Jedro

Premoženje Kmečke in rokodelske zadruge se kot premoženje kreditne zadruge vrača taksativno naštetima upravičenkama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.2.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 29.3.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za denacionalizacijo premoženja Kmečke in rokodelske posojilnice v Š.P. na K., ki je bilo na podlagi 1. odstavka 8. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji preneseno v korist zemljiškega sklada.

Po presoji sodišča prve stopnje je treba premoženje Kmečke in rokodelske posojilnice v Š.P. šteti kot zadružno premoženje in za vračanje tega premoženja upoštevati določbe 65. do 68. člena Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94 in 35/96), s katerimi je urejeno vračanje zadružnega premoženja, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike. Ker po določbi 67. člena ZZad upravičenci do vračila zadružnega premoženja posojilnic niso posamezniki, tožnik kot pravni naslednik osebe, ki je imela v taki zadrugi le hranilno vlogo, ni pa bila sama lastnik ali solastnik podržavljenih nepremičnin, ne izpolnjuje pogojev, ki so za vračanje zadružnega premoženja določeni v tem členu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi bil upravičen do denacionalizacije po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker v obravnavanem primeru ni sporno, da hranilnica ni bila podržavljena kot pravna oseba. Terjatve, ki jih je imel tožnikov pravni prednik do hranilnice, namreč ne morejo biti predmet zahteve za denacionalizacijo.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na poglavje Zakona o zadrugah, ki ureja prenehanje zadrug. Meni namreč, da je bila opravljena prisilna likvidacija Kmečke in rokodelske posojilnice Š.P. na K., katere solastnik in predsednik je bil pokojni tožnikov ded A.M. Na podlagi 48. člena ZZad pa se v stečaju oziroma likvidaciji zadruge najprej vrnejo članom prostovoljni oziroma obvezni deleži. Tedanja oblast po izvedbi likvidacije Kmečke in rokodelske posojilnice Š.P. na K. ni upoštevala, da je bila posojilnica last članov, ki so edini upravičenci do tega premoženja. Zato ponovno meni, da je upravičen do deleža premoženja te hranilnice po 13. členu ZDen. Zveza hranilno kreditnih služb Slovenije r.o., L. in Slovenska zadružna kmetijska banka d.d. L. po njegovih podatkih nista zahtevali premoženja Kmečke in rokodelske posojilnice Š.P. na K., kar naj bi po njegovem mnenju kazalo, da nista upravičeni do vrnitve premoženja po 67. členu ZZad.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev.

Kot pravilno navajajo sodišče prve stopnje in pred njim že upravna organa, v obravnavani zadevi ni sporno, da se tožnikov zahtevek nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno Kmečki in rokodelski posojilnici v Š.P. na K. na podlagi določbe 1. odstavka 8. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45 in Uradni list LRS, št. 30/46, 10/48, 17/58, 17/59, 18/61 in 22/65). Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je treba za vračanje takega premoženja upoštevati določbe ZZad o vračanju zadružnega premoženja (65. do 68. člen ZZad).

Navedeni zakon (ZZad) namreč posebej ureja, katero premoženje se vrača, določa pa tudi upravičence do vračanja tega premoženja.

Navedeno torej pomeni, da je bilo premoženje Kmečke in rokodelske posojilnice v Š.P. na K. premoženje kreditne zadruge, ki se v skladu z določbo 67. člena ZZad lahko vrne taksativno naštetima upravičenkama, in sicer Zvezi hranilno kreditnih služb Slovenije, r.o., L. in Slovenski zadružni kmetijski banki, d.d. L., če ti upravičenki vrnitev premoženja določene kreditne zadruge zahtevata. Ker vlagatelji, solastniki oziroma poslovodni organi nekdanje kreditne zadruge niso našteti med upravičenci do premoženja kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez po 67. členu ZZad, tožnik s svojim zahtevkom tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more uspeti.

Pravilno je tudi stališče, da je bilo v obravnavanem primeru podržavljeno nepremično premoženje Kmečke in rokodelske posojilnice v Š.P. na K. in da ni bila podržavljena ta hranilnica kot pravna oseba. To dejstvo izhaja iz upravnih spisov in v upravnem postopku ni bilo sporno. Tožnikova pritožbena navajanja o prisilni likvidaciji Kmečke in rokodelske posojilnice v Š.P. na K. zato za rešitev obravnavane denacionalizacijske zadeve niso relevantna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.