Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odpovedni razlog ni utemeljen ne po 2. ne po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik (ki je nazadnje dejansko delal pri toženki 26. 12. 2019) je 27. 12. 2019 s sms sporočilom obvestil delodajalca, da je od 27. 12. 2019 do nadaljnjega na bolniški. Pritožba brez podlage vztraja, da se je to sporočilo nanašalo le na čas do 31. 12. 2019, ne pa tudi na nadaljnje obdobje v januarju 2020. To, da je tožnik ob koncu decembra 2019 toženki v skladu s pravili s področja zdravstvenega zavarovanja (Navodilo o uresničevanju pravice zavarovancev do začasne zadržanosti od dela in do nadomestila plače) dostavil potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 27. 12. 2019 do 31. 12. 2019 (pri čemer slednji datum v potrdilu ni bil opredeljen tudi kot zadnji dan zadržanosti, kar pomeni, da bolniški stalež ni bil zaključen), še ne utemeljuje sklepanja, da tožnik toženke ni ustrezno (27. 12. 2019) obvestil o svoji nadaljnji odsotnosti, kar pa že izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 21. 1. 2010 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, vpis v matično evidenco ZPIZ in priznanje pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 499,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik od 27. 12. 2019 do 31. 12. 2019 odsoten z dela zaradi bolniškega staleža, od 1. 1. 2020 ga ni bilo več na delo, tožene stranke pa ni obvestil o razlogih izostanka. Sodišče se je pri ugotovitvi, da ni kršil 33. in 34. člena ZDR-1, oprlo na dopis zdravnice z dne 28. 5. 2020, ki ga je pridobilo mimo predloga strank, zato je kršena kontradiktornost in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj potrdila z dne 28. 5. 2020 ni izdala tožnikova osebna zdravnica. Napačno je stališče sodišča, da tožnik ni kršil obvestilne dolžnosti (36. člen ZDR-1). Pri tem se je oprlo le na izpoved tožnika, da mu ni bilo treba poslati ponovnega obvestila delodajalcu o bolniški odsotnosti in njegovo sklicevanje na neoznačeno okence v potrdilu o upravičeni zadržanosti, ki označuje zadnji dan zadržanosti (t.i. odprta bolniška). Tožnik sam se je skliceval na običajno prakso obveščanja delodajalca po sms, kot je to storil 27. 12. 2019, ni pa tega ponovil po 1. 1. 2020. Direktor je izpovedal, da so zaposleni delodajalca običajno obvestili o bolniški zadržanosti, če se je ta nadaljevala v naslednje obdobje. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. Odpoved temelji tudi na 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnik tožene stranke ni obvestil o odsotnosti. Šele 22. 1. 2020 je od osebne zdravnice pridobil potrdilo, da je bil od 27. 12. 2019 odsoten zaradi bolezni. Sodišče ni upoštevalo, da je bolniški stalež nastopil takoj zatem, ko ni soglašal s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 26. 12. 2019, s katerim je bil seznanjen, da mu odpravnina zaradi upokojitve ne pripada.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženka je tožniku podala izredno odpoved z dne 21. 1. 2020, ker od 1. 1. 2020 ni več prišel na delo. Pri tem se je sklicevala na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 2172013 in nasl.) - da je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer po 33. členu ZDR-1 (opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 36. členu ZDR-1 (obveznost obveščanja), sklicevala pa se je tudi 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri je odpovedni razlog podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odpovedni razlog ni utemeljen ne po 2. ne po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik (ki je nazadnje dejansko delal pri toženki 26. 12. 2019) je 27. 12. 2019 s sms sporočilom (A6) obvestil delodajalca, da je od 27. 12. 2019 do nadaljnjega na bolniški. Pritožba brez podlage vztraja, da se je to sporočilo nanašalo le na čas do 31. 12. 2019, ne pa tudi na nadaljnje obdobje v januarju 2020. To, da je tožnik ob koncu decembra 2019 toženki v skladu s pravili s področja zdravstvenega zavarovanja (Navodilo o uresničevanju pravice zavarovancev do začasne zadržanosti od dela in do nadomestila plače) dostavil potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela za čas od 27. 12. 2019 do 31. 12. 2019 (pri čemer slednji datum v potrdilu ni bil opredeljen tudi kot zadnji dan zadržanosti, kar pomeni, da bolniški stalež ni bil zaključen), še ne utemeljuje sklepanja, da tožnik toženke ni ustrezno (27. 12. 2019) obvestil o svoji nadaljnji odsotnosti, kar pa že izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Tožniku od 1. 1. 2020 dalje tudi ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela, saj iz omenjenega potrdila, predvsem pa iz zdravniškega potrdila z dne 22. 1. 2020, jasno izhaja, da je bil od 27. 12. 2019 zaradi bolezni v bolniškem staležu. Slednja opredelitev zaradi tožnikove upokojitve z 2. 1. 2020 res ni povsem ustrezna, vseeno pa kaže na odločilno dejstvo, da je bil tožnik od 1. 1. 2020 do 22. 1. 2020 bolan, kar kaže na opravičljiv razlog izostanka z dela, zaradi česar odpade očitek kršitev temeljnih delovnih obveznosti iz 33. in 34. člena ZDR-1 ter s tem povezan obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je sicer pri ZD A. res opravilo še dodatno poizvedbo, ali bi se tožnikov bolniški stalež nadaljeval tudi v januarju 2020 ter dne 28. 5. 2020 prejelo pritrdilni odgovor. Ker pa ne gre za odločilni, edini dokaz, ki bi dokazoval pomembno dejstvo - opravičenost tožnikovega izostanka zaradi bolezni, glede opravljene poizvedbe niso pomembni pritožbeni ugovori z vidika postopkovnih kršitev in tudi ne z vidika nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Glede na zgoraj izpostavljena odločilna dejstva (ki jih vsebuje tudi izpodbijana sodba, tako da je pritožbeni ugovor nemožnosti preizkusa sodbe neutemeljen), na katerih temelji pravilna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi, ni pomembno opozorilo pritožbe, da je tožnik bolniški stalež nastopil takoj zatem, ko ni soglašal s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 26. 12. 2019, v katerem je bilo navedeno, da mu odpravnina zaradi upokojitve ne pripada. Tudi ni pomembno, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je nato tožnik sam toženki predlagal sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja brez določbe o odpravnini, ki ga toženka ni sprejela.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).