Jedro

Zgolj dejstvo, da ima toženka blokiran TRR, ne utemeljuje ugoditve (delne) oprostitve plačila sodnih taks, saj se v okviru presoje utemeljenosti predloga ne upošteva zgolj likvidnostno stanje stranke, temveč tudi premoženje toženke, ki pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje občutno presega višino sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 11. 9. 2015. 2. Toženec v pritožbi zoper sklep predlaga, naj sodišče ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Ker ne more plačati izjemno visoke sodne takse v višini 32.925,00 EUR, mu je kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). S tem, ko je o oprostitvi odločil sodnik, ki je odločal o glavni stvari, je posredno onemogočil tehtanje sodbe. Okoliščina, da toženec ni bil oproščen plačila sodne takse, tožnik pa je bil, kaže na to, da je sodišče dalo tožniku prednost (sum kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1). Glede ugotovljene višine bilančnih sredstev toženec trdi, da nepremičnine v vrednosti 4.500.00,00 EUR predstavljajo ravno tista sredstva, glede katerih poteka obravnavani pravdni postopek, pri čemer je v zemljiški knjigi v zvezi z njimi zaznamovan spor, tako da jih ne more prodati oziroma z njimi razpolagati. Kratkoročne poslovne terjatve predstavljajo terjatev iz naslova davka na dodano vrednost za nakup predmetnih nepremičnin, ki ga še ni dobil povrnjenega. Ugotovitve o njegovem premoženjskem stanju so zato zmotne. Ker je izkazal, da ima blokiran transakcijski račun, pri čemer dolžina trajanja blokade ni ključnega pomena, bi ga sodišče moralo oprostiti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva je neutemeljen. O taksni oprostitvi resda odloča sodnik, ki sodi v zadevi, vendar je pri tem vezan na z zakonom določene predpostavke, odločitev pa je mogoče izpodbijati s pritožbo. Izpodbijana izčrpno obrazložena odločitev ne daje nobene podlage za sklep o kršitvi pravice do sodnega varstva.

5. Neutemeljen je tudi smiselno uveljavljen očitek o kršitvi pravice do enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Pri odločanju o predlogu vsake od strank je bilo sodišče vezano na enake zakonske predpostavke in vsaka od strank je imela enakovredne možnosti, da doseže delno oprostitev plačila sodnih taks. Različne odločitve same po sebi ne pomenijo neenakopravnega obravnavanja.

6. Sodišče delno oprosti pravno osebo plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1). V skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse glede pravne osebe upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

7. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da sledeč bilanci stanja za leto 2014 toženčeva sredstva znašajo 4.932.944,00 EUR; poleg tega ima toženec naložbene nepremičnine v višini 180.930,00 EUR, delnice in deleže v višini 139.793,00 EUR ter zaloge v višini 3.752.859,00 EUR, kratkoročne finančne naložbe v višini 99.361,00 EUR in kratkoročne poslovne terjatve v višini 759.965,00 EUR, njegov transakcijski račun pa je blokiran. Premoženjsko stanje toženke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2014, zaradi česar očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

8. Pravilen je zaključek izpodbijanega sklepa, da blokiran transakcijski račun sam po sebi ne utemeljuje predloga za delno oprostitev plačila sodnih taks, ker se pri presoji o utemeljenosti predloga ne upošteva zgolj likvidnostno stanje stranke, temveč tudi toženčevo premoženje.

9. Pritožbene navedbe ne vnašajo dvoma niti v pravilnost zaključka, da toženčevo premoženjsko stanje ne daje podlage za delno oprostitev plačila sodne takse. Navedbe o nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in kratkoročnimi poslovnimi terjatvami je toženec prvič podal v pritožbi, ne da bi navedel upravičene razloge, zaradi katerih jih ni mogel navesti prej, in so zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sklicevanje na seznanjenost sodišča s temi dejstvi ne zadostuje. Kot je pravilno navedeno že v izpodbijanem sklepu, je stranka tista, ki mora izkazati, da bo s (takojšnjim) plačilom (celotne) sodne takse ogroženo opravljanje njene dejavnosti oziroma da nima sredstev za njeno plačilo (7. in 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Poleg tega že primerjava med višino dolžne sodne takse in vrednostjo ostalega premoženja, to je vrednosti delnic in deležev v družbah ter zalogah, čemur pritožnik ne ugovarja, ne daje podlage za (delno) ugoditev toženčevemu predlogu.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).