Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 10.4.2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep o združitvi pritožbenih postopkov in odločbo Ministrstva za finance RS z dne 30.9.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper odločbe Carinskega urada Ljubljana, vse z dne 20.11.2003, s katerimi je carinski organ prve stopnje obnovil carinske postopke ter v obnovljenih postopkih tožeči stranki obračunal razliko carinskega dolga in davka na dodano vrednost za blago, sproščeno v prost promet po deklaracijah Carinske izpostave L. Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem sporu zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso upravnega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02 in 62/2006 - sklep US).

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP in utemeljenost uvedbe obnove carinskega postopka. O tem vprašanju pa je vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), od katerega izpodbijana sodba ne odstopa, zato ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse.

Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve, saj to vprašanje navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije in je glede na vsebino zadeve in revizijske ugovore zgolj stransko vprašanje v tej zadevi. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Vrhovno sodišče pa se glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki v izpodbijani sodbi navaja, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je imela imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, po presoji vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.