Jedro

Nesprejemljivo je revizijsko stališče, da je treba ločevati premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom, od premoženja, ki ga pridobita s posojili. Skupno premoženje zakoncev namreč tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s posojilom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3,195.449,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2002 dalje in mu povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je obrestni del tožbenega zahtevka in pobotni ugovor. Gre za toženkin dolg tožniku za zamenjano oziroma prodano njuno skupno stanovanje v znesku 32,010.000 SIT. Od tega zneska bi toženka tožniku morala plačati 15,731.918 SIT, plačala pa je 12,205.000 SIT ter z "obračunanim 2 % davkom, ki znaša 314.600 SIT in polovico stroškov notarske overitve v višini 16.868,25 SIT, tako da je tožnik prejel skupaj 12,536.468,25 SIT in tako znaša dolg toženke še 3,195.449,75 SIT." Toženki ni priznalo plačila sodnih taks, plačila provizij nepremičninski agenciji ter neizkazanih stroškov selitve. Pobotni ugovor je zato zavrnilo, saj bi morala toženka terjatve uveljavljati v pravdi za ugotovitev skupnega premoženja.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, ker ni ugotovilo procesnih kršitev in ker je sprejelo kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj toženkin ugotovljeni dolg iz kupnine za stanovanje sledi tudi iz toženkine poravnalne ponudbe in njenega zapisa na prilogi A6. Toženka bi morala svoj večji delež na skupnem premoženju uveljavljati v pravdi, ki je tekla za ugotovitev deležev, ne more pa zdaj tega uveljavljati v pobot. Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bila kupnina za stanovanje določena v tolarjih, in sicer v znesku 30,120.000 SIT, kar je realna tržna vrednost. Tožnik ni predložil nobenega cenilnega zapisnika. Listina, na katero sta se oprli sodišči, nima ne datuma ne podatkov o tečaju DEM. Opisuje zakonsko zvezo pravdnih strank in kako je bilo kupljeno stanovanje ter kako sta potem prodajala to stanovanje. Selitev iz stanovanja je bila nujna in tako tudi stroški v zvezi z njo. Sodišče ne pove, kakšne dokaze bi morala toženka navesti v zvezi s temi stroški.

Toženka ni dolžna brezplačno delati za tožnika. Agencijski stroški bi znašali 602.400 SIT, zahteva pa le 200.000 SIT. Tožnik bi bil sicer obogaten. Tožnica je odplačala stanovanjski kredit v nevaloriziranem znesku 2,105.835,20 SIT in v letih 1992 in 1993 je bila edina hranilka družine. Sodba Okrožnega sodišča v Mariboru se nanaša na premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom, ne pa na premoženje, ki sta ga pridobila s posojili. Zato je pobotni ugovor tudi v tem delu utemeljen.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, zaradi česar je obseg preizkusa le-te omejen na razloge, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizija sicer deklaratorno uveljavlja tudi razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pojasni niti za katere kršitve naj bi šlo. S tem je zaprla možnost, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo.

Zaradi prej omenjene pravne narave revizije je ta dovoljena le iz taksativno naštetih razlogov, med katerimi pa ni razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma je ta razlog izrecno izključen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako revizijskih trditev o tem, da je kupnina za prodano oziroma zamenjano skupno stanovanje strank znašala 30,120.000 SIT in tako tožnikov delež 15,060.000 SIT, ne pa 15,731.918 SIT, ni mogoče upoštevati. Zato ne bo odgovorov na navedbe o tem, da tožnik ni predložil cenilnega zapisnika; da je določanje kupnine v nemških markah nesmiselno; da listina, ki jo je predložil tožnik, nima vseh podatkov; da je znesek 30,120.000 SIT realna tržna cena; kakšne so bile cene podobnih stanovanj; da je imela tožnica stroške selitve, ter o drugem oziroma podobnem.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, ne le kar zadeva ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku, upoštevajoč njegov ugotovljeni prej omenjeni delež 15,731.918 SIT, marveč tudi glede zavrnitve pobotnega ugovora.

O uveljavljani agencijski proviziji sta sodišči ugotovili, da je toženka ni plačala. Zdaj v reviziji zatrjuje, da je res ni plačala, da pa se je sama trudila s prodajo in da mora biti za to nagrajena oziroma da toženec ne sme biti obogaten na njen račun. Potemtakem zatrjuje drugačno dejansko in pravno podlago, kar pomeni spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odstavek tega člena) in zato nikakor ne v revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da toženka ne more uspešno ugovarjati v pobot odplačila stanovanjskega kredita in zahtevka iz naslova preživljanja družine kot edine hranilke. Obe postavki izhajata iz obdobja pred pravdo za ugotovitev skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem. Takšne pravde morajo zajeti vse premoženje zakoncev. Zato ni mogoče pozneje postavljati takšnih zahtevkov, razen če ni bil o tem dosežen izrecen dogovor. To bi sicer pomenilo poseganje v že razsojeno stvar in bi povzročalo pravno negotovost. V zvezi s tem je nesprejemljivo revizijsko stališče, da je treba ločevati premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom, od premoženja, ki ga pridobita s posojili. Skupno premoženje zakoncev (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) namreč tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s posojilom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo. Posojilo se praviloma poplača iz (osebnega) dohodka, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, le-ta pa pomeni skupno premoženje. Sicer tudi zakon ne omogoča ločevanja premoženja po obravnavanem njegovem izvoru, kot to zagovarja revizija.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).