Jedro

O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1.1.1997, zato se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 12. 2002, s katero je slednja zavrnila pritožbo tožničinega pokojnega moža A.Ž. zoper odločbo Davčnega urada M.S. z dne 17.4.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni davčni organ zavrnil njegovo zahtevo za ugotovitev, da je pravica do izterjave davčnega dolga zastarala.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka morebitno zastaranje davčnega dolga utemeljeno obravnavala po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 89/98, 91/98, 108/99 in 97/01), saj je v 231. členu ZDavP med drugim določeno, da z dnem začetka uporabe tega zakona prenehajo veljati tudi določbe 108. do 131. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 in 2/94). Iz določb 96. in 97. člena ZDavP je razvidno, da velja po tem zakonu petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok, nobeden od teh rokov pa na dan izdaje sporne prvostopne odločbe še ni potekel za nobeno od terjatev po predmetnem dolgovnem seznamu. Desetletni absolutni zastaralni rok bi za terjatve iz leta 1991 namreč začel teči s 1.1.1992 in bi potekel s 1.1.2002, sporna prvostopna odločba pa je bila izdana 17.4.2000. Tudi petletni zastaralni rok ni potekel, saj je bil večkrat prekinjen, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi in razvidno iz dokumentacije v upravnih spisih.

Tožnica pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 58. in 59. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 21/06 – UPB2, 117/06 in 120/06 - odl.US). Davčna obveznost je nastala v obdobju veljavnosti prejšnjih predpisov. Meni, da zastaranje ne more biti pretrgano z izdajo same odločbe, ampak mora biti odločba realizirana v roku 10 let od nastanka obveznosti. Zato meni, da sodišče zmotno razlaga, da rok za izdajo odločbe ni zastaral, ker je terjatev nastala leta 1991, odločba pa je bila izdana 17.4.2000, nakar naj bi tekel rok za izterjavo. Prilaga seznam obveznosti, iz katerega so razvidne tudi obveznosti, nastale pred 7.1.1994, ki naj bi zastarale. Glede ostalih obveznosti, ki niso zastarale, ugovarja obračunu obresti, ki je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zaradi navedenega je pritožbo v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Revidentka se neutemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-1, tožena stranka in sodišče prve stopnje pa se pravilno sklicujeta na 96. in 97. člen ZDavP, ki je v času odločanja v upravnem postopku urejal zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. ZDavP, ki se je začel uporabljati 1.1.1997, je namreč v 2. točki prvega odstavka 231. člena določil, da z dnem začetka njegove uporabe prenehajo veljati tudi določbe 122. in 123. člena ZDoh, s katerimi je bilo pred začetkom uporabe ZDavP urejeno zastaranje te pravice. O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1.1.1997, zato je pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo. Da v obravnavani zadevi na dan začetka uporabe ZDavP (1.1.1997) pravica do izterjave davčnega dolga spornih obveznosti ni bila zastarana, pa tožnica sploh ni zatrjevala.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je prvostopni upravni organ odločil o tožnikovi vlogi za ugotovitev, da je pravica do izterjave davčnega dolga zastarala. Ker torej predmet upravnega spora ni odločba o določitvi davčne obveznosti oziroma njeni prisilni izterjavi, revizijski ugovori, ki se nanašajo na vpliv sporne odločbe na tek zastaranja, ne vplivajo na odločitev v stvari. Odločitev sodišča prve stopnje, da v času izdaje sporne odločbe z dne 17.4.2000 v skladu z določbo drugega odstavka 97. člena ZDavP davčni dolg ni zastaral, temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, da je bil tek zastaranja večkrat prekinjen s sklepi o prisilni izterjavi dolga, povzetimi v izpodbijani sodbi. Skladno z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 pa dejansko stanje ne more biti predmet revizijske presoje.

Ker predmet upravnega spora torej ni odločba o določitvi davčne obveznosti oziroma njeni prisilni izterjavi, vrhovno sodišče kot neupošteven zavrača tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na tek zamudnih obresti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.