Jedro

Tožeča stranka ni izkazala, da je pred prvostopenjskim organom imela položaj stranke ali stranskega udeleženca. Aktivne legitimacije za vložitev tožbe ne izkazuje niti glede na okoliščino, da je uveljavljala položaj stranske udeležbe s pritožbo, saj ji ta položaj po organu druge stopnje ni bil priznan. Šele, če bo tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, bo v primeru zavrnitve pritožbe kot neutemeljene, izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper sklep organa prve stopnje.

Tožena stranka pri razlagi postopkovnih pravil, ali tožeča stranka sodi v krog upravičenih oseb za vložitev pravnega sredstva, ne upošteva pravil mednarodnega prava in prava Unije, iz katerih izhaja, da pravic članov javnosti, na katere se (lahko) nanašajo pravice, dejanja ali opustitve s področja varstva okolja, ni mogoče razlagati ozko. Podana je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je neupoštevanje ciljev, ki jih zasledujejo postopkovna pravila Aarhuške konvencije in Direktive 2011/92/EU za vključevanje članov javnosti v postopke odločanja lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) v okoljskih zadevah glede navajanja novih dejstev in dokazov je drugačna. SEU je namreč v zadevi C-115/09 z dne 12. 5. 20111 in v zadevi C-137/14 z dne 15. 10. 20152 zavzelo stališče, da določbe prava Unije s področja varstva okolja ne dopuščajo omejitve tožbenih razlogov, ki jih lahko stranka navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku, na ugovore, ki so bili podani v upravnem postopku. V zadevah iz varstva okolja je poudarjena je tudi pomembnost vključitve zadevne javnosti v vse faze odločanja, sicer gre laho za kršitev prava EU.

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021, zavrže.

II.Tožbi se v delu, ki se nanaša na sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-22/2021-2550-2 z dne 7. 9. 2021, ugodi, navedeni sklep se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV.Prizadeta stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju organ prve stopnje ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da nameravana sprememba v obratovanju naprave A1, v kateri se izvaja dejavnost odstranjevanja mešanih komunalnih odpadkov, ki vključuje predhodno obdelavo odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 167 ton odpadkov na dan, in naprave A2, v kateri se izvaja dejavnost predelave odpadkov po mehanski obdelavi odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu ter predelava odpadkov v trdno gorivo, namenjenemu sežigu in sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 250 ton odpadkov na dan, ki jo je upravljavec A., d. o. o. (v nadaljevanju upravljavec ali prizadeta stranka) prijavil 25. 1. 2021, ni večja sprememba, vendar zahteva spremembo pogojev in ukrepov v okoljevarstvenem dovoljenju št. 35407-1/2016-22 z dne 9. 10. 2017 in zanjo ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upravljavec vložil prijavo nameravane spremembe v obratovanju naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Organ prve stopnje ugotavlja, da se glede na podatke iz prijave nameravane spremembe ta nanaša na: (-) napravo A1, v kateri se izvaja dejavnost odstranjevanja mešanih komunalnih odpadkov, ki vključuje predhodno obdelavo odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 167 ton odpadkov na dan; (-) napravo A2, v kateri se izvaja dejavnost predelave odpadkov po mehanski obdelavi odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu, in predelave odpadkov v trdno gorivo, namenjenih sežigu in sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 250 ton odpadkov na dan; (-) napravo B1, v kateri se izvaja dejavnost predelave (sortiranja) nenevarnih odpadkov s proizvodno zmogljivostjo 250 ton odpadkov na dan. Za navedene naprave je izdano okoljevarstveno dovoljenje št. 35407-1/2016-22 z dne 9. 10. 2017. Prvostopenjski organ navaja, da je tako prijavo potrebno vložiti na podlagi prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in da pristojni organ glede na svoje ugotovitve v skladu s tretjim odstavkom 77. člena ZVO-1 izda ustrezno odločbo o nameravani spremembi. Organ prve stopnje pri tem ugotavlja, da se naprava B1 ne uvršča med naprave iz 68. člena ZVO-1, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, temveč med druge naprave iz 82. člena ZVO-1, zato zanjo ne veljajo določbe 77. člena ZVO-1 o prijavi nameravane spremembe v obratovanju naprave.

3.Prvostopenjski organ ugotavlja, da upravljavec v sklopu opisa pomembnih vplivov nameravane spremembe na okolje pojasnjuje, da dodatnih vplivov na okolje ne bo in da bo zaradi nameravane spremembe vpliv na okolje pravzaprav pozitiven, in sicer zaradi: (-) boljšega ločevanja in zmanjšanja količin odpadkov na lokaciji; (-) zmanjšanja količin odpadkov, ki jih ni možno reciklirati in jih je potrebno odlagati; (-) zmanjšanja nepokritih površin, kar bo imelo za posledico zmanjšanje emisij v vode; (-) zamenjave obstoječega biofiltra s kemičnim filtrom z boljšim zajemanjem zraka in učinkovitejšim čiščenjem, s čimer se bodo zmanjšale emisije v zrak. V nadaljevanju obrazložitve organ prve stopnje povzema navedbe upravljavca glede vpliva nameravanih sprememb na nastanek emisij, na nastajanje in ravnanje odpadkov, na območja s posebnim režimom z vidika ohranjanja narave, na nastanek nesreč in požarov.

4.Organ prve stopnje ugotavlja, da ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprav v skladu z 8.3 točko 3. člena ZVO-1, saj se s prijavljeno spremembo ne spreminja vrsta ali delovanje naprav in tudi ne gre za njihovo razširitev, ki bi lahko imela znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje. Nameravana sprememba namreč zajema zamenjavo tehnološke enote N1.1, pri čemer se bo tudi zmanjšala zmogljivost (kapaciteta) naprave A2, zamenjavo tehnoloških enot N3.1, N3.10 in N3.14, postavitev nove tehnološke enote N3.21, spremembo toka odpadkov, zamenjavo obstoječega biofiltra z novim kemičnim filtrom in rekonstrukcijo objektov, za kar je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na predložene podatke pa se bodo zmanjšale tudi količine odpadkov, ki jih je treba odlagati, izboljšala kakovost proizvedenega trdnega goriva ter zmanjšale emisije v vode in zrak.

5.Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da za napravo, v kateri se izvaja dejavnost odstranjevanja mešanih komunalnih odpadkov, ki vključuje predhodno obdelavo odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 167 ton odpadkov na dan, in napravo, v kateri se izvaja dejavnost predelave odpadkov po mehanski obdelavi odpadkov, namenjenih sežigu ali sosežigu ter predelava odpadkov v trdno gorivo, namenjenemu sežigu in sosežigu, s proizvodno zmogljivostjo 250 ton odpadkov na dan, še ni bila izvedena presoja vplivov na okolje in ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.

6.Organ prve stopnje se opre na določbe Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba) in citira določila o vrstah posegov v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna. Sklicuje se tudi na 6. točko 1a. člena Uredbe, ki določa, da je sprememba posega v okolje sprememba posega, ki je bil v skladu s predpisi dovoljen, se izvaja ali je že izveden, in vpliva na bistvene lastnosti posega v okolje tako, da se njegovi vplivi na okolje pomembno povečajo oziroma se pomembno povečanje njegovih vplivov na okolje zaradi spremembe lahko pričakuje.

7.Prvostopenjski organ ugotavlja, da se bo z nameravano spremembo zmanjšala zmogljivost (kapaciteta) naprave A2 (iz 250 ton/dan na 144 ton/dan) ob nespremenjeni zmogljivosti naprav A1 in B1. Glede na navedeno za nameravano spremembo ni treba niti izvedbe presoje vplivov na okolje niti izvedbe predhodnega postopka v skladu z zgoraj točkami E.I.2.2, E.I.2.3, E.I.7.3 in E.I.7.4 Priloge 1 Uredbe.

8.Nadalje ugotavlja, da se nameravana sprememba nanaša na rekonstrukcijo obstoječega objekta, pri čemer skupna bruto tlorisna površina razširitve znaša 4.585 m². Glede na to, da se načrtovana rekonstrukcija oziroma razširitev navezuje na obstoječi objekt, ki je skladno s predpisi dovoljen, saj je bilo izdano gradbeno dovoljenje Upravne enote Lenart št. 351-226/2006-4 z dne 21. 12. 2006, in ne gre za prizidavo, ki bi sama po sebi presegala bruto tlorisno površino 10.000 m² ali nadzemno višino 50 m ali podzemno globino 10 m, za nameravano spremembo prav tako ni obvezna izvedba predhodnega postopka v skladu s točko G.II. 1.1 Priloge 1 Uredbe.

9.Organ prve stopnje v skladu z določilom tretjega odstavka 77. člena ZVO-1 ob uporabi 51.a člena ZVO-1 oceni, da za nameravano spremembo izvedbe predhodnega postopka ni treba, kar posledično pomeni, da ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Nadalje pa organ prve stopnje ugotovi, da je treba zaradi nameravane spremembe spremeniti pogoje in ukrepe v okoljevarstvenem dovoljenju št. 35407-1/2016-22 z dne 9. 10. 2017. Glede na navedeno odloči, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Organ v obrazložitvi sklepa upravljavca še pouči, da lahko na podlagi enajstega odstavka 77. člena ZVO-1 v primeru iz 4. točke tretjega odstavka 77. člena ZVO-1 upravljavec vloži vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, ki mora vsebovati sestavine iz 70. člena tega zakona, razen elaborata o določitvi vplivnega območja naprave.

10.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje ali tožena stranka) je s sklepom št. 35402-22/2021-2550-2 z dne 7. 9. 2021 zavrglo pritožbo, ki jo je zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021 vložila Občina Lenart (v nadaljevanju pritožnica ali tožeča stranka). Odločitev utemeljuje na ugotoviti, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Sklicuje se na prvi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11.Organ druge stopnje ugotavlja, da pritožnica ni sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zato bi morala, da bi bila upravičena do vložitve pritožbe, izpolnjevati pogoje za pridobitev položaja stranske udeleženke, torej izkazati pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen ZUP).

12.V nadaljevanju organ druge stopnje povzema navedbe v prijavi in sklepu organa prve stopnje o tem, na kaj se nanaša nameravana sprememba. Iz pritožničine pritožbe izhaja, da pritožnica kot podlago za svojo pravno korist navaja Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). ZLS sicer res določa naloge občine na področju urejanja prostora in varstva okolja za zadovoljevanje potreb svojih občanov, vendar pa to ne pomeni, da take določbe ZLS dajejo občini podlago za udeležbo v upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih strank s teh področij. Izvajanje takih izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne, na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP. Občina skrbi za varstvo okolja v skladu z Ustavo in zakonom. To izhaja tudi iz drugega odstavka 21. člena ZLS, ki določa izvirne naloge občin, med drugim, da skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. Vendar občina kot oseba javnega prava ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, temveč le za tiste, za katere je tako določeno v področnih zakonih (kot sta ZVO-1 in Zakon o vodah). Pritožnica s sklicevanjem na naloge, ki jih ima po ZLS, tako ni izkazala, da se v predmetnem postopku odloča o njenih neposrednih, na zakon oprtih osebnih koristih, ter s tem ni izkazala izpolnjevanja pogoja pravnega interesa za sodelovanje v predmetnem postopku.

13.Organ druge stopnje ugotavlja, da pritožnica svoj pravni interes utemeljuje tudi z lastništvom parcel, na katere ima po njenem mnenju predelava odpadkov negativen vpliv. Meni, da bi bilo lahko z zahtevo po varstvu lastninske pravice mogoče izkazati neposredno, na zakon oprto osebno korist in na tej podlagi pravni interes za vstop v postopek. Vendar pa to lastništvo samo po sebi ne izkazuje obstoja pritožničinega pravnega interesa za udeležbo v tem postopku. Organ druge stopnje ocenjuje, da bi morala pritožnica določno navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da izdani sklep oziroma odločitev, da za nameravano spremembo v obratovanju naprave upravljavca A. ni treba opraviti presoje vplivov na okolje, pač pa le pridobiti spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, lahko posega na njene v materialnem predpisu opredeljene pravne koristi. Pritožbeni organ ugotavlja, da pritožnica sploh ni konkretizirala vpliva spremembe obratovanja naprave upravljavca na njene parcele, saj se pritožbene navedbe zgolj pavšalno in načelno ukvarjajo z vprašanjem nevarnosti predelave odpadkov in nevarnosti požarov. Iz navedenega torej ni razvidno, ali obstaja pravovarstvena potreba, da pritožnica s pritožbo varuje neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist oziroma da bi ugoditev pritožbi pomenila zanjo kot lastnico nepremičnin določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Organ druge stopnje ugotavlja, da pritožnica ni izkazala, da bi bilo zaradi spremembe naprave poseženo v njeno lastninsko pravico.

14.Glede na to, da je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, pritožnica ne more svojega pravnega interesa izkazati niti, če so prizadeti občani in občanke oziroma njihovo premoženje, saj v slednjih primerih ne gre za uveljavitev njenih lastnih (osebnih) pravnih koristi. Pritožnica ne more pridobiti položaja stranske udeleženke, če ni sama kot pravna oseba neposredno prizadeta. V okviru pritožničinega prizadevanja za varovanje zdravja in premoženja občanov in občank pritožbeni organ pojasnjuje, da gre pri skrbi za zdravje ljudi za izrazit javni interes, katerega ne varuje pritožnica, pač pa organ, ki vodi postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, poleg njega pa še državni tožilec, državni odvetnik, ministrstva in druge organizacije, ki so glede na vsebino posega v okolje pristojne za posamezne zadeve varstva okolja, varstvo ali rabo naravnih dobrin, krajine in varstvo zdravja ljudi.

15.Organ druge stopnje oceni, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, zato jo v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrže. Pojasni še, da z izdajo sklepa organa prve stopnje sprememba naprave še ni dovoljena, saj bo moral upravljavec predhodno pridobiti še spremembo okoljevarstvenega dovoljenja in gradbeno dovoljenje.

15.Organ druge stopnje oceni, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, zato jo v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrže. Pojasni še, da z izdajo sklepa organa prve stopnje sprememba naprave še ni dovoljena, saj bo moral upravljavec predhodno pridobiti še spremembo okoljevarstvenega dovoljenja in gradbeno dovoljenje.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

16.Tožeča stranka s tožbo izpodbija tako sklep organa prve stopnje kot tudi sklep organa druge stopnje in zahteva njuno odpravo. Zahteva še povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

16.Tožeča stranka s tožbo izpodbija tako sklep organa prve stopnje kot tudi sklep organa druge stopnje in zahteva njuno odpravo. Zahteva še povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

17.V zvezi z zavrženjem pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa za položaj stranske udeleženke se tožeča stranka sklicuje na naloge občin, določene v 21. členu ZLS, na naloge po ZVO-1 in po Ustavi. Navede, da je prav tako lastnica nepremičnine, ki meji na nepremičnine prizadete stranke.

17.V zvezi z zavrženjem pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa za položaj stranske udeleženke se tožeča stranka sklicuje na naloge občin, določene v 21. členu ZLS, na naloge po ZVO-1 in po Ustavi. Navede, da je prav tako lastnica nepremičnine, ki meji na nepremičnine prizadete stranke.

18.Navaja, da je dejavnost predelave odpadkov prizadete stranke z izredno velikimi količinami izredna obremenitev za okolje ne glede na to, da formalno leži v industrijski coni. Industrijska cona je neposredno ob mestu Lenart in ima predelava odpadkov negativen vpliv na zdravje in počutje prebivalcev mesta Lenart, vpliv pa se širi tudi na parcele, katerih lastnica je tožeča stranka. V industrijski coni je sedaj nastal večji trgovinski kompleks, kamor ljudje s širšega območja zahajajo in se tam tudi dlje časa zadržujejo.

18.Navaja, da je dejavnost predelave odpadkov prizadete stranke z izredno velikimi količinami izredna obremenitev za okolje ne glede na to, da formalno leži v industrijski coni. Industrijska cona je neposredno ob mestu Lenart in ima predelava odpadkov negativen vpliv na zdravje in počutje prebivalcev mesta Lenart, vpliv pa se širi tudi na parcele, katerih lastnica je tožeča stranka. V industrijski coni je sedaj nastal večji trgovinski kompleks, kamor ljudje s širšega območja zahajajo in se tam tudi dlje časa zadržujejo.

19.Tožeča stranka se sklicuje na prvostopenjski sklep, v katerem organ prve stopnje ugotavlja, da presoja vplivov na okolje za napravi, kjer se dnevno predela 167 in 250 ton odpadkov, ni bila nikoli narejena. Iz obrazložitve sklepa izhajajo povzetki vloge prizadete stranke glede vplivov na okolje in potencialnih nevarnosti, ki pa jih prizadeta stranka ne vidi. Navaja nevarnosti, ki jih povzroča predelava odpadkov in izpostavlja zlasti požarno ogroženost. Trdi, da bi moral organ prve stopnje glede na velik obseg predelave odpadkov od prizadete stranke zahtevati presojo vplivov na okolje. Izpodbijanemu sklepu organa prve stopnje tožeča stranka očita nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vplivov predelave odpadkov na okolje in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti.

19.Tožeča stranka se sklicuje na prvostopenjski sklep, v katerem organ prve stopnje ugotavlja, da presoja vplivov na okolje za napravi, kjer se dnevno predela 167 in 250 ton odpadkov, ni bila nikoli narejena. Iz obrazložitve sklepa izhajajo povzetki vloge prizadete stranke glede vplivov na okolje in potencialnih nevarnosti, ki pa jih prizadeta stranka ne vidi. Navaja nevarnosti, ki jih povzroča predelava odpadkov in izpostavlja zlasti požarno ogroženost. Trdi, da bi moral organ prve stopnje glede na velik obseg predelave odpadkov od prizadete stranke zahtevati presojo vplivov na okolje. Izpodbijanemu sklepu organa prve stopnje tožeča stranka očita nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vplivov predelave odpadkov na okolje in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti.

20.V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, ko je njeno pritožbo zavrgla zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Tožeča stranka se sklicuje na 42. in 43. člen ZUP in obstoj pravnega interesa utemeljuje z interesom za zavarovanje nepremičnine v njeni lasti. Navaja, da je lastnica sosednje nepremičnine ID znak parcela 111, preko katere prizadeta stranka neposredno dostopa do svojega obrata. S povečanjem proizvodnje in izvajanjem dejavnosti na nepremičnini ID znak parcela 111/1 se sorazmerno poveča tudi neposreden poseg v nepremičnino tožeče stranke ID znak parcela 111. Parcela tožeče stranke po celotni dolžini meji na parcelo, na kateri se nahaja obrat prizadete stranke. Tudi vhod v obrat je iz parcele tožeče stranke. Parcela v lasti tožeče stranke v naravi predstavlja asfaltirano cesto v industrijski coni s parkirišči ob cesti, po kateri se dostopa tudi do drugih industrijskih obratov, trgovin, storitvenih dejavnosti, zavarovalnic,... in jo uporabljajo tako uporabniki storitev, kupci za dostop do trgovin, služi tudi za potrebe gospodarstva. Že v preteklosti je bila parcela tožeče stranke pogosto neprehodna oziroma je bil prehod znatno otežen, saj tovorna vozila parkirajo kar na vozišču. Že na podlagi vpogleda v javno dostopen letalski posnetek GURS-a na portalu e-prostor je moč zaključiti, da na parceli ID znak parcela 111/1, na kateri se nahaja obrat prizadete stranke, ni prostora za več tovornih vozil hkrati. Prav tako na parcelo tožeče stranke padajo odpadki (iz kamionov, iz obrata preko ograje, ki je povsem dotrajana in neprimerna), na parcelo se širi neznosen smrad.

20.V nadaljevanju tožbe tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, ko je njeno pritožbo zavrgla zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Tožeča stranka se sklicuje na 42. in 43. člen ZUP in obstoj pravnega interesa utemeljuje z interesom za zavarovanje nepremičnine v njeni lasti. Navaja, da je lastnica sosednje nepremičnine ID znak parcela 111, preko katere prizadeta stranka neposredno dostopa do svojega obrata. S povečanjem proizvodnje in izvajanjem dejavnosti na nepremičnini ID znak parcela 111/1 se sorazmerno poveča tudi neposreden poseg v nepremičnino tožeče stranke ID znak parcela 111. Parcela tožeče stranke po celotni dolžini meji na parcelo, na kateri se nahaja obrat prizadete stranke. Tudi vhod v obrat je iz parcele tožeče stranke. Parcela v lasti tožeče stranke v naravi predstavlja asfaltirano cesto v industrijski coni s parkirišči ob cesti, po kateri se dostopa tudi do drugih industrijskih obratov, trgovin, storitvenih dejavnosti, zavarovalnic,... in jo uporabljajo tako uporabniki storitev, kupci za dostop do trgovin, služi tudi za potrebe gospodarstva. Že v preteklosti je bila parcela tožeče stranke pogosto neprehodna oziroma je bil prehod znatno otežen, saj tovorna vozila parkirajo kar na vozišču. Že na podlagi vpogleda v javno dostopen letalski posnetek GURS-a na portalu e-prostor je moč zaključiti, da na parceli ID znak parcela 111/1, na kateri se nahaja obrat prizadete stranke, ni prostora za več tovornih vozil hkrati. Prav tako na parcelo tožeče stranke padajo odpadki (iz kamionov, iz obrata preko ograje, ki je povsem dotrajana in neprimerna), na parcelo se širi neznosen smrad.

21.Dovoz in dostop do obrata že sedaj prekomerno posega v lastninsko pravico tožeče stranke (nedovoljeno parkiranje tovornjakov, emisije, požarna ogroženost in popolno zaprtje ceste zaradi pogostih požarov v obratu,...). Iz navedenega izhaja, da prizadeta stranka že sedaj neupravičeno posega v lastninsko pravico tožeče stranke, s povečanjem količin (po izpodbijanem sklepu ARSO) pa se bo intenziteta posegov v nepremičnino tožeče stranke še povečala.

21.Dovoz in dostop do obrata že sedaj prekomerno posega v lastninsko pravico tožeče stranke (nedovoljeno parkiranje tovornjakov, emisije, požarna ogroženost in popolno zaprtje ceste zaradi pogostih požarov v obratu,...). Iz navedenega izhaja, da prizadeta stranka že sedaj neupravičeno posega v lastninsko pravico tožeče stranke, s povečanjem količin (po izpodbijanem sklepu ARSO) pa se bo intenziteta posegov v nepremičnino tožeče stranke še povečala.

22.Tožeča stranka se sklicuje na 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in še navaja, da uporaba njene nepremičnine s strani prizadete stranke presega načine in intenziteto normalne rabe tuje nepremičnine z namenom prevoza ali prehoda. Tovorna vozila, ki jih uporablja prizadeta stranka, s svojo lastno in skupno težo bistveno posegajo v nepremičnino, prav tako pa dodatno posega še nedovoljeno parkiranje tovornih vozil na cestišču, ki je velikokrat tudi dolgotrajno. Takšna oblika neupravičenega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke pa predstavlja tudi okoljsko obremenitev na nepremičnini. Zaradi absolutne narave lastninske pravice ima lastnik pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico.

22.Tožeča stranka se sklicuje na 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in še navaja, da uporaba njene nepremičnine s strani prizadete stranke presega načine in intenziteto normalne rabe tuje nepremičnine z namenom prevoza ali prehoda. Tovorna vozila, ki jih uporablja prizadeta stranka, s svojo lastno in skupno težo bistveno posegajo v nepremičnino, prav tako pa dodatno posega še nedovoljeno parkiranje tovornih vozil na cestišču, ki je velikokrat tudi dolgotrajno. Takšna oblika neupravičenega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke pa predstavlja tudi okoljsko obremenitev na nepremičnini. Zaradi absolutne narave lastninske pravice ima lastnik pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico.

23.Tožeča stranka meni, da bi morala organa prve in druge stopnje tožeči stranki podeliti status stranke, zaradi česar bi moral organ prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa odločiti, da mora prizadeta stranka kot nosilec nameravane spremembe izvesti tudi presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje ter da je tožeča stranka stranka v postopku zaradi varovanja pravnega interesa kot lastnica nepremičnine, na katero se neupravičeno posega, podlaga za to pa je v 99. členu SPZ.

23.Tožeča stranka meni, da bi morala organa prve in druge stopnje tožeči stranki podeliti status stranke, zaradi česar bi moral organ prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa odločiti, da mora prizadeta stranka kot nosilec nameravane spremembe izvesti tudi presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje ter da je tožeča stranka stranka v postopku zaradi varovanja pravnega interesa kot lastnica nepremičnine, na katero se neupravičeno posega, podlaga za to pa je v 99. členu SPZ.

24.Tožeča stranka se še sklicuje na v 72. členu Ustave določeno pravico do zdravega življenjskega okolja in naloge tožeče stranke kot lokalne skupnosti iz 21. člena ZLS. Tožeča stranka trdi, da je ureditev, ki možnost sodelovanja javnosti, strank in intervenientov, ki sicer sodelujejo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, prepoveduje (določilo 2. odstavka 7. člena ZVO-1E), ni zakonita in ustavno utemeljena.

24.Tožeča stranka se še sklicuje na v 72. členu Ustave določeno pravico do zdravega življenjskega okolja in naloge tožeče stranke kot lokalne skupnosti iz 21. člena ZLS. Tožeča stranka trdi, da je ureditev, ki možnost sodelovanja javnosti, strank in intervenientov, ki sicer sodelujejo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, prepoveduje (določilo 2. odstavka 7. člena ZVO-1E), ni zakonita in ustavno utemeljena.

25.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah in ugotovitvah, razvidnih iz sklepa št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021.

25.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah in ugotovitvah, razvidnih iz sklepa št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021.

26.Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo ugovarja prekluzijo. Tožeča stranka bi morala vse svoje relevantne navedbe in trditveno podlago glede obstoja njenega pravnega interesa navesti že v upravnem postopku. Navajanje novih dejstev šele v tožbi v upravnem sporu, s katerimi tožeča stranka skuša utemeljiti svoj pravni interes za udeležbo v postopku, je pravno nedopustno oziroma prepozno.

26.Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo ugovarja prekluzijo. Tožeča stranka bi morala vse svoje relevantne navedbe in trditveno podlago glede obstoja njenega pravnega interesa navesti že v upravnem postopku. Navajanje novih dejstev šele v tožbi v upravnem sporu, s katerimi tožeča stranka skuša utemeljiti svoj pravni interes za udeležbo v postopku, je pravno nedopustno oziroma prepozno.

27.Tožeča stranka po mnenju prizadete stranke nima pravnega interesa za udeležbo v upravnem postopku. Poleg razlogov, ki jih navaja izpodbijani sklep, pravnega interesa nima tudi zato, ker gre za odločbo, izdano v postopku prijave nameravane spremembe po 77. členu ZVO-1. Šele v nadaljnjem postopku bo prizadeta stranka vložila vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, kot to določa enajsti odstavek 77. člena ZVO-1, v kateri bodo posamezni segmenti natančno obrazloženi, podprti z meritvami in strokovnimi ocenami, z vsemi sestavinami po 70. členu ZVO-1 in na podlagi te vloge bo izdana odločba o predlagani spremembi okoljevarstvenega dovoljenja. Izpodbijani sklep nima nobenega neposrednega ali posrednega vpliva na okolje, s čimer odpade tožnikov pravni interes po ZLS oziroma po drugih pravnih predpisih, na katere se sklicuje tožeča stranka.

27.Tožeča stranka po mnenju prizadete stranke nima pravnega interesa za udeležbo v upravnem postopku. Poleg razlogov, ki jih navaja izpodbijani sklep, pravnega interesa nima tudi zato, ker gre za odločbo, izdano v postopku prijave nameravane spremembe po 77. členu ZVO-1. Šele v nadaljnjem postopku bo prizadeta stranka vložila vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, kot to določa enajsti odstavek 77. člena ZVO-1, v kateri bodo posamezni segmenti natančno obrazloženi, podprti z meritvami in strokovnimi ocenami, z vsemi sestavinami po 70. členu ZVO-1 in na podlagi te vloge bo izdana odločba o predlagani spremembi okoljevarstvenega dovoljenja. Izpodbijani sklep nima nobenega neposrednega ali posrednega vpliva na okolje, s čimer odpade tožnikov pravni interes po ZLS oziroma po drugih pravnih predpisih, na katere se sklicuje tožeča stranka.

28.Za odločitev v zadevi je pomembno, da je prizadeta stranka vložila prijavo nameravane spremembe v obratovanju naprav, za katere je izdano okoljevarstveno dovoljenje št. 35407-1/2016-22 z dne 9. 10. 2017. Organ prve stopnje je ugotovil, da nameravana sprememba ni večja sprememba, vendar pa zahteva spremembo pogojev in ukrepov v navedenem okoljevarstvenem dovoljenju, zanjo pa ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Odločitev je vsebinsko pravilna in ustrezno obrazložena.

28.Za odločitev v zadevi je pomembno, da je prizadeta stranka vložila prijavo nameravane spremembe v obratovanju naprav, za katere je izdano okoljevarstveno dovoljenje št. 35407-1/2016-22 z dne 9. 10. 2017. Organ prve stopnje je ugotovil, da nameravana sprememba ni večja sprememba, vendar pa zahteva spremembo pogojev in ukrepov v navedenem okoljevarstvenem dovoljenju, zanjo pa ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. Odločitev je vsebinsko pravilna in ustrezno obrazložena.

29.Pritožba zoper sklep organa prve stopnje je pavšalna in podana na način, kot da v zadevi ne bi šlo za prijavo nameravane spremembe naprave na način, da se zmanjša kapaciteta naprav za ravnanje z odpadki ter se v vseh pogledih dodatno zmanjša vplive na okolje. Prizadeta stranka poudarja, da je količina odpadkov, ki se glede na okoljevarstveno dovoljenje lahko predelajo na obravnavani lokaciji, 200.000 ton/leto, dejansko pa se na lokaciji predeluje še manj odpadkov. Predelava se izvaja v industrijski coni, vse v skladu z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Parcele okoli lokacije obrata, ki naj bi bile last tožeče stranke, so po namenski rabi površine cest. Vpliv, ki ga ima dejavnost prizadete stranke na te parcele, je minimalna, zaradi nameravane spremembe pa se bo ta vpliv še dodatno znižal.

29.Pritožba zoper sklep organa prve stopnje je pavšalna in podana na način, kot da v zadevi ne bi šlo za prijavo nameravane spremembe naprave na način, da se zmanjša kapaciteta naprav za ravnanje z odpadki ter se v vseh pogledih dodatno zmanjša vplive na okolje. Prizadeta stranka poudarja, da je količina odpadkov, ki se glede na okoljevarstveno dovoljenje lahko predelajo na obravnavani lokaciji, 200.000 ton/leto, dejansko pa se na lokaciji predeluje še manj odpadkov. Predelava se izvaja v industrijski coni, vse v skladu z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Parcele okoli lokacije obrata, ki naj bi bile last tožeče stranke, so po namenski rabi površine cest. Vpliv, ki ga ima dejavnost prizadete stranke na te parcele, je minimalna, zaradi nameravane spremembe pa se bo ta vpliv še dodatno znižal.

30.Prizadeta stranka izpostavi, da se z nameravano spremembo na lokaciji kapaciteta naprave ne povečuje, ampak se zmanjšuje na dnevnem nivoju na napravi za predelavo odpadkov v trdno gorivo iz 250 ton/dan na 144 ton/dan, kar znaša 42,4 % manj. Trditve o dnevni predelavi 410 ton odpadkov so očitno neresnične. Pri predvidenih spremembah gre za zmanjšanje kapacitete, s čimer pa se seveda (logično) zmanjšajo tudi vplivi na okolje. Z rekonstrukcijo obrata se povečuje površina pokritih površin, kar pomeni zmanjšanje vplivov na okolje - zmanjšanje količine odpadnih vod, manj prašenja, manj neprijetnih vonjav. Z zamenjavo obstoječega filtra za čiščenje odpadnega zraka se izboljšuje zajemanje zraka in zagotavlja bolj učinkovito čiščenje - ponovno gre torej za očitno zmanjševanje emisije snovi - tokrat v zrak. Z rekonstrukcijo se ureja sodoben sistem požarne varnosti, skladno z veljavno zakonodajo s tega področja. Požarna varnost se povečuje. Glede na zgoraj povzeto so očitki tožeče stranke o povečevanju vpliva na okolje in o vplivu sprememb na potencialne nevarnosti neutemeljeni.

30.Prizadeta stranka izpostavi, da se z nameravano spremembo na lokaciji kapaciteta naprave ne povečuje, ampak se zmanjšuje na dnevnem nivoju na napravi za predelavo odpadkov v trdno gorivo iz 250 ton/dan na 144 ton/dan, kar znaša 42,4 % manj. Trditve o dnevni predelavi 410 ton odpadkov so očitno neresnične. Pri predvidenih spremembah gre za zmanjšanje kapacitete, s čimer pa se seveda (logično) zmanjšajo tudi vplivi na okolje. Z rekonstrukcijo obrata se povečuje površina pokritih površin, kar pomeni zmanjšanje vplivov na okolje - zmanjšanje količine odpadnih vod, manj prašenja, manj neprijetnih vonjav. Z zamenjavo obstoječega filtra za čiščenje odpadnega zraka se izboljšuje zajemanje zraka in zagotavlja bolj učinkovito čiščenje - ponovno gre torej za očitno zmanjševanje emisije snovi - tokrat v zrak. Z rekonstrukcijo se ureja sodoben sistem požarne varnosti, skladno z veljavno zakonodajo s tega področja. Požarna varnost se povečuje. Glede na zgoraj povzeto so očitki tožeče stranke o povečevanju vpliva na okolje in o vplivu sprememb na potencialne nevarnosti neutemeljeni.

31.Prizadeta stranka zatrjuje, da je odločitev organa prve stopnje glede izvedbe presoje vplivov na okolje pravilna in ustrezno obrazložena. Predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa povrnitev svojih stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

31.Prizadeta stranka zatrjuje, da je odločitev organa prve stopnje glede izvedbe presoje vplivov na okolje pravilna in ustrezno obrazložena. Predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa povrnitev svojih stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Dokazni sklep

Dokazni sklep

32.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa. Nadalje je sodišče sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in v dokazne namene prebralo oba izpodbijana sklepa, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep organa prve stopnje (priloge A2 - A4). Nadalje je sodišče prebralo dokaze tožene in prizadete stranke (priloge B1 - B6 in C1).

32.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa. Nadalje je sodišče sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in v dokazne namene prebralo oba izpodbijana sklepa, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep organa prve stopnje (priloge A2 - A4). Nadalje je sodišče prebralo dokaze tožene in prizadete stranke (priloge B1 - B6 in C1).

33.Sodišče pa je izvedlo tudi dokaze z branjem oziroma pregledom zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino ID znak parcela 111, izrisa parcel iz portala e-prostor, izpisa rabe iz portala e-prostor za nepremičnino ID znak parcela 111 in letalskega posnetka na portalu e-prostor za nepremičnini ID znak parcela 111 in ID znak parcela 111/1 (priloge A5 - A8), čeprav bi tožeča stranka te dokaze lahko navajala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, pa jih je prvič navedla in predložila šele v upravnem sporu. Sodišče pri odločanju o dopustnosti teh dokazov ni spregledalo določb tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 52. člena ZUS-1, po katerih lahko tožeča stranka v upravnem sporu nova dejstva in nove dokaze kot tožbene razloge navaja le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa je sodišče pri dokaznem sklepu upoštevalo, da je sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) v okoljskih zadevah drugačna. SEU je namreč v zadevi C-115/09 z dne 12. 5. 2011¹ in v zadevi C-137/14 z dne 15. 10. 2015² zavzelo stališče, da določbe prava Unije s področja varstva okolja ne dopuščajo omejitve tožbenih razlogov, ki jih lahko stranka navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku, na ugovore, ki so bili podani v upravnem postopku. SEU v sodbi C-137/14 z dne 15. 10. 2015 poudari, da čeprav lahko to, da se nek razlog prvič navede v okviru sodnega postopka, v nekaterih okoliščinah ovira nemoten potek postopka, pa cilj, ki ga uresničujeta 11. člen Direktive 2011/92/EU in 25. člen Direktive 2010/75/EU, ni le posameznikom zagotoviti čim širši dostop do sodišč, ampak tudi omogočiti, da se s tem preizkusom opravi celovit preizkus materialne ali postopkovne zakonitosti. Določbe ZUS-1 o omejevanju tožbenih razlogov in njihovega dokazovanja (tudi) v okoljskih zadevah so tako v neskladju s ciljem Direktive 2011/92/EU in tudi drugih direktiv s področja varstva okolja, ki na enak način predpisujejo sodno varstvo v zadevah s tega področja, ki je v zagotovitvi širokega dostopa do sodišča z namenom, da se opravi celovit preizkus materialne in postopkovne zakonitosti pri odločanju.

33.Sodišče pa je izvedlo tudi dokaze z branjem oziroma pregledom zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino ID znak parcela 111, izrisa parcel iz portala e-prostor, izpisa rabe iz portala e-prostor za nepremičnino ID znak parcela 111 in letalskega posnetka na portalu e-prostor za nepremičnini ID znak parcela 111 in ID znak parcela 111/1 (priloge A5 - A8), čeprav bi tožeča stranka te dokaze lahko navajala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, pa jih je prvič navedla in predložila šele v upravnem sporu. Sodišče pri odločanju o dopustnosti teh dokazov ni spregledalo določb tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 52. člena ZUS-1, po katerih lahko tožeča stranka v upravnem sporu nova dejstva in nove dokaze kot tožbene razloge navaja le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa je sodišče pri dokaznem sklepu upoštevalo, da je sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) v okoljskih zadevah drugačna. SEU je namreč v zadevi C-115/09 z dne 12. 5. 2011¹ in v zadevi C-137/14 z dne 15. 10. 2015² zavzelo stališče, da določbe prava Unije s področja varstva okolja ne dopuščajo omejitve tožbenih razlogov, ki jih lahko stranka navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku, na ugovore, ki so bili podani v upravnem postopku. SEU v sodbi C-137/14 z dne 15. 10. 2015 poudari, da čeprav lahko to, da se nek razlog prvič navede v okviru sodnega postopka, v nekaterih okoliščinah ovira nemoten potek postopka, pa cilj, ki ga uresničujeta 11. člen Direktive 2011/92/EU in 25. člen Direktive 2010/75/EU, ni le posameznikom zagotoviti čim širši dostop do sodišč, ampak tudi omogočiti, da se s tem preizkusom opravi celovit preizkus materialne ali postopkovne zakonitosti. Določbe ZUS-1 o omejevanju tožbenih razlogov in njihovega dokazovanja (tudi) v okoljskih zadevah so tako v neskladju s ciljem Direktive 2011/92/EU in tudi drugih direktiv s področja varstva okolja, ki na enak način predpisujejo sodno varstvo v zadevah s tega področja, ki je v zagotovitvi širokega dostopa do sodišča z namenom, da se opravi celovit preizkus materialne in postopkovne zakonitosti pri odločanju.

34.V skladu s sodno prakso SEU je nacionalna procesna avtonomija držav članic pri uporabi prava Unije med drugim omejena z načelom učinkovitosti prava Unije, ki nalaga sodiščem držav članic, da zagotovijo, da nacionalna pravna sredstva in procesne pravice v praksi ne onemogočajo ali prekomerno otežujejo uveljavljanja zahtevkov, ki temeljijo na pravu Evropske unije.³ V primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom Evropske unije mora sodišče glede na načelo primarnosti prava Evropske unije zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali po ustavnem postopku.⁴ Sodišče po navedenem ocenjuje, da je omejevanje navedb in dokaznih predlogov v konkretni zadevi v nasprotju s pravom Evropske unije, zato je upoštevalo tudi nove dokaze (za dokazovanje že podanih navedb v upravnem postopku kakor tudi novih navedb v upravnem sporu).

34.V skladu s sodno prakso SEU je nacionalna procesna avtonomija držav članic pri uporabi prava Unije med drugim omejena z načelom učinkovitosti prava Unije, ki nalaga sodiščem držav članic, da zagotovijo, da nacionalna pravna sredstva in procesne pravice v praksi ne onemogočajo ali prekomerno otežujejo uveljavljanja zahtevkov, ki temeljijo na pravu Evropske unije.³ V primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom Evropske unije mora sodišče glede na načelo primarnosti prava Evropske unije zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali po ustavnem postopku.⁴ Sodišče po navedenem ocenjuje, da je omejevanje navedb in dokaznih predlogov v konkretni zadevi v nasprotju s pravom Evropske unije, zato je upoštevalo tudi nove dokaze (za dokazovanje že podanih navedb v upravnem postopku kakor tudi novih navedb v upravnem sporu).

K I. točki izreka

K I. točki izreka

35.Tožba v delu, ki se nanaša na sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021, ni dopustna.

35.Tožba v delu, ki se nanaša na sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35409-6/2021-7 z dne 31. 3. 2021, ni dopustna.

36.ZUS-1 določa, da se lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožeče stranke (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). O zakonitosti drugih aktov odloča samo, če tako določa zakon (npr. 5. člen in drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Vložitev tožbe zoper akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je ena od procesnih predpostavk, ki pogojuje pričetek in tek sodnega postopka (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

36.ZUS-1 določa, da se lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožeče stranke (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). O zakonitosti drugih aktov odloča samo, če tako določa zakon (npr. 5. člen in drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Vložitev tožbe zoper akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je ena od procesnih predpostavk, ki pogojuje pričetek in tek sodnega postopka (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).