Jedro

S tožbo po 168. členu ZIZ mora tožnik zahtevati vknjižbo lastninske pravice na dolžnika in ne izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba na podlagi pripoznave in zamudna sodba se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka S., d.d., izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini 31.E – stanovanje št. 6 v I. nadstropju, s shrambo št. 6 na podstrehi, P. , v izmeri 66,65 m2, vpisani pri vl. št. 2351/31 k.o. x., vknjižila lastninska pravica v korist in na ime drugo tožene stranke H. N., do celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Toženima strankama je naložilo, da tožeči stranki nerazdelno povrneta 5.106,36 EUR pravdnih stroškov s pripadki. 8.12.2010 je isto sodišče s popravnim sklepom izrek citirane sodbe popravilo tako, da je dodalo še EMŠO drugo tožene stranke.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe toženi stranki.

3. Prvo tožena stranka S., d.d., - v stečaju, vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem storilo kršitev postopka po 7. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Opozarja, da je zahtevek tožeče stranke pripoznala pogojno, kar za izdajo sodbe na podlagi pripoznave ne zadostuje. Sodišče je nadalje spregledalo, da pooblaščenka prvo tožene stranke ni imela izrecnega pooblastila za pripoznavo tožbenega zahtevka. Ker pooblaščenka ni odvetnica, bi na podlagi 96. člena ZPP za pripoznavo morala imeti posebno pooblastilo. Izdaja zamudne sodbe zoper drugo toženo stranko ni mogoča, saj je zahtevek nesklepčen. Prvo tožena stranka je na to opozorila že v odgovoru na tožbo. Zahtevek bi moral biti oblikovalni in ne dajatveni. Poleg tega izdaja dveh različnih sodb zoper prvo in drugo toženo stranko ni mogoča, saj gre za nujna enotna sospornika. Podrejeno prvo tožena stranka izpodbija odločitev tudi v stroškovnem delu, saj sama ni dala povoda za tožbo.

4. Drugo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V bistvenem navaja, da drugo tožena stranka do 5.9.2011, ko je prejela izpodbijano sodbo, za ta postopek sploh ni vedela. Sodišče ji ni vročilo tožbe, niti je ni obvestilo o glavni obravnavi. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper H. K.. Sodišče je osebi s takšnim imenom in na takšen naslov v celotnem postopku poskušalo opraviti vročitve. Pojasnjuje, da je svoj priimek iz K. v N. spremenila že po razvezi zakonske zveze v letu 1997. Priimek na katerega je sodišče prve stopnje poskušalo opraviti vročitve, je zato napačen že več kot 10 let. Prav tako drugo tožena stranka že od leta 1997 ne živi na naslovu P.. Prilaga listine, ki to dokazujejo. Tožeča stranka je bila seznanjena s tem, da tožena stranka na naslovu P. od leta 1997 dalje ne živi več, saj iz pogodbe o opravljanju upravniških storitev, ki jo je sklenila z etažnimi lastniki, izhaja, da je edini uporabnik stanovanja št. 6 na P., K. I., ki je tudi edini podpisnik pogodbe. S pravilnim imenom in naslovom drugo tožene stranke je bila seznanjena tudi pooblaščenka tožeče stranke, saj je v okviru pripravništva pri odvetnici S.D. na drugo toženko naslovila več dopisov s pravilnim imenom in na pravilen naslov. Tožeča stranka je bila v letu 2009 ponovno seznanjena s prebivališčem tožene stranke, saj se je slednja osebno zglasila v njenih poslovnih prostorih in pojasnila ne le kje prebiva, temveč tudi to, da na naslovu P. ne biva že od leta 1997 dalje. Zakonitemu zastopniku tožeče stranke je predložila tudi razvezno sodbo ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3879/2006. Kljub temu je tožeča stranka na naroku 20.10.2010 vztrajala na nepravilnem naslovu za vročanje. Iz potrdila Upravne enote Ljubljana izhaja, da je drugo tožena stranka od 4.5.2010 pa do 4.5.2011 imela tudi prijavljeno stalno prebivališče na naslovu K. Iz vseh vročilnic, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da drugo tožena stranka na naslovu P. nima poštnega predalčnika in so se pošiljke vračale sodišču. Drugo tožena stranka zato ni imela nikakršne možnosti, da bi se s pisanji, ki so se vročala, seznanila. S takšnim ravnanjem je bila drugo toženi stranki v celoti odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem ter posledično storjena kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi sicer v konkretni zadevi nista mogoča niti izdaja zamudne sodbe, niti izdaja sodbe na podlagi pripoznave. Toženi stranki sta nujna in enotna sospornika. Ker je prvo tožena stranka na tožbo odgovorila, izdaja zamudne sodbe v nobenem primeru ni bila mogoča, saj se učinki procesnega dejanja prvo tožene stranke, upoštevaje 196. čl. ZPP, raztezajo tudi na drugo toženo stranko. Enako velja tudi za sodbo na podlagi pripoznave. Da bi sodišče prve stopnje takšno sodbo lahko izdalo, bi morali obe toženi stranki podati izrecno in brezpogojno pripoznavo, česar pa ni storila nobena izmed toženk. Drugo tožena stranka se pridružuje stališču tožeče stranke glede pogojnosti izjave prvo tožene stranke v vlogi z dne 26.11.2008. Tožeča stranka tudi sicer nima interesa za vodenje tega postopka. Sklep o izvršbi In 1983/2007 z dne 15.10.2008 še ni pravnomočen, drugo tožena stranka pa je poleg tega kot solastnica nepremičnine 1756 – 443 – 31 že vknjižena v zemljiško knjigo do ½ prav na podlagi kupne pogodbe z dne 31.3.1992. Zemljiškoknjižni predlog je bil vložen 21.10.2009, torej pred pričetkom pravde v tem postopku. Vsi doslej povzročeni stroški so bili nepotrebni in so nastali zaradi ravnanja tožeče stranke, ki sodišču ni posredovala ustreznih podatkov o naslovu in priimku drugo tožene stranke. Odločitev o stroških je zato napačna. Napačna je tudi zato, ker je ta pravdni postopek nepotreben. Oba tožbena zahtevka tožeče stranke sta tudi nesklepčna. V nadaljevanju iz previdnosti podaja tudi odgovor na tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Na pritožbo drugo tožene stranke je odgovorila prvo tožena stranka. Opozarja, da je v postopku stečaja, zato bi moralo sodišče prekiniti ta pravdni postopek do sklepa o preizkusu terjatev. Tožeča stranka vtoževane terjatve v stečaju ni prijavila. Meni, da je pritožba drugo tožene stranke utemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Iz odgovora na pritožbo, ki ga je vložila prvo tožena stranka, to dejstvo pa je pritožbeno sodišče preverilo tudi z vpogledom spletne strani Ajpes-a, izhaja, da je prvo tožena stranka od 15.6.2011 v stečaju. To ima za posledico prekinitev postopka po samem zakonu (4. točka 1. odst. 205. člena ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odst. 207. člena ZPP). Če pa pride do prekinitve postopka po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, za izdajo odločbe pritožbenega sodišča ni ovir (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 41/1997). Ker je prvo tožena stranka vložila pritožbo še pred začetkom stečaja, odgovor na pritožbo pa že po pooblastilu stečajnega upravitelja, za obravnavo pritožb v tem pogledu ni ovir in je pritožbeno sodišče o njih tudi odločalo.

8. Obe pritožnici utemeljeno opozarjata, da je sodišče tako sodbo na podlagi pripoznave kot zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določi ZPP in s tem storilo kršitev po 7. točki 2. odst. 239. člena ZPP.

9. Sodbo na podlagi pripoznave izda sodišče, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Pripoznava mora biti izrecna, nedvoumna in brezpogojna (1). Pooblaščenec, ki ni odvetnik, za pripoznavo potrebuje izrecno pooblastilo (96. člen ZPP).

10. V konkretnem primeru prvo tožena stranka v vlogi z dne 26.11.2008, ko je izjavila, da zahtevek pripoznava pod pogojem, da sodišče oceni, da je zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti utemeljen, ni podala takšne izrecne, nedvoumne in brezpogojne pripoznave. Sodišče prve stopnje na njeni podlagi izpodbijane sodbe ne bi smelo izdati.

11. Prvo toženo stranko je v času, ko naj bi bil zahtevek pripoznan, zastopala pooblaščenka V. S.(priloga B1), torej pooblaščenka, ki ni odvetnica. Sodišču bi, upoštevaje že citirani 96. člen ZPP, da bi pripoznava lahko učinkovala, morala predložiti specialno pooblastilo. Ker tega ni storila, niti ni prvo tožena stranka „pripoznave“ kasneje odobrila, je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo na podlagi pripoznave kljub prekoračitvi pooblastila izdalo, storilo tudi kršitev po 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

12. Pritožnici nadalje utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje pri odločanju v tej zadevi ni upoštevalo, da sta toženi stranki nujna enotna sospornika (2) in se po 196. členu ZPP zato štejeta za enotno pravdno stranko. Spor je zato mogoče rešiti samo na enak način za obe stranki, posledica enotnega sosporništva pa je tudi to, da se razteza, če posamezni sospornik zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj učinek pravdnega dejanja, ki ga je opravil drug sospornik (3). Glede na to, da je prvo tožena stranka vložila odgovor na tožbo v katerem je zahtevku nasprotovala, je s tem, ne glede na morda podane pogoje za zamudno sodbo zoper drugo toženo stranko, izdajo zamudne sodbe onemogočila.

13. Utemeljeni so tudi očitki drugo tožene stranke, ki se nanašajo na vročanje in očitki glede sklepčnosti, ki jih uveljavljata obe toženi stranki, kar bi že samo po sebi terjalo razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe. Predpogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč med drugim tudi pravilna vročitev tožbe v odgovor (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in njena sklepčnost (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

14. Iz listin, ki jih je drugo tožena stranka priložila svoji pritožbi, je razvidno, da je slednja že v letu 1997 spremenila svoj priimek iz K. v N. in da se je že v letu 1997 izselila iz stanovanja na naslovu P.. Vročitev tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje s fikcijo vročitve opravilo na ime H. K. in na naslov P., je bila zato nepravilna. Ker tožena stranka tožbe tudi dejansko ni prejela, saj se neodprta pošiljka nahaja v spisu (list. št.11), se posledično v pritožbi utemeljeno sklicuje na kršitev pravil o vročanju (6. odstavek 139. člena ZPP).

15. Tožeča stranka je na podlagi 3. v zvezi s 5. odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložila tožbo, s katero je želela doseči vpis lastninske pravice drugo tožene stranke na nepremičnini vpisani v vl. št. 2351/31 k.o. x. S primarno postavljenim zahtevkom je od prvo tožene stranke zahtevala izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, s podrednim zahtevkom pa vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime drugo tožene stranke. Zatrjevala je, da je drugo toženka stanovanje kupila 31.3.1992 od Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) po določilih Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), prvo tožena stranka, ki je bila investitor in je stanovanje pred tem prodala MOL, pa je še vedno vpisana v zemljiški knjigi. Na podlagi 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS) v zvezi z 248. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ji ni treba predložiti verige pogodb oziroma izkazati prehoda lastninske pravice od prvo tožene stranke na MOL. Sklicevala se je tudi na več kot deset let trajajočo dobroverno lastniško posest drugo tožene stranke oziroma pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Upoštevajoč takšno trditveno podlago je primarno postavljen tožbeni zahtevek tudi po oceni pritožbenega sodišča nesklepčen in bi to že samo po sebi, saj gre za neodpravljivo nesklepčnost, terjalo njegovo zavrnitev. V primeru tožbe po 168. členu ZIZ namreč (pravdno) sodišče odloča o vpisu lastninske pravice na dolžnika (4) in to (le) v primeru, ko že obstaja listina, ki je po ZZK-1 lahko podlaga za vpis lastninske pravice. V kolikor listina obstaja, pa obveznosti njene izstavitve ne more biti (5). Vsaj vprašljivo je nadalje, ali je tožeča stranka s tožbo sploh zajela vse nujne enotne sospornike (6).

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedene kršitve, ki jih zaradi njihove narave ne more samo odpraviti, obema pritožbama ugodilo, na podlagi 354. člena ZPP izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

17. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče, če bo tožeča stranka pri tožbi vztrajala (7), poleg tega, na kar je že bilo opozorjeno, upoštevati tudi dejstvo, da je nad prvo toženo stranko uveden stečajni postopek. Zadevo bo iz tega razloga treba obravnavati z upoštevanjem pravil določenih v 301. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Najprej bo tako moralo ugotoviti, ali so še podani pogoji za prekinitev postopka, nato pa zaradi pravilne uporabe materialnega prava, ali je tožeča stranka svojo terjatev ustrezno prijavila oziroma storila kakšno procesno dejanje, ki bi vsebinsko predstavljalo predlog za nadaljevanje pravdnega postopka zoper stečajnega dolžnika (3. odst. 301. člena ZFPPIPP), saj je sicer njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala. Če pa je bila v tej pravdi uveljavljana terjatev v stečajnem postopku morda priznana, je pravna korist za vodenje te pravde prenehala (primerjaj 8. odstavek 301. člena ZFPPIPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP odločanje o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

(1) Primerjaj stališče A. Galiča v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 78 in tam navedeno sodno prakso

(2) Da gre v primerih tožb po 168. členu ZIZ za nujno enotno sosporništvo je v praksi in teoriji že uveljavljeno stališče: primerjaj odločbe VSL II Cp 2219/2009, VSL III Cp 1017/2009, VSC 334/2008, VSL I Cp 1754/2009 in stališče dr. Mateje Končina Peternel v članku Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni Bilten 2011, št. 2, stran 78

(3) Ker gre za benificije in ne za omejevanje procesnih možnosti pravdnih strank, je treba določilo 196. in 197. člena ZPP, ki predvideva raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega enotnega sospornika na druge in varovanje rokov, razumeti tako, da se pravdno dejanje enega razteza na druge sospornike le, če je to dejanje načelno koristno za vse enotne sospornike upoštevajoč končni cilj v pravdi.

(4) Zemljiškoknjižno sodišče nato odloči le še o izvršitvi že dovoljenega vpisa, pri čemer mora preizkusiti, ali je mogoč vpis glede na zemljiškoknjižno stanje.

(5) Več o tem v že citiranem članku dr. Mateje Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni bilten 2011, št.2. Tako tudi D. Ukmar, Tožba po 168. členu ZIZ, Pravna praksa, št. 32/2008. (6) Postopek po 168. členu ZIZ je namreč podoben postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine po 234. in naslednjih členih ZZK-1. Glede na to, da se vpis v zemljiško knjigo dovoljuje ob predhodni ugotovitvi, da je obstajala ustrezna listina z zemljiškoknjižnim dovolilom, bi morala tožeča stranka, zaradi morebitnih ugovorov v zvezi z veljavnostjo sklenjenega pravnega posla, s tožbo nujno zajeti tudi stranko zatrjevanega razpolagalnega posla, torej MOL. Poleg tega je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 31.3.1992 sklenjena na podlagi določil Stanovanjskega zakona in se tožeča stranka posledično sklicuje tudi na 6. člen ZPPLPS. Ta določba, ki se glede na 1. odst. 248. člena ZZK-1 še vedno uporablja, vzpostavlja domnevo, da je oseba iz 1. odst. 17. člena ZZK oziroma sedaj 1. odstavka 150. člena ZZK-1, prodajalec iz te pogodbe. Vzpostavlja torej domnevo, da je zemljiškoknjižni prednik tisti, ki je nepremičnino prodal po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona in ne tisti, ki je dejansko vpisan kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo.

(7) Druga tožena stranka je v pritožbi namreč opozorila tudi na to, da je pri sporni nepremičnini že vknjižena kot solastnica do ½.