Jedro

Glede na pravilno ugotovitev, da je dejansko stanje v zvezi z obdobjem prisilne mobilizacije nepopolno ugotovljeno, je delna odprava odločbe prve stopnje utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče RS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 28.11.2001. s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila 1. in 3. točko izreka odločbe Upravne enote C. z dne 26.4.2000, s katerima je odločila, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za obdobje od 23.7.1942 do 24.4.1945 in se mu to obdobje upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. O zadevi je tožena stranka odločila tako, da je tožniku priznala navedeni status za obdobje od 23.7.1942 do 16.5.1943 in odločila, da se mu to obdobje upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Glede obdobja od 17.5.1943 do 24.4.1945 pa je odločila, da se zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje. V razlogih svoje odločbe je tožena stranka navedla, da je nesporno, da je bil tožnik dne 23.7.1942 mobiliziran v nemško vojsko in da je njegovo zadnje javljanje potrjeno do 16.5.1943, medtem ko priče niso potrdile njegovih navedb, da so ga 16.5.1943 poslali na vzhodno fronto na M., januarja 1945 pa v Francijo. Po navedbah tožene stranke obdobje od 17.5.1943 do 24.4.1945 ni izkazano, saj tožnikovi izjavi nasprotuje dne 23.8.1943 izdano in predloženo vojaško vozniško dovoljenje.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje obstaja neskladje med izjavo tožnika in podatki v delovni knjižici ter spričevali, ter s tem spornost obdobja od 17.5.1943 do 24.4.1945, zaradi katerega je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da je iz delovne knjižice - podatki o šolski in strokovni izobrazbi razvidno, da ima tožnik nemško spričevalo z dne 13.11.1943 - G. in opravljen pomočniški izpit - sprič.: 13.11.1943 - G., ter vojaški šoferski izpit - vojna šoferska izprava. Vendar pa so tožnikovo vrnitev domov v ponovljenem postopku potrdile priče, katerih izjave so skladne z izjavo tožnika. Ne glede na navedeno in dejstvo, da tožena stranka v prvotnem postopku revizije ni izrecno opozorila na neskladje med izjavo tožnika in podatki v delovni knjižici, se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da je potrebno pojasniti okoliščine, v katerih so bila navedena spričevala pridobljena, ker glede tega prvostopna odločba nima razlogov. Tožnik v tožbi opisuje celotno kronologijo dogodkov, med drugim tudi v kakšnih okoliščinah je opravil navedene izpite, za svoje trditve pa je predložil tudi spričevalo z dne 13.11.1943 in listino "Abgangszeugnis", s katero dokazuje, da je opravljal pomočniški izpit med vojaškim dopustom. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, ki je zadevo vrnila v ponovni postopek prvostopnemu organu z napotilom, da ponovno presodi okoliščine, ki so relevantne za tožnikov status za obdobje od 17.5.1943 do 24.4.1945. V ponovnem postopku bo moral upravni organ upoštevati tudi navedbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi.

V pritožbi tožnik navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo. Novih dokazov za sporno obdobje ne more predlagati, ker priče, ki bi potrdile to okoliščino, niso več žive, sicer pa sta priči L.K. in A.Š. potrdili, da se je vrnil domov 28.6.1945, ko je bil v vojski v kasarni v M. in je domov prišel samo za en dan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporen tožnikov status žrtve vojnega nasilja prisilnega mobiliziranca za obdobje od 17.5.1943 do 24.4.1945. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da si tožnikova izjava, da je bil 16.5.1943 poslan na vzhodno fronto na M., januarja 1945 pa na fronto v Francijo, ni skladna s predloženimi listinami, ki so bile izdane v spornem obdobju v G., in ki dopuščajo sklepanje, da tožnik ni bil v vojski in na krajih, ki jih navaja. Na tej dejanski podlagi je zato za navedeno sporno obdobje utemeljeno odpravljena odločba prve stopnje, saj kljub s tožnikovo izjavo skladnimi izpovedbami prič L.K. in A.Š., sporne okoliščine, glede obdobja po 16.5.1943, niso bile dovolj pojasnjene. V novem postopku bo, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, upravni organ ocenil še tožnikovo izjavo o okoliščinah pridobitve navedenega spričevala ter nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odločil o še spornem statusu.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik le navaja, da nima več novih prič in novih dokazov.

Ker je bilo dejansko stanje z uporabo pravilnega materialnega prava pravilno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.