Jedro

Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 29. 7. 2014 in št. ... z dne 31. 3. 2014 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 8. 9. 2015 in sklepa št. ... z dne 12. 8. 2015 ter priznanje nadomestila zaradi invalidnost za čas brezposelnosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ker ni v skladu z njegovimi navedbami niti dejstvi. Zadnjega naroka se ni mogel udeležiti, ker je bil takrat pri zdravniku. Tudi sicer se je zaradi potnih stroškov ne bi mogel udeležiti, saj je bila namesto v A. opravljena v B.. Ker se bori za svoje pravice, je psihično uničen. Zoper odločbo z dne 1. 3. 2012 se ni pritožil, ker je menil, da je le začasna in bo o nadomestilu za čas brezposelnosti še odločeno. Odvzeta mu je bila pravica do dela, zaradi starosti in zdravstvenega stanja pa ne more več dobiti službe. Zaradi kršitev pravice do dela in plačila se bo pritožil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih smiselno uveljavlja pritožba.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Smiselno zatrjevana procesna kršitev, ki naj bi bila v tem, da je bil narok za glavno obravnavo 3. 10. 2016 opravljen v odsotnosti tožnika, ni podana. Tožnik je bil na narok pravočasno in pravilno vabljen z vabilom, ki mu je bil vročen že 17. 8. 2016 z opozorilom, da se poznejši narok preloži, če ne pride nobena od strank.1 Po 3. odstavku 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. 2/2004 s spremembami) se, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Kljub temu tožnik ni predlagal preložitve naroka niti ni izostanka opravičil. Šele v pritožbi zoper sodbo se sklicuje na obisk zdravnika, pri čemer za svoje navedbe ne predloži nobenih dokazov. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje narok, na katerega je pristopil le pooblaščenec toženca, zakonito opravilo v odsotnosti tožnika.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil narok opravljen v B., namesto v A., je potrebno pojasniti, da ima sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje v socialnih sporih za območje Republike Slovenije sedež v A.. Skladno s 3. odstavkom 13. člena ZDSS-1 odloča na sedežu sodišča, naroke pa lahko opravlja tudi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč pod pogoji, ki jih določa 64. člen tega zakona, torej če ima zavarovanec stalno oziroma začasno prebivališče na tem območju. Namen je, da se zavarovancem olajša dostop do sodišča. Odločitev o tem, ali bo bo narok opravilo zunaj svojega sedeža in kje, je seveda v pristojnosti sodišča. K pritožbi zoper zavrnilni del sodbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja (zoper I. točko izreka)

7. V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost zavrnilnih odločb toženca ter s tem v zvezi, ali je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč invalid III. kategorije zaradi bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki se opravlja v zaprtem prostoru, pretežno sede, brez vzpenjanja na lestev in dela na lestvi in višini, z ročnim prenašanjem bremen do največ 5 kg, brez vsiljenega tempa in ritma, kjer se ne zahteva soročnost in izrazita ročna spretnost ter zahtevnejša govorna komunikacija s polovičnim delovnim časom od 5. 3. 2009 dalje.2 Izpodbijani zavrnilni odločbi sta bili izdani na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta ocenili, da je pri tožniku od 5. 3. 2009 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni z že priznanimi časovno in stvarnimi razbremenitvami, ker se zdravstveno stanje ni spremenilo.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami)3 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 priznale le, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se lahko skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, tako da bi bila podana I. kategorija invalidnosti. Najprej je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevrologa C.C., ki je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožnikovega osebnega pregleda, ocenil, da ni prišlo do poslabšanja invalidnosti. Tožnik za svoje delo v polnem delovnem času ni več zmožen, je pa v smislu III. kategorije invalidnosti zmožen za delo na drugem delovnem mestu v polovičnem delovnem času z že podanimi fizičnimi razbremenitvami. Utemeljil je, da gre za residuo po ishemični možganski kapi v letu 2008, ki je bila ugotovljena in ocenjena že v prejšnjem invalidskem postopku, do poslabšanja pa ni prišlo, zato I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena. Pri takšni oceni je vztrajal tudi v dopolnilnem pisnem mnenju, ko je priporočal, da mnenje o delazmožnosti poda še psihiater. Zato je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedensko mnenje D.D.. Na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožnikovega osebnega pregleda je specialist psihiater ocenil, da ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Pojasnil je, da so se duševne okvare, nastale po možganski kapi, povsem popravile, in ni ugotovil duševne motnje.

10. Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je lahko le izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja, zato so pritožbene navedbe v zvezi z brezposelnostjo in kršitvijo pravice do dela, brezpredmetne.

11. Zaradi navedenega pritožba v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sodbe, torej na zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s priznanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ni utemeljena.

K pritožbi v delu zoper zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s priznanjem nadomestila zaradi invalidnosti za čas brezposelnosti (zoper II. točko izreka)

12. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 8. 9. 2015 in sklepa z dne 12. 8. 2015 je utemeljeno zavrnjen, tožbo v delu zahtevanega priznanja nadomestila zaradi invalidnosti za čas brezposelnosti pa bi bilo potrebno celo zavreči. 13. Tožnikovo zahtevo za ponovno priznanje pravice do delne invalidske pokojnine je toženec z izpodbijanima odločbo in sklepom zakonito zavrgel, ker je bilo o priznanju te pravice in njenem izplačevanju že dokončno in pravnomočno odločeno. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) se namreč zahtevek, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti, zavrže. Enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

14. Ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s polovičnim delovnim časom je bila tožniku z že citirano sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. 11. 2011, ki je postala pravnomočna 26. 1. 2013, priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine od 5. 3. 2009 dalje. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 1. 3. 2012 mu je bila za tem delna invalidska pokojnina odmerjena in izplačevana od 29. 1. 2012 dalje, to je od prenehanja zavarovanja po 22. členu ZPIZ-14 dalje. Ker tožniku v novem invalidskem postopku nove pravice niso bile priznane, ni podlage, da bi prišlo do spremembe priznane invalidske dajatve.

15. Kljub temu pa je potrebno pojasniti, da se delna invalidska pokojnina po 1. odstavku 160. člena ZPIZ-1 brezposelnim zavarovancem, ki prejemajo nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju uživanja nadomestila za primer brezposelnosti. Hkratno prejemanje delne invalidske pokojnine in denarnega nadomestila med brezposelnostjo po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti seveda ni mogoče. O nadomestilu za čas brezposelnosti v obravnavanem predsodnem upravnem postopku sploh ni bilo odločeno, niti to ni v pristojnosti toženca. Zato za meritorno sojenje o tem nadomestilu v socialnem sporu sploh niso izpolnjene procesne predpostavke.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Iz vseh predhodno utemeljenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Vabilo z vročilnico v sodnem spisu na listovni št. 104. 2 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ps 2907/2009 z dne 11. 11. 2011, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. 30/2012 z dne 26. 12. 2012. 3 ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012. 4 V 22. členu ZPIZ-1 je določeno, da so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, in osebe, ki jim zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine.