Jedro

Zaradi odvisnosti toženca od mamil, nezaposelnosti in težkega psihičnega stanja je verjeti tožnici, da je zanjo skupno življenje s tožencem neznosno. Čeprav mati ni redno zaposlena, pa z občasnim delom prispeva k preživljanju otrok in jih primerno vzgaja. Dodelitev otrok njej v vzgojo in oskrbo je v korist otrok. Toženec je dolžan storiti vse, da z občasnim delom in zaslužkom prispeva vsaj minimalno preživnino za otroke v znesku po 10.000,00 SIT mesečno.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo po tožbi J. D. zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila 21. 11. 1992 s tožencem T. D.. Oba skupna otroka, dvojčka, hčerko F.A.D. in F.T.D., rojena 23. 12. 1992 v Celju, je zaupalo v vzgojo in oskrbo materi, očetu pa naložilo, da mora od 1. 9. 1998 dalje prispevati k njunemu preživljanju za vsakega po 10.000,00 SIT mesečno.

Toženec se je pritožil zoper to sodbo laično, smiselno iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdil je, da skupno življenje v zakonski zvezi ni bilo toliko neznosno, da bi bil to razlog za razvezo. Lepo je vendar skrbel za otroke in družino. Res, da je odvisnik od mamil, a ima trden namen, da se pozdravi. Predlaga, da se otroka zaupata njemu v vzgojo in oskrbo. Ker je brezposeln in nima dohodkov razen socialne pomoči, otrokoma k preživnini z denarjem ne more prispevati.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Spričo dejstva, da toženec ni zaposlen in tudi priložnostno ne dela, ter da je zasvojen in v težkem psihičnem stanju, je tožnici verjeti, da nanj ni več navezana in da je zanjo skupno življenje s tožencem neznosno. Po čl. 65 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je razvezni razlog,če je za enega od zakoncev skupno življenje neznosno. Medsebojna navezanost, spoštovanje, zaupanje in pomoč, kar je, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, temeljni pogoj za obstoj zakonske zveze, je odvisna od obeh zakoncev. Zato je sodišče prve stopnje na tej podlagi upravičeno zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v korist otrok,če so zaupani materi v varstvo in vzgojo. Mati je zdrava in čeprav nima rednih dohodkov, kot to izhaja iz spisovnega gradiva, pa skuša občasno s priložnostnim delom prispevati k preživljanju družine. Toženec vsaj zaenkrat nima tistih življenjskih in vedenjskih navad, da bi bil primeren za vzgojo, nego in oskrbo mladoletnih skupnih otrok, ki sta v nežni starosti in potrebna velike pozornosti. Zato toženčeva pritožba v tej smeri ni utemeljena.

Prav tako pa je neutemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju otrok vsaj simbolični znesek 10.000,00 SIT mesečno. Po čl. 102 ZZZDR so starši dolžni otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladnosten osebnostni razvoj in jih usposobiti za samostojno življenje. Po čl.103 istega zakona pa so dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje ter jih vzgajati za delovne člane družbe. To pomeni, da so dolžni starši storiti za otroke vse, kar je v njihovi moči, da jih primerno preživljajo. Toženec se bo moral potruditi in najti vsaj občasno zaposlitev, da bo zmogel simbolično preživnino za svoje otroke plačevati. Za občasne zaposlitve je še vedno dovolj priložnosti. O tem, da je za preživljanje otrok nujen vsaj tako minimalen prispevek k preživljanju, kot ga je določilo sodišče prve stopnje glede na potrebe otrok v tej starosti že na podlagi splošno znanih dejstev, ni nobenega dvoma.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče skladno s čl. 368 ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.