Jedro

53. člen ZUN, po katerem mora investitor zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja predložiti med drugim tudi dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi, velja tudi za legalizacijo objektov, zgrajenih brez predpisanih dovoljenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1152/99-11 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.6.1999, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote V. z dne 18.3.1995, zavrnjena. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ izdal investitorju T.M. lokacijsko dovoljenje za legalizacijo opornega zidu na zemljišču parc.št. 1121/5 k.o. L., pod pogoji, navedenemi v tem dovoljenju. V obravnavanem primeru gre za poseg, ki je zajet v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje Občine V. (Uradni list RS, št. 41/94, v nadaljevanju: sanacijski PUP), s katerim je dopustna legalizacija navedenega objekta s pogojem sanacije.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 53. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), po katerem mora investitor zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja predložiti med drugim tudi dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali kako drugače posegati v prostor. Ta določba velja tudi za legalizacijo objektov, zgrajenih brez predpisanih dovoljenj. Predmetni oporni zid je predviden za legalizacijo v sanacijskem PUP, vendar to še ne pomeni, da investitorju ni treba dokazati pravice do gradnje na zemljišču, na katerem stoji, kar pa v obravnavanem primeru, po mnenju sodišča prve stopnje, ni dokazano. Tožnik ves čas postopka trdi, da del opornega zidu stoji na njegovi parceli št. 1121/4 k.o. L. Kot dokaz za to navaja zapisnik z lokacijske obravnave z dne 22.4.1988, ko se je začel postopek legalizacije in "načrt opornega zidu (dejansko stanje) med parc.št. 1121/4 in 1121/5 v merilu 1 : 50", ki ga je izdelal M.D. dne 5.4.1995, in ga je priložil svoji pritožbi zoper prvostopno odločbo. Nedovoljen poseg v tožnikovo zemljišče delno priznava tudi sam investitor, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je njegov zid z betonskimi žepi in ne s temelji posegal v tožnikovo zemljišče, vendar je vse te betonske žepe pred izdajo lokacijskega dovoljenja odstranil, zato zid ne posega več v tožnikovo zemljišče. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča pa iz izpodbijane odločbe tožene stranke, niti iz prvostopne odločbe ne izhaja, da bi prvostopni organ ali tožena stranka preverjala ugotovitve iz zapisnika z dne 22.4.1988 in se do njih v svojih odločbah nista opredelila. Načrt z dne 5.4.1995 je bil sicer izdelan po izdaji prvostopne odločbe in ga prvostopni organ pri svojem odločanju ni mogel upoštevati, temveč ga je tožnik priložil svoji pritožbi, vendar se tožena stranka do tega načrta v izpodbijani odločbi ni opredelila, ampak le pavšalno zatrjuje, da sporni zid stoji na investitorjevem zemljišču, pri čemer ne navede niti dokaza, iz katerega to izhaja, zato pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Stranka z interesom, investitor T.M. v pritožbi navaja, da je bila 11.9.1992 na kraju samem določena meja s strani Geodetske uprave V. na meji M. - T. in podpisana od E. in M.T. ter T.M. s sporazumno postavitvijo mejnika. E.T. dokazuje svojo pravico neuradno, brez uradnih potrdil, oziroma dokumentov. M.D., ki je izdelal načrt opornega zidu za T., je po njegovih informacijah zet g. T. Biro P. iz V., ki je pooblaščen tudi za izdelavo meritev, je izvedel uradno meritev, na podlagi dejanskega stanja, to je brez dela opornega zidu in betonskih žepov, ki naj bi za kakšen cm ali dva posegali na na tožnikovo parcelo. Prepričan je, da je prvostopni upravni organ upošteval ugotovitve iz zapisnika z dne 22.4.1988 ter na podlagi uradnih ugotovitev družbe P. izdal lokacijsko dovoljenje.

Tožnik in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega upravnega organa in tudi tožene stranke, da investitor izpolnjuje vse z ZUN in s sanacijskim PUP predpisane pogoje za legalizacijo predmetnega opornega zidu, preuranjena.

V zadevi je ostalo sporno vprašanje, ali je investitor, pritožnik v tem upravnem sporu, v skladu s 53. členom ZUN, izkazal pravico razpolaganja, oziroma pravico do gradnje na zemljišču, na katerem stoji navedeni oporni zid. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v upravnem postopku ni bilo preverjeno, ali je investitor zgradil predmetni oporni zid res samo na svojem zemljišču, glede na to, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da del navedenega zidu posega tudi v njegovo zemljišče. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta pri odločitvi upoštevala le geodetski načrt iz lokacijske dokumentacije, ki jo je izdelal biro Primis, in iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bil del navedenega opornega zidu odstranjen pred izdajo lokacijskega dovoljenja, ter da zid sedaj stoji le še na investitorjevem zemljišču. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi morala tožena stranka, v zvezi s tožnikovim ugovorom, da zid še vedno posega v njegovo zemljišče, preveriti ugotovitve iz zapisnika o lokacijski obravnavi z dne 22. 4. 1999, ko se je začel postopek legalizacije, opredeliti pa bi se morala tudi do načrta navedenega opornega zidu z dne 5.4.1995, s katerim je tožnik v pritožbenem postopku dokazoval svoje trditve. Ker tožena stranka ni tako postopala, in se njene odločbe v navedenem delu ni dalo preizkusiti, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je odločbo tožene stranke zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka kot nezakonito odpravilo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor stranke z interesom, da je prvostopni upravni organ preveril ugotovitve iz zapisnika z dne 22.4.1988, saj kot že navedeno, to iz odločbe upravnega organa prve stopnje ne izhaja.

Verodostojnost predloženega dokaza - načrta dejanskega stanja navedenega opornega zidu, pa bo v ponovnem postopku ocenila tožena stranka sama.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo stranke z interesom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.