Jedro

Ob ugotovitvi, da je podan kateri izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, ne da bi se ugotavljali pogoji, ki jih za mednarodno zaščito določa 2. člen zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2008 zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.1.2008, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je ugotovila, da so podani razlogi iz 4., 5., 6. in 8. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Sodišče prve stopnje je o tožbi odločilo v ponovnem postopku, potem, ko je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. I Up 106/2008 z dne 17.4.2008, odpravilo prvotno odločbo prvostopnega sodišča, št. U 128/2008 z dne 6.2.2008. Vrhovno sodišče je navedeno sodbo razveljavilo zaradi nepravilnega stališča prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka, ne glede na to, da je ugotovila obstoj razlogov iz 55. člena ZMZ, ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Po stališču vrhovnega sodišča je, če je tako kot v tem primeru, podlaga za odločitev določba 55. člena ZMZ, za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke pomembno le, ali je tožena stranka na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ pravilno ugotovila obstoj katerega od razlogov iz 55. člena ZMZ.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je ob upoštevanju navedenega stališča in skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS v ponovnem postopku presojalo le pravilnost ugotovitve tožene stranke o obstoju razlogov iz 4., 5. 6. in 8. alineje 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka navedenih razlogov ni pravilno ugotovila. Za sklep tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ), po presoji sodišča ne more biti podlaga dejstvo, da je tožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil šele po 8 dneh bivanja v Centru za tujce, njegova izjava, da prošnje ni vložil takoj, ker je menil, da velja prvotna vloga z dne 11.1.2007 pa je neverodostojna, glede na to, da je bil v postopku zaradi prekrška seznanjen, da je postopek na podlagi prvotne prošnje ustavljen. Za obstoj razloga iz 4. alineje 55. člena ZMZ je po presoji sodišča bistvena verodostojnost tožnikovih navedb, da je bil v Iraku preganjan s strani Sunitov, ker je Šiit in pripadnik Al Mahdijeve vojske, da je bil zaprt v zaporu A.G. in da je sodišče zoper njega izdalo smrtno obsodbo. Da bi bile te njegove izjave neverodostojne, pa tožena stranka ne navaja. Po presoji sodišča tudi ni podlage za sklep tožene stranke, da obstoji razlog iz 5. in 6. člena ZMZ. Tožnik je namreč s tem, da je relativno v kratkem času prosil za mednarodno zaščito večkrat, pa čeprav neuspešno, ker je med eno in drugo prošnjo minilo premalo časa, nedvomno izkazal namen pridobiti mednarodno zaščito. Zato mu ni mogoče očitati, da je prošnjo vložil šele po 8 dneh. Preuranjen je tudi sklep tožene stranke, da je tožnik prošnjo utemeljeval na podlagi lažne istovetnosti, saj je tako v prvi kot v drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, dal iste osebne podatke.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbo 55. člena ZMZ, po kateri že obstoj enega izmed taksativno navedenih razlogov zadostuje za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku. Nepravilna je presoja sodišča, da za ugotovitev razloga iz 4. alineje 55. člena ZMZ ni podlage. Po upravno sodni praksi je razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ - lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, podan že, če so izjave prosilca in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam ni mogoče verjeti, pri čemer zadostuje že eno neskladje, ki ga prosilec ne more utemeljeno pojasniti. V obravnavanem primeru pa je več kot očitno izkazano, da je prosilec o isti stvari podal popolnoma nasprotujoči si izjavi. Ko je bil pri sprejemu druge prošnje za mednarodno zaščito soočen z dejstvom, da je namen vložiti prošnjo izrazil šele po tem, ko je bil že 8 dni nastanjen v Centru za tujce, je pojasnil, da je menil, da velja njegova prva vloga za azil z dne 11.1.2007, na obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Kranju, pred katerim je bil obravnavan zaradi prekrška pa je izjavil, da je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi navedene prošnje ustavljen. Glede na določbe ZMZ je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se lažna predstavitev razlogov lahko nanaša le na razloge za priznanje mednarodne zaščite. To stališče je tudi v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče v sodbi, št. U 2411/2007 z dne 29.11.2007, v kateri je odločalo v upravnem sporu zoper sklep, s katerim je bilo istemu tožniku omejeno gibanje. V tej zadevi je namreč sodišče prav zaradi nasprotja med izjavo tožnika v prošnji za azil in tistim, s čemer je bil seznanjen v postopku zaradi prekrška, štelo, da je podan razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ. Nepravilna je tudi presoja sodišča, da ker je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil večkrat v relativno kratkem času, pa čeprav neuspešno, ker je minilo premalo časa od vložitve zadnje prošnje, mu ni mogoče očitati razlogov iz 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ. Tako stališče je nerazumljivo. Tožniku, je bilo namreč v državah, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito: Slovenija, Nizozemska in Nemčija pojasnjeno, da se lahko prošnja vloži samo v eni državi v EU in da bo vrnjen v Slovenijo, ker je tam najprej zaprosil za zaščito. Pa tudi sicer je stališče sodišča v nasprotju z upravno sodno prakso, po kateri vložitev prošnje po 8 dneh od nastanitve v Centru za tujce ni mogoče šteti za relativno kratek čas, zlasti ob upoštevanju dejstva, da tožnik razloga za tako ravnanje ni ustrezno pojasnil, saj je njegova izjava o tem neverodostojna. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 29/2008 z dne 30.1.2008, v kateri je pritožbeno sodišče soglašalo s sodiščem prve stopnje, da ker je prosilec vložil prošnjo šele po 4 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nameščen zaradi prisilne odstranitve iz države, je pravilen sklep tožene stranke, da obstoji razlog iz 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ.

Napačna je tudi presoja sodišča, da ne obstoji razlog iz 8. alineje 55. člena ZMZ. Za tako presojo ne more biti podlaga dejstvo, da se je tožnik pri podaji obeh prošenj, podanih v Sloveniji, predstavil z enakimi osebnimi podatki, saj je tožnik v prvem postopku pristojnemu organu predložil dokumente – osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, za katere je pristojni organ ugotovil, da so ponarejeni. Pri podaji druge prošnje pritožnik ni predložil nobenega novega dokumentna, navajal pa je iste osebne podatke kot pri podaji prve prošnje, zato je utemeljen sklep, da tožnik utemeljuje prošnjo na podlagi lažne istovetnosti. Da navaja lažno identiteto, potrjuje tudi dejstvo, da je iz zahteve nemškega migracijskega urada za sprejem tožnika z dne 12.9.2007 razvidno, da se je tožnik v Nemčiji izdajal za osebo z imenom A.A.M., poleg tega pa je tožnik nemškemu migracijskemu uradu znan še pod 11 drugimi imeni. Tožena stranka meni, da kljub zatrjevanju tožnika, da je bila zanj izdana smrtna obsodba, kar bi lahko pomenilo, da so zanj podani razlogi subsidiarne zaščite v smislu 28. člena ZMZ, navedeno ob tožnikovi splošni neverodostojnosti, ne more imeti za posledico uvedbe rednega postopka, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožena stranka se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi: „M.H.B. in M.M. proti Nizozemski“ z dne 15.5.2007, s katero je ESČP zavrnilo njuno pritožbo, s katero sta uveljavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) v primeru vrnitve v Iran, torej resno škodo. Pritožbo je ESČP zavrnilo zaradi zlorabe postopka, ker sta pritožnika predložila ponarejene dokumente. V navedeni sodbi je sodišče navedlo, da se lahko prošnja med drugim zavrne tudi zaradi zlorabe, če je bila zavestno utemeljevana z neresničnimi dejstvi. Sodna praska ESČP je pomožni vir prava, zato so jo sodišča držav pogodbenic dolžna poznati in upoštevati po uradni dolžnosti.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožnik na pritožbo ni podal odgovora.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Pogoje, zaradi katerih se prizna status begunca, določa 2. odstavek 2. člena ZMZ, 3. odstavek istega člena pa določa, da se tudi izven pogojev za priznanje status begunca, prizna status subsidiarne oblike zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ker gre pri priznanju mednarodne zaščite za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito. Ta dolžnost je opredeljena v 21. členu ZMZ. Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejetjem prošnje na predpisanem obrazcu posebej opozorjen, ne izpolni in daje glede teh okoliščin med seboj nasprotujoče si, neverjetne, nelogične ali drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti pristojni organ lahko odloči v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani. Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, vendar le, če je podan kateri od razlogov, ki so v navedeni določbi taksativno našteti.

Glede na navedeno ureditev se ob pogojih iz 54. člena ZMZ in ugotovitvi, da je podan kateri izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, prošnja za mednarodno zaščito zavrne, ne da bi se ugotavljali pogoji, ki jih za mednarodno zaščito določa 2. člen ZMZ. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi, zadostuje za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene že eden izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ. Zato za odločitev v tej zadevi ni bistvena ugotovitev verodostojnost tožnikovih navedb glede preganjanja, kot zmotno navaja prvostopno sodišče. Pa tudi sicer tožena stranka odločitve ni oprla le na obstoj razloga iz 4. alineje 55. člena, ampak tudi na razloge iz 5., 6. in 8. alineje. Za presojo, da navedeni razlogi niso podani, pa po presoji pritožbenega sodišča v ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja tudi iz podatkov spisa, ni podlage. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in tudi ni sporno, da je tožnik ponovno prošnjo za pridobitev mednarodne zaščite vložil šele po 8 dneh bivanja v Centru za tujce in da tega, zakaj je tako ravnal, ni prepričljivo pojasnil. Na vprašanje, zakaj prošnje ni vložil takoj, je namreč izjavil, da zato, ker je menil, da velja njegova prva prošnja. Taka izjava pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne opravičuje tožnika, da prošnje ni vložil že takoj ob ponovnem prihodu v Slovenijo, ob tem, ko je vedel, in je to v postopku zaradi prekrška tudi povedal, da je bil postopek na podlagi njegove prve prošnje ustavljen. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 35. člena ZMZ je zato pravilen sklep tožene stranke, da obstoji razlog iz 5. in tudi 6. alineje 55. člena ZMZ.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni pravilen niti sklep prvostopnega sodišča, da ne obstoji razlog iz 8. alineje 55. člena ZMZ. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, da je tožnik pri prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite predložil osebne dokumente – osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, za katere je bilo ugotovljeno, da so ponarejeni, in da ob vložitvi ponovne prošnje ni predložil nobenih drugih dokumentov, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazuje, da je njegova istovetnost vprašljiva, še zlasti, ker je po podatkih nemškega migracijskega urada bil prijavljen pod 11 imeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.