Jedro

V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je drugotoženka v letu 1994 v celoti obnovila takrat že „njeno“ stavbo, tako da je postavila novo konstrukcijo fasade, v delu obrnjenemu na ulico tokrat stekleno. Takrat je bila uporabnica celotnega objekta S.. Ko je plošča padla, je bila stvar nova, saj so bila obnovitvena dela na stavbi komaj končana. Kdo stavbo uporablja je bilo tudi jasno razvidno iz napisov pri njenem vhodu. Takšno dejansko stanje terja zato (zgolj omejeno) uporabo pravnega pravila iz paragrafa 1319 ODZ, da zajema pojem „imetnika“ stavbe (gradbe). Od te ugotovitve naprej pa pravna analiza danega primera terja uporabo takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki sicer res ni uredil stavbne škode, je pa uredil odgovornost imetnika stvari v primeru izročitve stvari tretjemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretjetoženki S., s katerim je tožeča stranka zahtevala tudi od nje plačilo 15.393,92 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tretji toženki povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 1.203,44 EUR. Tožbeni zahtevek se nanaša na škodo, ki je tožniku nastala dne 1.12.1998, ko je zaradi sunka burje s stavbe na parc. št. 1116/4 k.o. N. v tožnika priletelo fasadno okno in ga poškodovalo. Zaradi zadobljenih poškodb in njihovih posledic je tožnik tožil toženke na solidarno plačilo odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zoper tretjetoženko zavrnilo ker je ugotovilo, da je v času nastanka škode določbe v zvezi s povrnitvijo škode obsegal takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki pa ni vseboval določbe, kot jo vsebuje danes veljavni Obligacijski zakonik (OZ), ki v 160. členu ureja primer, po katerem je za škodo, ki nastane s tem, ko se poruši ali odpade del zgradbe, odgovoren imetnik stavbe, razen če se ekskulpira. Ob odsotnosti take zakonske določbe je zato sodišče pri odločanju uporabilo določbo pravnih pravil paragrafa 1319 Občega državljanskega zakonika (ODZ), z njeno uporabo pa je ugotovilo, da je odgovoren za nastalo škodo le posestnik stavbe, medtem ko določilo lastnika ne omenja. Sicer drži, da je tretjetoženka vknjižena kot lastnica stavbe, s katere je odpadlo okno, vendar pa zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, saj je že v letu 1977 tretjetoženka stavbo prodala družbi C.. Po letu 1991 jo je nato kupila K., od slednje pa Z.. V skladu s citiranim določilom pravnega pravila paragrafa 1319 ODZ je tako v konkretni situaciji odgovoren neposredni posestnik stavbe, to je tisti, ki je na stavbi opravljal tudi investicijska dela, pri katerih pa kot je bilo v postopku ugotovljeno, lastnik ni v ničemer sodeloval. Ocenilo je še, da je 5. člen takrat veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) urejal načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke v primeru poslovnih odnosov (tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na vpisane podatke), ne pa tudi v primeru neposlovnih oziroma nepogodbenih razmerij.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki opozarja, da je bil dne 1.12.1998 tretjetoženec vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik stavbe, iz katere je padlo okno in ga poškodovalo, kar je med strankami tudi nesporno dejstvo. V času škodnega dogodka se je še uporabljal ZTLR, ki je v 33. členu določal, da se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi na nepremičninah šele z vpisom v zemljiško knjigo. V tej navezi opozarja tudi na 1. odstavek takrat veljavnega 5. člena ZZK. Prav lastnik je tisti, ki je prvenstveno dolžan skrbeti za vzdrževanja stavbe, tako da ne bodo z nje odpadali njeni sestavni deli, o čemer se je Vrhovno sodišče že izreklo. Tretjetoženec zato odškodninsko odgovarja za tožnikovo škodo že po splošni določbi o odškodninski odgovornosti, ki je bila v času dogodka uzakonjena v 154. členu ZOR, ki pa ga sodišče ni uporabilo, čeprav za njegovo uporabo ni bilo zakonske ovire. Pravilo paragrafa 1319 ODZ res govori o posestniku, vendar pa je bil tretjetoženec kot lastnik zagotovo posredni posestnik. Pojem „posestnik“ v smislu paragrafa 1319 ODZ je namreč potrebno razlagati širše, kar izhaja prav iz stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 132/2000. Sodišče zmotno razlaga tudi določilo 4. odstavka 5. člena ZZK, saj se z vpisom v zemljiško knjigo pridobi lastninska pravica na nepremičnini prav pri njeni pridobitvi s pravnim poslom. Prav z namenom, da bi prišlo do usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine z novim dejanskim stanjem, je zakon uzakonil uporabo načela zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon ne izključuje uporabo tega načela v konkretnem primeru, zato ni razloga, da tožnik v tem sporu glede vprašanja kdo je lastnik stavbe in s tem pasivno legitimiran v sporu, ne bi zaupal podatkom v zemljiški knjigi. To velja še tolikobolj zato, ker naj bi se glede nepremičnine, s katere je padlo okno in poškodovalo tožnika, sklepali samo pravni posli o prenosu lastništva na njej, do samega prenosa lastništva pa glede na zgoraj povedano sploh še ni prišlo. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se namreč pridobi, pa tudi preneha samo z vpisom v zemljiško knjigo. Sodišče tudi ne bi smelo izdati delne sodbe, saj je z njeno izdajo kršilo določbo 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 314. členom ZPP, kar lahko vpliva na zakonitost in pravilnost končne sodbe. Nobena od treh situacij, ki jih ZPP predvideva v 314. členu za primer izdaje delne sodbe v konkretnem primeru ni izpolnjena. Sodišče namreč ni odločilo v okviru pooblastila iz citiranega zakonskega določila, ampak je odločilo o celotnem tožbenem zahtevku zoper enega od treh solidarno toženih tožencev. Ni nujno, da bi se s takšnim stališčem strinjalo pritožbeno sodišče, z njegovim stališčem pa ni nujno da bi se strinjalo revizijsko sodišče. Dejanske podlage tožbenemu zahtevku proti posameznemu tožencu so lahko različne, tudi materialno pravo za odločitev o tožbenem zahtevku proti vsakemu tožencu ni nujno isto, zato je o tožbenem zahtevku zoper vse tri tožence nujna sočasna odločitev. Izpodbijana sodba naj se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita postopkovno kršitev, ki naj bi jo v tej zadevi storilo z izdajo delne sodbe. V 1. odstavku 314. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da sodišče lahko izda delno sodbo, če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo, ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. Ker solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, je vsak od njih kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno, torej je mogoče izdati tudi različne odločbe. To pa pomeni, da je v primeru, če je tožbeni zahtevek zrel za končno odločitev glede posameznega dolžnika, v takšnem primeru mogoče izdati tudi delno sodbo. V obravnavani zadevi namreč toženci niso niti enotni, niti nujni sosporniki, zato je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 314. člen ZPP.

V tem sporu je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, kakšen pomen ima dejstvo, da je tretjetoženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parc. št. 1116/4 k.o. N., v naravi poslovna stavba in dvorišče, s katere je na tožnika padlo okno in mu povzročilo škodo. Vknjižba lastninske pravice je bila opravljena 3.2.1998 na podlagi določila 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A21) v spisu. Pred februarjem 1998 je bila pri tej nepremičnini vpisana družbena lastnina v uporabi S.. Drži tudi, da sodišče prve stopnje, ki sicer pravilno povzema določbo pravnega pravila paragrafa 1319 ODZ, to določbo v zvezi z odločbo VS II Ips 132/2000 napačno tolmači. Razlago citiranega paragrafa je podalo Vrhovno sodišče prav v zadevi II Ips 132/2000, na katero se pritožba tudi sklicuje. Navedeno pravno pravilo tako sicer res govori o posestniku stavbe, vendar ima pojem posestnika v določbi paragrafa 1319 ODZ širši pomen kot pojem lastnik. Lastnik v vsakem primeru odgovarja za stavbno škodo, vprašanje je le, ali poleg njega odgovarja še kdo drug, to je posestnik na podlagi drugega stvarnopravnega ali obligacijskopravnega naslova. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da tako pravno pravilo par.1319 ODZ kot 154. člen ZOR določata za tovrstno škodo krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

V tem sporu pa ni moč zanemariti dejstva, da je takšno razlago pravnega pravila iz paragrafa 1319 ODZ podalo Vrhovno sodišče v zvezi s stavbno škodo nastalo zaradi nevzdrževanja stanovanjske stavbe, pri čemer je zato upoštevalo zlasti takrat veljavno določilo 3. odstavka 22. člena Stanovanjskega zakona (SZ - iz leta 1991) kot specialno določilo, ki še posebej poudarja obveznost lastnikov, da morajo vedno skrbeti za vzdrževanje stanovanjske stavbe, tudi če npr. stanujejo drugje.

Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS št. 83/2001) je odgovornost za rušenje gradbe s posebnim pravilom uredil v 160. členu. Tako je za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, odgovoren imetnik gradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost. Imetnik objekta je praviloma lastnik objekta, ni pa nujno, saj je pojem imetnika objekta identičen pojmu imetnika nevarne stvari po 150. členu OZ. V obravnavanem primeru zato ni mogoče zanemariti dejstva, da je tretjetoženka že v letu 1977 objekt prodala družbi C. (priloga B2), ki je bila po pogodbi tudi upravičena zemljiškoknjižna predlagateljica vpisa svoje lastninske pravice (14. člen pogodbe). V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je drugotoženka v letu 1994 v celoti obnovila takrat že „njeno“ stavbo, tako da je postavila novo konstrukcijo fasade, v delu obrnjenemu na ulico tokrat stekleno. Takrat je bila uporabnica celotnega objekta S., po mnenju takratnega direktorja A. pa tudi njegova lastnica (!). Ko je plošča padla, je bila stvar nova, saj so bila obnovitvena dela na stavbi komaj končana (priča D.A., list. št. 31). Kdo stavbo uporablja je bilo tudi jasno razvidno iz napisov pri njenem vhodu, kar pa tožnik niti ne zanika, saj na večih mestih tudi sam poudarja, da tožbo proti tretjetoženki vlaga „iz previdnosti“.

Takšno dejansko stanje terja zato (zgolj omejeno) tako uporabo pravnega pravila iz paragrafa 1319 ODZ, da zajema pojem „imetnika“ stavbe (gradbe). Od te ugotovitve naprej pa pravna analiza danega primera terja uporabo takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki sicer res ni uredil stavbne škode, je pa uredil odgovornost imetnika stvari v primeru izročitve stvari tretjemu. Imetnik po določilu 1. odstavka 176. člena ZOR ne odgovarja, če škoda ne izvira iz njegove pravne sfere. Velja načelo, naj odgovarja tisti, ki obratuje (podobno sedaj 152. člen OZ). V obravnavanem primeru pa vprašanje kdo je upravljal z objektom v času škodnega dogodka sploh ni sporno; to nikakor ni bila tretjetoženka. Prav vsebina prenosa izkazuje, da je med tretjetoženko in uporabnikom stavbe prišlo (že davno pred škodnim dogodkom) do takšne kvalitativne izročitve stavbe v uporabo tretjemu (s strani lastnika - glej prejšnji odstavek), ki je nujno imela za posledico tudi prenos odgovornosti. Zaradi tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje o neodgovornosti tretjetoženke, pritožbena graja takega stališča (o neobstoju odgovornosti) pa neutemeljena.

Določilo 5. člena tedaj veljavnega ZZK za obravnavano zadevo ni bistvenega pomena, saj prvenstveno zasleduje varovanje zaupanja v pravni promet in glede na v tem postopku ugotovljene okoliščine ni uporabljivo kot izhodišče pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, kakšnih pomanjkljivosti ni ugotovilo, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).