Jedro

Upravni organ v postopku izdaje upravnega dovoljenja niso pristojni posegati oziroma preverjati posameznih soglasij danih s strani pristojnih organov in organizacij. Glede na pridobljena soglasja ni podlage za pavšalen ugovor, da je s posegom prizadet tudi tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper delno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 12.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka investitorju M. d.d. dovolilo postavitev baznih postaj, modulov GSM, BP ŠL III, za objekt... na lokaciji T., vse na zemljiščih s parc. št. 1232/1, 1233 in 153 k.o.... Tožena stranka je v svoji odločbi navedla, da je obravnavani poseg v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine ... Pridobljena so bila vsa potrebna soglasja in dovoljenja pristojnih organov in organizacij in strokovna ocena Zavoda za varstvo pri delu d.d. Center za tehnično varnost. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in zavrača tožbene ugovore. Kot stranke v postopku so pravilno sodelovali le lastniki nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. Navajajo, da jim v sodnem postopku ni bila dana možnost predlaganja dokazov. Z dovoljeno gradnjo je grobo poseženo v zdravo življenje vseh krajanov. Tudi vrednost zemljišč bo razvrednotena. V ponovljenem postopku naj se izvede dokaz z izvedencem za elektromagnetno sevanje. Niso bile ugotovljene vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na pravice in pravne koristi tretjih oseb. Takšni odločitvi bodo sledili številni odškodninski spori.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom (investitor) v odgovoru na tožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da so bile izvedene vse potrebne meritve in ugotovljeno, da ni nevarnosti za zdravje okoliških prebivalcev. Subjektivne ocene tožnikov o nevarnosti ne morejo biti dokaz.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list SRS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96-ZGO) se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja (1. odstavek 33.a člena ZGO). Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33.a člena ZGO). Določbe ZGO, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje, se smiselno uporabljajo tudi za enotno dovoljenje (3. odstavek 33.a člena ZGO). Upravni organ mora torej pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi pogoje iz predpisov, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja. Tak predpis je Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor, na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN), ta pa mora biti izdelana v skladu s prostorskimi ureditvenimi pogoji. V spornem primeru obravnavano območje ureja PUP (Uradni list RS, št. 47/93, 8/94, 67/97 in 6/99). Lokacijski dokumentaciji morajo biti priložena tudi soglasja pristojnih organov in organizacij.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so ugovori tožnikov, ki se nanašajo na domnevno prekomerno sevanje, pavšalne narave in se v celoti nanašajo na javni interes, tega pa so dolžni varovati v postopku udeleženi tako, da preverijo obstoj potrebnih soglasij soglasodajalcev in po posebnih predpisih. Soglasodajalci kot so v konkretnem primeru zdravstveni inšpektorat in drugi pristojni organi, pa so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi. Praviloma so vsi posegi v prostor urejeni s strani države prav zaradi varstva javnega interesa. Upravni organi morajo pri odločanju o teh posegih v okviru svojih pooblastil, po uradni dolžnosti preverjati ali je predvidna gradnja po veljavnih predpisih mogoča in pod kakšnimi pogoji. To pa ne pomeni, da so upravni organi v postopku izdaje upravnega dovoljenja pristojni posegati oziroma preverjati posamezna soglasja. Pomembno je le dejstvo, da so bila k dokumentaciji dana vsa zahtevana soglasja. V obravnavanem primeru je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota K., podal soglasje. To temelji na strokovni oceni Zavoda za varstvo pri delu, Center za tehnično varnost - Oddelek za neionizirana sevanja, Ljubljana, iz katere izhaja, da bo sevalna obremenitev izven zaščitene okolice postaje pod dopustnimi vrednostnimi, ki so predpisane z Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju.

Tudi ostali ugovori so bili pravilno zavrnjeni. Tožena stranka je pravilno kot stranke v upravnem postopku določila samo lastnike nepremičnin v vplivnem območju, to pa je določeno in prikazano v grafičnem delu lokacijske dokumentacije. Nobene zakonske podlage ni, da bi morali v postopku sodelovati vsi neposredni mejaši s parcelami, na katerih se predvideva gradnja bazne postaje, če objekt sam po sebi oziroma njegova uporaba ne bo vplivala na pogoje lastnikov sosednjih parcel, kar izhaja tudi iz strokovne ocene, ki jo je izdelal Zavod za varstvo pri delu iz Ljubljane. Sodišče prve stopnje je tožnikom, čeprav niso bili stranke v upravnem postopku, priznalo položaj stranke v upravnem sporu, pri čemer je izhajalo iz ureditve 18. člena ZUS, ki določa, da je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakonu oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Opravilo je presojo zakonitosti izpodbijane odločbe v okviru tožbenih trditev. Tožba ni vsebovala nobenih dokaznih predlogov in tudi ne predloga za glavno obravnavo. Smiselno zatrjevanje o kršitvi postopka v upravnem sporu (15. člen) zato nima podlage. V okviru predpisane ureditve so bile ugotovljene vse pomembne okoliščine, tožnika pa v tožbi nista navajala in tudi ne predložila nobene drugačne strokovne ocene oziroma mnenja, kar bi lahko bila podlaga za njune trditve o prizadetosti.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori o zmotnem in nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju, bistvenih kršitev določb postopka in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.