Jedro

Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, saj določenemu subjektu glede na njegov zakonski položaj razlastitvenega upravičenca daje pravico, da za potrebe razlastitvenega namena izvršuje določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahteva od lastnika služeče stvari (razlastitvenega zavezanca), da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).

Razlastitev se izvede na podlagi veljavnega prostorskega akta, iz katerega je razvidno, da je zemljišče, ki je predmet razlastitve, zajeto v območje, za katero je določena javna korist. Zemljiškokatastrske spremembe, ki nastanejo zaradi tehničnih postopkov (parcelacije, evidentiranja meje), nimajo za posledico prenehanja javne koristi, če fizična lega zemljišča ostaja v območju, določenem z javno koristjo.

Po načelu kontinutete pravnih dejstev in upoštevaje naravo zemljiškokatastrskih evidenc (ki služijo zgolj opisu zemljišč, ne pa določanju njihove pravne usode) tehnična sprememba številke parcele ne vpliva na obstoječo javno korist, čeprav nova parcela sama po številki ni izrecno navedena v prostorskem aktu.

V konkretnem primeru mora razlastitev zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 352-17/2019-6218-31 z dne 10. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.V tej zadevi je upravna enota Kranj (prvostopenjski organ) v odločbi št. 352-17/2019-6218-31 z dne 10. 6. 2021 (izpodbijana odločba) odločila, da se v korist A. d. d. (stranka z interesom), oziroma vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture, dovoli obremenitev zemljišča parc. št. 1887/8 v k. o. ... (ID ...) in zemljišča parc. št. 1917 v k. o. ... (ID ...), v lasti B.B., ... (tožnika), do deleža 1/1, s služnostjo v javno korist. Obremenitev zemljišča parc. št. 1887/8 v k. o. ... s služnostjo obsega jugovzhodni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 2975 m2; na zemljišču bo izvedena dostopna pot površine 1173 m2 in postavljen steber SM, s tlorisom nog 36 m2. Obremenitev zemljišča pare. št. 1917 v k. o. ... s služnostjo obsega severni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 407 m2. Služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 x 110 kV ... - ..., dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcija daljnovoda, ter hojo in vožnjo po teh parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda. (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je še odločil, da je izpodbijana odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist ter za vpis služnostne pravice na nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi (2. točka izreka); da je rok za začetek gradnje objekta iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pet let od vročitve odločbe (3. točka izreka); da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da je stranka z interesom dolžna tožniku plačati stroške pravnega zastopanja v višini 335,99 EUR, v roku 30 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ ugotavlja, da so pogoji za tek postopka v skladu z 211. in 192. členom ZUreP-2 ter 473. členom EZ-1 izpolnjeni. Družba A. d. d. ( v nadaljevanju: stranka z interesom) je kot investitor gradnje daljnovoda služnostna upravičenka. Za umestitev daljnovoda je bil sprejet Državni prostorski načrt za daljnovod 2 x 110 kV ... - ... (v nadaljevanju: DPN). Gradnja je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju. Omejitev lastninske pravice na zemljiščih zavezanke, škodo in izpad morebitnih prihodkov lahko nadomesti odškodnina.

3.Prvostopenjski organ je še ugotovil, da je ustanovitev služnosti za dosego javne koristi nujno potrebna in sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Stranka z interesom je pri notarju deponirala znesek v višini ocenjene odškodnine in varščine, s čimer so izpolnjeni pogoji, da se postopek vodi kot nujen. Gradnja daljnovoda DV 2 x 110 kV ... - ... je objekt energetske infrastrukture za oskrbo z električno energijo ter predstavlja prostorsko ureditev državnega pomena, ki je bila s strani države sprejeta v obliki DPN, ki ga je potrdila vlada z uredbo.

4.V zvezi z navedbami zavezanca je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je bilo zemljišče parc. št. 1887/6 k. o. ... navedeno v DPN, ki pa je bilo v postopku evidentiranja meje in parcelacije ukinjeno. Iz zemljišča parc. št. 1887/6 k. o. ... sta nastali dve novi parceli, in sicer zemljišče parc. št. 1887/7 in 1887/8, obe k. o. .... Nadalje iz grafičnega prikaza DPN izhaja, da površina in lega zemljišča pare. št. 1887/8 k. o. ... v celoti nadomešča zemljišče pare. št. 1887/6 k. o. .... Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se zaradi izvedene parcelacije zemljišča parc. št. 1887/6 k. o. ...ne spreminja DPN. Glede sprejetega OPPN in namenske rabe zemljišča parc. št. 1887/8 k. o. ...prvostopenjski organ še navaja, da je bilo izdelano novo cenitveno poročilo, ki ga je izdelal sodno zapriseženi cenilec in upošteva namensko rabo zemljišča parc. št. 1887/8 k. o. ..., služnostna upravičenka pa je pri notarju dala v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine in varščine v skupnem znesku 45.610,48 EUR.

5.Prvostopenjski organ še pojasni, da presoja ustreznosti odškodnine in vsebine pogodbe ni stvar upravnega postopka. Ker do podpisa pogodbe o služnosti ni prišlo, je organ nadaljeval s postopkom in izdal izpodbijano odločbo. Odločba je podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist. Organ je odločil tudi o priglašenih stroških postopka.

6.Z odločitvijo se tožnik ni strinjal in je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo. Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil in odločil, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

7.Opisanim odločitvam tožnik oporeka. Vlaga tožbo iz tožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da se izpodbijanega odločbe ne da preizkusiti, iz obrazložitve izhaja zgolj golo besedilo posameznih določb predpisov, ne pa tudi pravno pomembnih dejstev, ki so prvostopenjski organ vodili k izdaji izpodbijane odločbe. Meni, da v izpodbijani odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijani odločbi očita procesne in materialne kršitve. V konkretnem postopku javna korist ni bila izkazana, predvsem za parc.št. 1887/8 k. o. ..., saj v DPN ni zajeta. Tožnik še navaja, da pogoji za vodenje postopka kot nujnega niso podani, ustanovljena služnost pa ni sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Pri odločitvi prvostopenjski organ njegovih navedb ni presodil, prav tako ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev. Tožnik ugovarja še odločitvi o stroških postopka in s tožbo sodišču predlaga primarno, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

8.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala spise, ki se nanašajo na to zadevo (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

9.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je bil postopek ustanovitve služnosti v javno korist na način, kot ga je vodil organ na prvi in na drugi stopnji v celoti transparenten in zakonit. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, hkrati pa mu naloži, da sam nosi stroške postopka.

10.Podrobneje so tožbeni razlogi in stališča stranke z interesom predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve oziroma pri presoji (posameznih) tožbenih ugovorov.

Sojenje brez glavne obravnave in dokazni postopek

11.Sodišče je na dan 29. 4. 2025 razpisalo narok za glavno obravnavo, po prejemu vabil so stranke sodišče obvestile, da se strinjajo, da se glavna obravnava ne opravi, zato je sodišče v skladu s peto alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave.

12.Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

13.Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

14.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v upravnem spisu zlasti v: prikaz parcel Upravne enote Kranj (izpis iz uradne evidence ) z dne 15. 11. 2019, Sklep o uvedbi postopka z dne 6. 12. 2019, Zapisnik o ustni obravnavi z dne 12. 3. 2020, vloge tožnika prejete 19. 3. 2020, 8. 6. 2020, 31. 8. 2020 in 21. 9. 2020, vloge stranke z interesom prejete 17. 3. 2020, 24. 6. 2020, 6. 7. 2020 23. 9. 2020, 16. 10. 2020, 28. 4. 2020, 30. 4. 2020, 17. 5. 2021 in 21. 5. 2021, pritožbo in dopolnitev pritožbe tožnika z dne 13. in 17. 7. 2021, Sklep Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 19. 6. 2017, ter listine v sodnem spisu in sicer predložene listinske dokaze strank; v priloge tožnika A2-A3.

Sodna presoja

K I. točki izreka:

15.Tožba je utemeljena.

Ustavni in zakonski okvir posegov v lastninsko pravico

16.Razlastitev je poseg v lastninsko pravico, ki jo Ustava RS varuje v 33. členu.1 Tudi pogoje za dopustnost razlastitve ureja Ustava. In sicer v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremi
0nini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti od
61kodnini pod pogoji, ki jih dolo
0da zakon.

17.Ustava tako v 69. členu zagotavlja pravno podlago za najtežja posega v lastninsko pravico, to sta prisilna razlastitev in omejitev lastninske pravice. Ta ustavna določba pa hkrati posamezniku tudi zagotavlja pravico, da se postopek razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice zoper njega lahko vodi in sklene samo pod ustavno dopustnimi pogoji. Tako se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji, samo če to zahteva javna korist v zameno za nadomestilo v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.2

18.Razlastitveni namen (javna korist) mora obstajati na dveh ravneh. Prva raven je obstoj ti. abstraktne javne koristi, ki jo je opredelil že zakonodajalec in je predpostavka za uvedbo razlastitvenega postopka (ti. razlastitveni namen). Druga pa je ti. konkretna javna korist, ki mora biti ugotovljena za konkretni poseg v lastninsko pravico na konkretni nepremičnini.

19.Zakonska podlaga za poseg v lastninsko pravico v obravnavani zadevi je Energetski zakon (EZ-1). Ta v prvem odstavku 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za: prenos in distribucijo elektrike, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, ali proizvodnjo elektrike, skladišča zemeljskega plina, terminal za utekočinjen zemeljski plin ali transport tekočih goriv po vodih, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za vprašanja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena z EZ-1, uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice. V obravnavanem primeru je bil v času izpodbijane odločbe to Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZureP-2).

20.Lastninska pravica na nepremičnini se lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist (prvi odstavek 211. člena ZureP-2). S služnostjo se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe (drugi odstavek 211. člena ZUreP-2). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi (deveti odstavek 211. člena ZUreP-2).

21.Abstraktna javna korist ima v obravnavanem primeru podlago v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV ...-... (DPN).

22.Dopustni abstraktni razlastitveni namen, relevanten za obravnavno zadevo, je določen v 193. členu3

in drugem odstavku 211. člena ZUreP-2 ter prvem odstavku 472. člena EZ-1. Po prvem odstavku 194. člena ZUreP-2 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana:-če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje.

23.Za presojo obstoja konkretne javne koristi je v zvezi s sedmim odstavkom 473. člena EZ-1 relevanten drugi odstavek 192. člena ZUreP-2. Po tej določbi je razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

24.Konkretna javna korist torej obsega javno potrebo, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov ter je realna, določna in konkretna. Pristojni organ jo ugotavlja v vsaki zadevi posebej. Ni dovolj, da razlastitveni namen in abstracto odtehta abstraktni interes lastnika. Tehtanje je treba opraviti tudi v konkretnem primeru. To pomeni, da mora razlastitev oziroma v tem primeru omejitev lastninske pravice v konkretnem primeru zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu.

25.Omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist je, drugače kot razlastitev, na podlagi katere se spremeni lastnik nepremičnine, večplastna. Služnost je po 210. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Glede na 213. in 226. člen SPZ je služnost v javno korist neprava stvarna služnost, saj določenemu subjektu glede na njegov zakonski položaj razlastitvenega upravičenca daje pravico, da za potrebe razlastitvenega namena izvršuje določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahteva od lastnika služeče stvari (razlastitvenega zavezanca), da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).

26.Katera dejanja lahko izvaja razlastitveni upravičenec na tuji nepremičnini oziroma katera dejanja mora razlastitveni zavezanec opustiti na svoji nepremičnini ter na katerem delu te nepremičnine, mora biti natančno določeno v aktu, ki je podlaga za ustanovitev služnosti. Ko gre za odločbo državnega organa, to pomeni, da mora biti služnost definirana v izreku upravne odločbe. Le ob ustrezno konkretiziranemu služnostnemu upravičenju na tujem zemljišču, je sploh mogoče opraviti preizkus obstoja konkretne javne koristi za poseg v tujo nepremično. Ta zahteva izhaja tako iz citiranih določb SPZ, kakor tudi iz že citiranega drugega odstavka 192. člena ZUreP-2.

27.Specialne določbe EZ-1 o ustanovitvi služnosti v javno korist v navedeno ureditev ne posegajo.

- O neizkazanosti (abstraktne) javne koristi za parc.št. 1887/8 k. o.....

28.Tožnik v tožbi zatrjuje, da pogoji za omejitev lastninske pravice v javno korist niso izkazani, saj ni izkazana javna korist glede zemljišča parc. št. 1887/8, k. o. ..., ker tega zemljišča ne zajema DPN. Izpostavlja, da je upravni organ na zapisniku izvedene ustne obravnave dne 13. 3. 2020 navedel, da "je javna korist izkazana in da je DPN veljavni predpis, ki ga mora upravni organ pri svojem odločanju upoštevati in nikakor ni pristojen presojati njegove zakonitosti in ustavnosti". Tožnik navaja, da to pomeni, da je organ dolžan navedeni predpis upoštevati tako, kot je bil sprejet, kar pomeni, da bi moral ugotoviti, da glede zemljišča parc. št. 1887/8 k. o. ... javna korist ni izkazana, saj to zemljišče ni navedeno v določbi šeste alineje 4. člena DPN. Poudarja, da DPN vsebuje natančno navedbo parcelnih številk, med katerimi pa ni parcele št. 1887/8, k. o. .... Dejstvo, da je bila parcela št. 1887/6 v letu 2017 v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije ukinjena, nastali pa sta dve novi parceli (1887/7 in 1887/8), po mnenju tožnika še ne pomeni, da ima upravni organ pooblastilo za poseganje v veljavni DPN. Takšno ravnanje bi bilo po mnenju tožnika arbitrarno. Tožnik posebej izpostavlja, da je bila odločba GURS o parcelaciji pravnomočna dne 18. 7. 2017, DPN pa je pričel veljati dne 19. 5. 2018, torej skoraj leto dni po pravnomočnih geodetskih operacijah. To po mnenju tožnika pomeni, da DPN vsebuje na dan njegovega sprejema vse podatke točno take, kot obstajajo. Če se je v DPN prikradla "napaka", to terja uporabo določila 92. člena ZUreP-2 (popravek, tehnični popravek in razlaga prostorskega izvedbenega akta), ne pa ukrepa konkretnega organa, da z odločbo poseže v veljavni DPN in ga spremeni.

29.Stranka z interesom pojasnjuje, da je javna korist izkazana s sprejetim DPN. Navaja, da je bila parcela 1887/6 k. o. ..., navedena v DPN, v letu 2017 v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije s Sklepom in z Odločbo GURS (št. dokumenta: 02112-477/2017-2) ukinjena, nastali pa sta novi parceli 1887/7 in 1887/8, obe k. o. .... Trdi, da parcela 1887/8 k.o. Visoko po površini in legi v celoti nadomešča parcelo 1887/6 k.o. ..., kar naj bi potrjevalo tudi Obvestilo GURS o evidentiranih spremembah. Zaključuje, da ni potrebe za uporabo določbe 92. člena ZUreP-2, saj gre za identično nepremičnino, ki se povsem ujema s staro parcelno številko po legi in površini. Navaja, da so bile parcele že po pridobitvi mnenja Ustavnega sodišča potrjene kot ustrezne.

30.Po oceni sodišča je po sprejetju DPN, natančneje v letu 2017 bila parcela št. 1887/6 k. o. ... v postopku evidentiranja urejene meje in parcelacije ukinjena, nastali pa sta novi parceli 1887/7 in 1887/8 k. o. .... Iz obvestila GURS o evidentiranih spremembah izhaja, da parcela 1887/8 k. o. ... po površini in legi v celoti nadomešča v DPN navedeno parcelo 1887/6 k. o. ....

31.Nastanek nove parcele zaradi tehničnega postopka parcelacije in evidentiranja meje ne vpliva na obstoječo javno korist, saj gre za spremembo evidenčne narave, medtem ko pravni status zemljišča glede namembnosti, določen z veljavnim prostorskim aktom, ostaja nespremenjen. V konkretnem primeru nova parcela le tehnično in pravno nadomešča staro parcelo, fizična lega zemljišča pa ostaja v območju, za katerega je bila že določena javna korist. Zemljiškokatastrske spremembe, ki se nanašajo na spremembo številke ali oblike parcele, ne posegajo v veljavnost prostorskega akta in ne zahtevajo ponovne ugotovitve javne koristi, saj prostorski akti urejajo prostor na podlagi njegove fizične lege, ne glede na kasnejše spremembe parcelnih številk.

32.Nasprotovanje tožnika, da nova parcela št. 887/8 k. o. ... formalno ni bila posebej navedena oziroma vrisana v prostorski akt, na presojo obstoja javne koristi v konkretnem primeru ne vpliva. V skladu s 194. členom ZUreP-2 se razlastitev izvede na podlagi veljavnega prostorskega akta, iz katerega je razvidno, da je zemljišče, ki je predmet razlastitve, zajeto v območje, za katero je določena javna korist. Zemljiškokatastrske spremembe, ki nastanejo zaradi tehničnih postopkov (parcelacije, evidentiranja meje), nimajo za posledico prenehanja javne koristi, če fizična lega zemljišča ostaja v območju, določenem z javno koristjo.

33.Sodišče zato poudarja, da po načelu kontinutete pravnih dejstev in upoštevaje naravo zemljiškokatastrskih evidenc (ki služijo zgolj opisu zemljišč, ne pa določanju njihove pravne usode) tehnična sprememba številke parcele ne vpliva na obstoječo javno korist, čeprav nova parcela sama po številki ni izrecno navedena v prostorskem aktu.

34.V predmetnem primeru nova parcela št. 887/8 k.o. ... fizično sovpada z zemljiščem, ki je bilo z DPN že opredeljeno kot zemljišče javne koristi, zato se šteje, da je javna korist zanj že ugotovljena v skladu z določbami ZUreP-2.

35.Povedano drugače; dejstvo, da je pred sprejetjem DPN prišlo do parcelacije in da sporna parcela 1887/8 k.o. ... v DPN ni izrecno navedena, samo po sebi ne pomeni, da zoper to parcelo ni mogoče uvesti postopka ustanovitve služnosti v javno korist, če je ugotovljeno, da gre za parcelo, ki je nastala iz parcele, ki je bila v DPN izrecno navedena. Takšno stališče je skladno s teleološko razlago predpisov, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče s parcelacijami enostavno izigrati namen določb o javni koristi, določenih v DPN. Prav tako bi tak pristop onemogočil učinkovito uresničevanje javne koristi, ki jo zasleduje DPN, to je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, potrebnih za prenos in distribucijo elektrike, ki je v javno korist skladno s 472. členom EZ-1.

36.Poleg tega je potrebno upoštevati, da v skladu z načelom materialne resnice upravni organ ugotavlja dejstva, ki so pomembna za odločitev v upravnem postopku. V konkretnem primeru je pomembno dejansko stanje, da je parcela 1887/8 k. o. ... nastala iz parcele 1887/6 k. o. ..., ki je bila v DPN izrecno navedena. To dejstvo je potrjeno z obvestilom GURS o evidentiranih spremembah v zemljiškem katastru, tožnik pa ga v postopku ni prerekal.

37.Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je (splošna) javna korist za ustanovitev služnosti v javno korist na parceli št. 1887/8 k.o. ... izkazana. Tožbeni ugovor, da javna korist ni izkazana, ker parcela št. 1887/8 k. o. ... ni navedena v DPN, je zato neutemeljen.

- O sorazmernosti posega v lastninsko pravico

38.Tožnik zatrjuje, da prvostopenjski organ ni ustrezno presodil sorazmernosti posega v lastninsko pravico. Poudarja, da ni izkazano, da je javna korist omejitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. V postopku omejitve pravice v javno korist je organ dolžan opraviti tehtanje obeh interesov in zgolj pozitivna ugotovitev javne koristi v abstraktnem in konkretnem delu pomeni, da je omejitev lastninske pravice v javno korist dopustna ob sočasnem izpolnjevanju pogoja sorazmernosti posega. Poudarja, da niti prvostopenjski organ ni izvedel tehtanja tega pogoja, še manj da bi razlastitveni upravičenec to izkazal.

39.Ob tem tožnik še navaja, da ima za območje že izdano gradbeno dovoljenje in sprejet Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN), ki ne predvideva gradnje daljnovoda.

40.Stranka z interesom meni, da prostorska akta (DPN in OPPN) nista v neskladju, saj določila uredbe o DPN v ničemer ne omejujejo izgradnje in kasnejšega delovanja kmetijskega gospodarstva, kot je načrtovano z OPPN. Trdi, da je tožnik več kot eno leto pred začetkom priprave OPPN vedel za postopek priprave in sprejema DPN, saj je sopodpisnik Pripomb na DPN z dne 25. 1. 2016, ki so bile poslane na MOP v fazi javne razgrnitve.

41.Sodišče navaja, da mora razlastitev v konkretnem primeru zadostiti vsem trem elementom načela sorazmernosti: - obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov in je realna, določna, konkretna; - razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; - med javno koristnostjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu. Ob tem sodišče opozarja, da trditveno in dokazno breme za obstoj abstraktnega in konkretnega javnega interesa nosi razlastitveni upravičenec (v tem upravnem sporu stranka z interesom). Enako kot za nujno potrebnost razlastitve velja tudi za presojo sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tem elementu testa sorazmernosti je namreč treba tehtati, ali je teža posledic posega v lastninsko pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

42.Povedano konkretneje upravni organ mora vsebino vsake služnosti, ki jo mora trpeti tožnik, opredeliti čim bolj natančno, tako z vidika njene vsebine, kakor tudi lokacije in trajanja (v času gradnje in/ali obratovanja). Za ugotovljeno služnost (po vsebini, lokaciji in trajanju) mora opraviti presojo obstoja javne koristi, to je ali je za ta poseg v tujo lastnino podana realna, konkretna in določna javna korist. Nato pa mora presoditi še sorazmernost posega v lastninsko pravico v razmerju do javne koristi, torej opraviti mora test sorazmernosti. To pomeni, da mora preizkusiti, (1) ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto tožnikovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Sodišče ponovno tudi poudarja, da je trditveno (konkretna dejstva) in dokazno breme za vse navedene elemente javne koristi in sorazmernost posega na predlagatelju posega, torej na razlastitvenemu upravičencu (stranki z interesom).

43.Sodišče ugotavlja, da upravni organ v izpodbijani odločbi ni opravil konkretne presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico, kot to zahteva drugi odstavek 192. člena ZUreP-2.

44.Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da upravni organ v obrazložitvi navedel, da je "Gradnja daljnovoda je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji, ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju. Zaradi razvojnih potencialov načrtovanega poslovno logističnega centra na območju letališča C. C. na ... je nujna zagotovitev osnovnega in rezervnega napajanja načrtovane RTP 110/20 kV ..., hkrati pa je novi daljnovod potreben za zagotovitev ustreznega rezervnega napajanja obstoječih RTP 110/20 kV ... in RTP 110/20 kV ... ter za novo RTP 110/20 kV ..., ki zagotavljajo energetsko napajanje enega od najpomembnejših razvojno gospodarskih območij v Sloveniji. Lastniki zemljišč bodo kljub novemu daljnovodu le-ta še naprej uporabljali. Omejitev lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih, škodo in izpad morebitnih prihodkov služnostnih zavezancev lahko nadomesti odškodnina. Če se zemljišče ne bi obremenilo s služnostjo v javno korist, bi bil javni interes ogrožen bolj kot bi ustanovitev služnosti prizadela interes lastnika obravnavanih zemljišč. Tako je ustanovitev služnosti za dosego javne koristi nujno potrebna in je javna korist služnostnega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.", ni pa obrazložil, zakaj je konkretni poseg v lastninsko pravico tožnika nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu in ni obrazložil ali je teža posega v lastninsko pravico proporcionalna vrednosti zasledovalnega cilja oziroma koristi, ki bodo zaradi posega nastale.

45.Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ ni presojal možnosti alternativnih tras daljnovoda, s katerimi bi se lahko dosegel isti javni interes ob manjšem posegu v lastninsko pravico tožnika. Načelo sorazmernosti namreč zahteva, da se v primeru več možnih sredstev za dosego javne koristi izbere tisto, ki najmanj poseže v pravice posameznika. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi organ presojal možnost umestitve daljnovoda po drugi trasi ali z drugačno tehnično izvedbo, ki bi manj obremenila tožnikovo nepremičnino.

46.Prav tako upravni organ ni presojal, ali je možno izvesti poseg na način, ki bi manj obremenil tožnika, na primer z drugačno postavitvijo daljnovodnih stebrov ali z delno izvedbo podzemnega voda na kritičnih odsekih. Takšno presojo bi (toliko bolj) moral opraviti glede na tožnikovo že pridobljeno gradbeno dovoljenje in sprejeti OPPN, ki predvideva razvoj kmetijskega gospodarstva.

47.Še manj pa je upravni organ obrazložil v čem, bi v primeru, da do ustanovitve služnosti ne bi prišlo, bil javni interes ogrožen bolj kot ustanovitev služnosti prizadene interes lastnika obravnavanih zemljišč.

48.Ob tem sodišče še navaja, da samo dejstvo, da je tožnik morda vedel za pripravo DPN, ne odvezuje upravnega organa od dolžnosti, da presodi sorazmernost konkretnega posega v lastninsko pravico tožnika. V predmetni zadevi so jasno izraženi nasprotujoči si interesi: na eni strani javni interes za izgradnjo elektroenergetske infrastrukture, na drugi strani pa zasebni interes tožnika za razvoj kmetijskega gospodarstva. Upravni organ bi moral opraviti ustrezno tehtanje teh interesov, vključno s presojo vpliva posega na kmetijsko gospodarstvo, česar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

49.Sodišče sodi, da je prvostopenjski organ v posledici navedenega kršil drugi odstavek 192. člena ZUreP-2 v povezavi s devetim odstavkom 211. člena ZUreP-2 in 475. členom EZ-1.

50.Sodišče sodi, da izpodbijane odločbe tako ni mogoče preizkusiti. Te kršitve iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kljub temu, da jo je tožnik uveljavljal v pritožbi, drugostopenjski organ ni odpravil, saj so razlogi drugostopenjskega organa tudi splošni oziroma pavšalni kot razlogi iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe.

- O procesnih kršitvah

51.Tožnik v tožbi uveljavlja tudi kršitve pravil postopka, do katerih se bo sodišče v nadaljevanju opredelilo po posameznih očitkih.

1. - O obrazloženosti odločbe

52.Tožnik v tožbi zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, saj je ni mogoče preizkusiti, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe skladno z določbo 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik zatrjuje, da izpodbijana odločba vsebuje na večih straneh citiranje predpisov in kronologijo dogodkov, ne pa tudi potrebnih razlogov za odločitev. Gre za arbitrarno odločitev. Tožnik še navaja, da tudi upravni organ druge stopnje v svoji obrazložitvi ni zavzel argumentiranih in jasnih stališč do pritožbenih navedb, temveč je del teh zgolj negiral ter ponavljal obrazložitev organa prve stopnje.

53.Stranka z interesom glede obrazloženosti odločbe in procesnih kršitev ni podala posebnih navedb.

54.V skladu z 214. členom ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

55.Obrazložitev odločbe mora biti takšna, da je iz nje razvidno, ali je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter ali je bilo na njegovi podlagi materialno pravo pravilno uporabljeno. Obrazložene morajo biti vse točke izreka. Če upravna odločba ne vsebuje obrazložitve v skladu z ZUP, je to bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ta je podana, če se odločbe ne da preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

56.Po pogledu v upravni spis sodišče pritrjuje tožniku, prvostopenjski organ ni presodil vseh navedb tožnika podanih v upravnem postopku, zlasti glede ključnih vprašanj sorazmernosti ukrepa.

57.Ustrezna obrazložitev upravne odločbe je ustavna kategorija, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) in iz 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva), saj stranka brez ustrezne obrazložitve ne more učinkovito izpodbijati odločbe. Obrazložitev mora biti takšna, da omogoča stranki učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.

58.Sodišče ugotavlja, da tako prvi kot drugostopenjski organ v obrazložitvi sorazmernosti posega nista obrazložila. Taka obrazložitev ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločitve, zato predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

59.Sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena navedba tožnika, da iz uvoda izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je konkretna uradna oseba izvajala upravni postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP) ali na predlog (128. člen ZUP), še manj, da bi uvod vseboval predpis o njeni pristojnosti. Po navedbi tožnika je uvod izpodbijane odločbe povsem pavšalen in pomanjkljiv, pri čemer niti ni spoštovano osnovno načelo vsebine uvoda, kot to narekuje določba 212. člena ZUP, po kateri določbi uvod obsega ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku, zato pritožnik uveljavlja kršitev pravil postopka.

60.ZUP predpisuje v prvem odstavku 212. člena, kaj mora vsebovati uvod odločbe (ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku).

61.Ob tem sodišče sodi, da sicer kršitev določbe 212. člena ZUP ne pomeni kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Zakaj naj bi odsotnost navedb ali je konkretna uradna oseba izvajala upravni postopek po uradni dolžnosti ali na predlog ter navedb predpisa o pristojnosti pripeljala do napačne oziroma nezakonite odločitve, pa tožnik ne obrazloži.

2. O pravici do izjave

62.Sodišče ugotavlja, da je upravni organ kršil tožniku pravice do izjave. 20. Ustava RS v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Gre za procesna jamstva, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve.

63.V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Z vidika namenskega izvrševanja 9. člena ZUP je pomembno poudariti, da ima vsaka oseba s položajem stranke pravico izjaviti se še pred izdajo odločbe, kar izhaja neposredno iz tretjega odstavka 9. člena ZUP, po katerem organ odločbe ne sme opreti na tista dejstva, o katerih se stranke niso mogle izjaviti. Določbe 9. in povezanih členov ZUP so opredeljene tudi v operativnih določbah ZUP, v katerih predvsem norme o posledicah kršitev načela zaslišanja stranke kažejo njegov pomen, saj poseg v zadevno načelo pomeni bistveno postopkovno napako, ki je samostojen razlog za pritožbo (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

64.Pravica do izjave je konkretizirana v 146. členu ZUP. Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; da sodeluje pri izvedbi dokazov; da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

65.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. iz sklepa, X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015) izhaja, da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev, ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

66.Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe; v skladu z ZUP, je to bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

67.Tožnik v tožbi navaja, da nujnost postopka za omejitev lastninske pravice v javno korist ni izkazana. Sklicuje se na 5. odstavek 473. člena EZ-1, po katerem je postopek za omejitev lastninske pravice v javno korist nujen, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: i.) javna korist je izkazana in ii.) razlastitveni upravičenec pri sodišču ali notarju da v hrambo ustrezen znesek odškodnine. Iz notarskega zapisa št. DK 77/2019 izhaja, da je položen denar v višini 21.370,17 EUR, medtem ko je iz služnostne pogodbe, predložene na naroku dne 13. 3. 2020, izhajala odškodnina v neto višini 30.406,99 EUR. Tožnik zatrjuje, da pogoj nujnosti postopka tako ni izkazan. Glede na dejstvo, da je dolžnost stranke z interesom, da pri sodišču ali notarju da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, navedeno pomeni, da bi moral biti položeni znesek 45.610,48 EUR (in ne 21.370,17 EUR). Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da naj bi razlastitveni upravičenec kasneje položil še dodatni denarni znesek, vendar glede na dejstvo, da se je tožnik s tem prvič seznanil iz izpodbijane odločbe, navedenega ni mogoče preizkusiti, zato uveljavlja kršitev pravil postopka.

68.Stranka z interesom navaja, da so bili izpolnjeni pogoji za nujni postopek, saj je razlastitvena upravičenka položila ustrezen skupni znesek v višini 45.610,48 EUR pri notarju. Pojasnjuje, da je prvotno res položila manjši znesek, vendar je kasneje, po predložitvi novega cenilnega poročila z višjo ocenjeno vrednostjo, položila dodatni znesek do polne višine. Razlago razlik v ocenjeni odškodnini pripisuje težavam pri ugotavljanju lege predvidoma pozidanega zemljišča na parceli 1887/8. Dejstva, da se je tožnik šele v izpodbijani odločbi seznanil z dodatno deponiranim denarnim zneskom, ne zanika.

69.Sodišče sodi, da je prvostopenjski organ kršil načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni omogočil, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev, predvsem glede izkazanosti zakonskega pogoja za vodenje nujnega postopka. Da je stranka z interesom naknadno pri notarju položila v hrambo dodaten denarni znesek, ki ustreza novemu cenitvenemu poročilu in izpolnjuje zakonske pogoje za vodenje nujnega postopka je tožnik po neprerekanih trditvah izvedel (šele) iz izpodbijane odločbe. Ker prvostopenjski organ na tem dejstvu (predaje v hrambo zakonsko določenega denarnega zneska) utemeljuje izkazanost pogoja za vodenje nujnega postopka, je odločitev obremenjena z kršitvijo pravice do izjave.

70.Ob tem sodišče navaja, da po zakonski določbi res da izhaja, da nujnosti postopka ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti, vendar pa mora za vodenje nujnega postopka biti zadoščeno zakonskim pogojem, pri čemer je eden od njih tudi položitev zakonsko določenega denarnega zneska v hrambo notarju. Stranka z interesom v tem postopku navaja, da je bil denarni znesek v ustrezni višini naknadno podan v hrambo pri notarki. V ponovljenem postopku naj prvostopenjski organ predmetno dejstvo razjasni, v kolikor je še vedno sporno.

71.Kršitev načela zaslišanja stranke predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče tako zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka. Upravni organ je s tem kršil pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

72.Navedene procesne kršitve že same po sebi zadoščajo za odpravo izpodbijane odločbe. V povezavi z ugotovljeno materialno kršitvijo (pomanjkljiva presoja sorazmernosti posega) pa predstavljajo utemeljen razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe.

- O stroških upravnega postopka

73.V zvezi s tožbenimi ugovori glede pravilnosti višine priznanih stroškov sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ zavzel pravilno stališče, da gre pri odločanju o zahtevi za razlastitev za neocenljivo zadevo. Vrednost predmeta iz odločbe namreč ne izhaja, predmet tega upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini oziroma nadomestilu za omejitev lastninske pravice v javno korist.

Glede odklonitve odločanja v sporu polne jurisdikcije

74.Tožnik je sodišču predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije (brez podanega zahtevka). Sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu lahko sodišče glede na določbo prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odloča v sporu polne jurisdikcije le tedaj, če narava stvari to dopušča, in če: dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje zlasti če; bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka); izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči, ki se tičejo postopka (2. točka). V tem primeru namreč v upravnem spisu po presoji sodišča ni bilo dovolj podlage za takšno odločanje sodišča (niti narava stvari, niti podatki postopka ne dajejo dovolj podlage za to). Poleg tega je toženka po podatkih upravnih spisov v zadevi odločala prvič, torej za odločanje v sporu polne jurisdikcije tudi ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Na podlagi obrazloženega je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

- Sklepno

75.Po povedanem je tožba utemeljena. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo in na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Na podlagi petega odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

76.Ker je sodišče iz pojasnjenih razlogov tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki za odločitev niso relevantni. Ne glede na to pa glede na nekatere tožbene ugovore zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka poudarja, da mora da načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) od upravnega organa terja, da strankam pred izdajo odločbe omogoči izjavljanje o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To v okoliščinah, ko sta v upravnem postopku udeleženi stranki z nasprotnim interesom (kakršna je obravnavana zadeva), med drugim pomeni, da mora obema omogočiti izjavljanje o vsem relevantnem spisnem gradivu pred izdajo izpodbijane odločbe. Načelo zaslišanja stranke pa od upravnega organa hkrati tudi terja, da se vsebinsko opredeli do vseh za odločitev relevantnih navedb in ugovorov vseh strank.

77.Zahteva po izobraženosti odločbe pa od upravnega organa terja, da se opredeli tudi do razlogov zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevam posamezne stranke postopka.

K II. točki izreka

78.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o spremembi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, in je tožnika v postopku zastopala odvetnica, se mu po drugem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

79.Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1. člen Ustave: "Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja."

2Prim. M. Avbelj v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, komentar k 69. členu Ustave.

3Po prvem odstavku 193. člena ZUreP-2 se ob pogojih iz 192. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti za naslednje namene: za naslednje namene:- za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra;- za gradnjo in prevzem objektov za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; -za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture; -za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj.

4Gl. G. Virant v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 675.

5Idem.

6Po prvem odstavku 195. člena ZUreP-2 sta razlastitvena upravičenca država ali občina. Po prvem odstavku 473. člena EZ-1 pa ima ta položaj lahko tudi operater, ki je izvajalec obvezne gospodarske javne službe po tem zakonu.

7Sodišče je zato že v prvem sojenju s sodbo I U 501/2019 opozorilo, da je treba v odločbi o ustanovitvi služnosti njeno vsebino natančno opisati. Gre za poseg v lastninsko pravico, zato ga je treba omejiti na tisti obseg, ki je nujen za dosego cilja, zaradi katerega se služnost ustanavlja.

8To je logično, saj bi sicer bile v nasprotju s 33. in 69. členom Ustave.

9Idem.

10Gl. npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-18/02.

11Ob tem se sodišče sklicuje na ugotovitve te sodbe pod odsekom - O sorazmernosti posega v lastninsko pravico.

12Tudi iz upravnega spisa izhaja, da prvostopenjski organ tožnika o predmetnem dejstvu ni obvestil.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju prostora (1984) - ZUreP - člen 192 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 472, 473

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.