11.1998, v katerem policija potrjuje, da so tajni sodelavci sodelovali pri pripravi in izvedbi posla in nato pri navideznem odkupu. Tudi R.M. naj bi bil po navedbah zagovornika tajni policijski sodelavec, ki je brez odredbe deloval v tem svojstvu od januarja 1998 pa vse do izdaje odredbe o tajnem sodelovanju in navideznem odkupu, kar naj bi potrjevali v zahtevi navedeni dokazi. Predvsem naj bi to izhajalo iz spisa Okrajnega sodišča v Postojni oziroma dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.4.1998 temu sodišču, v katerem sporoča, da M., ki se je sam skliceval na zavezo molčečnosti, odvezuje varovanja tajnosti podatkov. Navaja tudi, da je M. postal tajni policijski sodelavec z vpisom v register tajnih sodelavcev pri Ministrstvu za notranje zadeve in ne šele z izdajo odredbe, kot zmotno navaja sodišče. Prav M. naj bi bil tisti, ki je v vlogi tajnega policijskega sodelavca in ne informatorja policiji povedal, da obsojenec ponuja ponarejene lire. V nadaljevanju obrazložitve zagovornik policiji še očita, da je obsojenca napeljala k storitvi kaznivega dejanja oziroma izzivala kriminalno dejavnost, pri čemer pojasnjuje svoje videnje dogajanja in trdi, da sta se tajna policijska sodelavca direktno dogovorila z italijanskimi dobavitelji o vseh ključnih sestavinah "posla", obsojenec pa pri tem naj ne bi imel drugega, kot da se je primopredaja ponarejenega denarja izvršila v njegovem lokalu. Naposled zagovornik sodiščema prve in druge stopnje še očita, da o vsem tem nimata razlogov oziroma da sodišče druge stopnje "vse skupaj enostavno potrdi".

Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 23.9.2004, opr. št. I Ips 259/2001 obravnavalo in zavzelo načelno stališče do nekaterih vprašanj, povezanih z delovanjem policije v predkazenskem postopku (nekatera od njih problematizira v zahtevi tudi zagovornik). V skladu s takrat veljavno procesno zakonodajo (ZKP/95, Zakon o policiji, Uradni list RS, št. 49/98) je razmejilo pojem tajnega policijskega sodelavca oziroma tajnega policijskega delavca, opredelilo pojem in pravni pomen informacije o kaznivem dejanju kot oblike nepolicijskega delovanja, kdaj posamezni ukrepi, ki jih izvaja policija, pomenijo poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti oziroma kdaj pomenijo nedovoljeno izzivanje kriminalne dejavnosti itd.. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhajajo tudi nekatere ugotovitve, ki so lahko pomembne tudi za odločitev v predmetni zadevi:

1. če je policija pridobila informacijo o kaznivem dejanju oziroma storilcu od osebe (vir), ki ni bila policist in ni delovala pod vodstvom, koordinacijo ali po navodilih policije, tako pridobljena informacija ni bila plod policijskega delovanja,

2. drugačen je pravni položaj, ko država s tajnim policijskim delovanjem posega v človekovo zasebnost zaradi odkrivanja in dokazovanja kaznivega dejanja. Tudi prikrito zbiranje obvestil in informacij od osumljene osebe je lahko oblika takšnega tajnega policijskega delovanja, ne glede na to, ali jih zbira tajni policijski delavec (to je policist pod lažno identiteto ali vsaj prikrito lastnostjo policista) ali tajni policijski sodelavec - agent, to je oseba, ki ni policist in ki (praviloma trajno) zbira informacije za policijo pod njenim vodstvom in po njenih navodilih (novela ZKP-F v 155.a členu govori le še o tajnih delavcih, ki so lahko policisti ali izjemoma tudi druge osebe). Za takšno obliko prikritega delovanja velja, tako kot tudi za vse ostale prikrite preiskovalne ukrepe, da morajo biti zanj izpolnjeni v ustavi in zakonu določeni formalni in materialni pogoji (razlogi za sum, odobritev prikritega preiskovalnega ukrepa za določen čas s sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa),

3. če policija zbira informacije o kaznivem dejanju določene ali določljive osebe s tajnim policijskim sodelavcem oziroma tajnim policijskim delavcem, čeprav niso bili izpolnjeni navedeni pogoji, je na nezakonit način s kršitvijo 2. odstavka 37. člena ustave posegla v nedotakljivost zasebnosti takšne osebe; zato se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne more opirati.

Iz obsežne obrazložitve prvostopenjske sodbe (70 strani) in drugostopenjske sodbe, ki pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter zavrača smiselno enake pritožbene navedbe zagovornika, kot jih ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, izhaja, da je na predlog okrožnega državnega tožilca preiskovalni sodnik dne 3.7.1998 zoper obsojenega S.B. in ostale izdal odredbo, s katero je odredil izvajanje ukrepa tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja ter ukrep navideznega odkupa predmetov (2. in 3. točka 1. odstavka 150. člena ZKP). Razloge za sum, da je obsojeni B. storil kaznivo dejanje, je utemeljil zlasti s podatki v obvestilu občana, kateremu je obsojeni B. omenil, da pozna dva italijanska državljana, ki sta ga nagovarjala, da naj poskusi v Sloveniji dobiti kupce za ponarejene bankovce po 100.000 in 50.000 italijanskih lir, pri čemer je obsojenec te bankovce tudi ponudil v odkup. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe ta občan ni bil R.M., kot je ves čas neutemeljeno zatrjevala obramba, pač pa "S." (njegove identitete policija ni želela razkriti), ki je policijo obvestil o pogovorih z obsojencem in ki je bil v zadevi šele kasneje z izdajo odredbe preiskovalnega sodnika z dne 3.7.1998 določen kot izvajalec prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma tajni policijski sodelavec. S tem v zvezi sta nižji sodišči obrazloženo zavrnili kot neutemeljeno tudi stališče obrambe, da je S. pridobil status tajnega policijskega sodelavca že z vpisom v register pri Ministrstvu za notranje zadeve in poudarili, da normativno podlago za začetek in način delovanja pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov v konkretnem primeru predstavlja zgolj odredba preiskovalnega sodnika.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na pobudo obrambe skrbno preverjalo tudi vlogo R.M. in ugotovilo, da v predmetni zadevi ni deloval niti kot informator in tudi ne kot tajni policijski sodelavec, kot je zatrjevala obramba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v pridruženi kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Postojni M. res odvezan varovanja tajnosti podatkov v zvezi z njegovim zagovorom, v katerem se je skliceval na zavezo molčečnosti. Vendar je sodišče druge stopnje ob tem pravilno poudarilo, da zgolj na podlagi tega podatka ob upoštevanju ostalih dokazov, ni mogoče sklepati, da je M. v tem svojstvu nastopal tudi v tej kazenski zadevi. Izpodbijana pravnomočna sodba obrazloženo zavrača tudi stališče obrambe o tem, da naj bi policisti obsojenca napeljevali k storitvi kaznivega dejanja in ugotavlja, da glede na ugotovljene okoliščine z navideznimi odkupi ni bila izzvana kriminalna dejavnost (4. odstavek 151. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje pa sta izrecno in obrazloženo zavrnili tudi stališče obrambe o kršitvi določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in poudarili, da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni, dovoljeni in izvajani v skladu s takrat veljavnimi določbami Zakona o kazenskem postopku ter Zakona o policiji.

Po navedenem je moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugodilo vsem dokaznim predlogom obrambe v smeri razčiščevanja vloge tajnih policijskih sodelavcev (nesprejemljivo je zato posplošeno zatrjevanje vložnika zahteve, da sodišče ni dopustilo izvajanja dokazov v tej smeri), ugotovilo, da je bilo delovanje policije zakonito, in da so bili za prikrite preiskovalne ukrepe izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, ter o vsem tem navedlo tudi obširne in prepričljive razloge. Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sodbi pritrdilo, iz obrazložitve njegove odločbe pa je tudi razvidno, da je odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe obrambe (1. odstavek 395. člena ZKP). Čeprav se zagovornik v zahtevi sklicuje na kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, te kršitve z ničemer ne izkaže, pač pa z navajanjem poteka dogodkov oziroma vloge tajnih policijskih sodelavcev, kot jo vidi sam in ki se razlikuje od dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe, v nasprotju z zakonom zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zagovornik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, sklicujoč se pri tem na "protispisnost" oziroma "protispisno razlogovanje" v prvostopenjski oziroma drugostopenjski sodbi. S tem v zvezi kot protispisen izpostavlja zaključek sodišča, da je B. kupoval ponarejen denar, česar niti tožilstvo naj ne bi zatrjevalo, saj naj bi ga kupovali tajni sodelavci neposredno od italijanskih dobaviteljev. Sodišče, kot navaja zagovornik, tudi zgrešeno uporablja dikcijo "sta prodala", saj celo iz poročil tajnega sodelavca to ne izhaja, sodišče pa jima tudi ves čas očita milijardo lir ponarejenega denarja, o kateri pa obsojenec ne govori, niti ta znesek ni pod obtožbo. Protispisen naj bi bil tudi zaključek, da obsojenec ni vedel povedati, iz kakšnih razlogov naj bi mu očitano dejanje podtaknil R.M., saj so glede na vsebino zagovora ti motivi jasni. Enako pomanjkljivost pa zagovornik vidi tudi v napačnem zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bila diskoteka T. last obsojenca, česar ta nikoli ni trdil, drugostopenjska sodba pa se s tem pritožbenim razlogom ni ukvarjala.

Zatrjevana procesna kršitev (t. i. protispisnost) je podana, če sodišče v razlogih sodbe nepravilno navaja oziroma povzema vsebino listine ali zapisnika o izpovedbah v postopku. Za takšno procesno kršitev pa v navedenih primerih ne gre, saj jo zagovornik z ničemer ne pojasni, pač pa izpodbija zgolj pravilnost oziroma zanesljivost posameznih dokaznih zaključkov pravnomočne sodbe. Tako je treba ugotoviti, da vložnik zahteve tudi v tem delu izpodbija zgolj dejansko stanje, četudi se pri tem sklicuje na kršitev procesnega prava. Vprašanje lastništva diskoteke ne sodi med odločilna dejstva. Če se sodišče druge stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, kot zatrjuje vložnik zahteve, s tem ni kršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbeno sodišče zavezuje, da odgovori le na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

Vložnik zahteve tudi ne izkaže zatrjevane "kršitve kazenskega zakona". Z navedbami, da posredovanje pri tem, ko si nekdo priskrbi ponarejene bankovce, ni kaznivo dejanje in zanikanjem pravilnosti ugotovitve pravnomočne sodbe, da sta si ponarejen denar preskrbela obsojenca, zagovornik ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, zato so tudi te navedbe iz že navedenega razloga neupoštevne.

Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa pomenijo tudi vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki doslej niso bile izrecno omenjene in se nanašajo na očitek o "nekonsistentnosti razlogov" glede koristoljubnosti in premoženjske koristi (slednje je mogoče razumeti, da razlogi sodbe zagovornika ne prepričajo), da obsojenec premoženjske koristi nikoli ni pridobil, na nestrinjanje z dokazno presojo in še nekatere druge.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.