Jedro

Čim ene od predpostavk odškodninske obveznosti ni, ni odškodninske odgovornosti. V takšnem primeru sodišču ni treba ugotavljati, ali so ostale tri predpostavke odškodninske obveznosti izpolnjene. Ohranjeno dokazno breme velja samo za ugotavljanje odgovornosti za škodno dejanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Na revizijski stopnji je sporna samo odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku.

Komunalno stanovanjsko podjetje ... kot naročnik in nasprotna tožeča stranka kot izvajalec sta sklenila pogodbo za izvedbo gradbenih, obrtniških in instalacijskih del na določenem objektu. V pogodbi sta tudi določila, da bo nasprotna tožeča stranka plačala naročniku za primer zamude pogodbeno kazen.

Izvedbo nekaterih del iz omenjene pogodbe je nasprotna tožeča stranka s podizvajalsko pogodbo prepustila nasprotni toženi stranki. Tudi v tej pogodbi je določba, po kateri bo nasprotna tožena stranka plačala nasprotni tožeči stranki v primeru zamude pogodbeno kazen.

Med postopkom je nasprotna tožeča stranka z nasprotno tožbo zahtevala od nasprotne tožene stranke plačilo 12.760.440,00 SIT z zamudnimi obrestmi z navedbami: "Toženka je prejela zahtevek za penale od investitorja in morala bo plačati kar 12.760.440 SIT penalov zaradi zamude, katere vzrok je ravnanje tožnika. Zato toženka od tega uveljavlja to škodo, ki jo je utrpela po njegovi krivdi" ("toženka" v omenjenih navedbah je sedanja nasprotna tožeča stranka, "tožnik" pa sedanja nasprotna tožena stranka).

Sodišče prve stopnje je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker nasprotna tožeča stranka ni dokazala, da bi (svojemu) naročniku plačala znesek, katerega plačilo zahteva od nasprotne tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo nasprotne tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija nasprotna tožeča stranka z revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni toženi stranki. Ta predlaga v odgovoru na revizijo njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Nasprotna tožeča stranka ni zahtevala z nasprotnim tožbenim zahtevkom plačila pogodbene kazni, dogovorjene s pogodbo, ki sta jo sklenili stranki spora. Zahtevala je povrnitev škode, ki naj bi ji nastala iz razlogov na strani nasprotne tožene s tem, ker je morala plačati (svojemu) naročniku Komunalnemu stanovanjskemu podjetju ... znesek, katerega plačilo zahteva z nasprotno tožbo.

Odškodninska obveznost nastane, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke odškodninske obveznosti. Ena od njih je nastanek škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotna tožeča stranka ni dokazala, da bi znesek, katerega plačilo zahteva z nasprotno tožbo, svojemu naročniku plačala. Škoda kot ena od predpostavk odškodninske obveznosti torej ni dokazana. Čim ene od predpostavk odškodninske obveznosti ni, ni odškodninske odgovornosti. V takšnem primeru sodišču ni treba ugotavljati, ali so ostale tri predpostavke odškodninske obveznosti izpolnjene. S tega vidika je odločilo tudi pritožbeno sodišče. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravno pravilni.

Naprotna tožena stranka je nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugovarjala po temelju in višini. Tudi edinega za odločitev relevantnega dejstva - nastanka škode nasprotni tožeči stranki - ni priznala. Zato nasprotna tožeča stranka ne more z revizijo uspeti trdeč, da ji nespornih dejstev ni bilo treba dokazovati. Vse elemente odškodninske obveznosti mora dokazati tisti, ki zahteva odškodnino, samo za ugotavljanje odgovornosti za škodno dejanje velja obrnjeno dokazno breme (prvi odstavek 154. člena ZOR).

Nasprotna tožeča stranka navaja v reviziji, da je v postopku nedvomno opozorila na pogodbeno kazen (verjetno meni tisto, ki sta jo dogovorili stranki spora v podizvajalski pogodbi), da pa so bile te njene navedbe spregledane. Takšnih "opozoril" tudi revizijsko sodišče ni našlo. Očitno jih je spregledala tudi nasprotna tožeča stranka, sicer bi navedla, kdaj v postopku pred sodiščem prve stopnje je kot drugo podlago nasprotnega tožbenega zahtevka navedla pogodbeno kazen, dogovorjeno v podizvajalski pogodbi.

V reviziji našteva nasprotna tožeča stranka samo zakonske opredelitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, jih pa ne konkretizira. Zato ni mogoč preizkus, ali je do njih res prišlo. Navaja tudi nekaj dejstev, pri tem pa prezre, da dejanska vprašanja niso revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi (tisti, ki so dovoljeni), niso podani, na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili. Zato je revizijsko sodišče revizijo nasprotne tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Pri tem je o stroških revizijskega postopka, ki jih je prijavila nasprotna tožena stranka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.