Jedro

SPZ za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Opravičljiva zmota v skladu z načelom „ignorantia iuris nocet“ ne more temeljiti na nepoznavanju prava.

Presoja dobre vere je materialnopravno vprašanje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah sodišč druge stopnje in prve stopnje in ki so podlaga revizijskega odločanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.121,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 3461/2, 3376/6, 3376/5, 3376/4, 3376/3 ter 3376/1, vse k.o. ... in na izstavitev primerne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, ter tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaključki sodišča, da se je tožnik od vsega začetka zavedal, da ni dobroverni lastniški posestnik nepremičnin, saj se je zavedal, da bi moral overiti podpise pogodbenih strank, plačati davek ter izvesti vpis v zemljiško knjigo, so protispisni ter ne temeljijo na izvedenih dokazih, pač pa na zmotni presoji dokazov. Zaključek sodišča, da je bil nedobroveren že vse od podpisa pogodb, je v nasprotju s trditveno podlago. Navedeno je sodišče črpalo iz izpovedbe tožnika, kar je v nasprotju s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Brez trditvene podlage je tudi ugotovitev, da je tožnik v nepremičnini bival na podlagi dovoljenja tožencev. Tožnik je bil prepričan, da že sklenitev zavezovalnega pravnega posla zadošča za pridobitev lastninske pravice, toženci pa mu gradnje nikoli niso oporekali. Da tožnik ni formalni lastnik nepremičnine, je izvedel šele konec marca 2006 na nepremičninski agenciji, do tedaj (ko je že potekla priposestvovalna doba) pa je bil v dobri veri, zato kasnejša nedobrovernost nima učinka. Toženci so pri prodaji nepremičnine sodelovali, saj so tožnika silili v prodajo, ker je imel do njih odprte dolgove. Sodna praksa, da se za dobrovernost priposestvovalca, ki je posest pridobil na pravno-poslovni podlagi praviloma zahteva vpis v zemljiško knjigo, je prestroga, zato bo morala sodna praksa izoblikovati izjeme. Tožnikov primer je primeren, da bi opravičeval tovrstno postopanje, saj je bil tožnik v nasprotju z zemljiškoknjižnimi lastniki, ki imajo namen pridobiti premoženjsko korist, ves čas pošten.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, revizijski zahtevek pa neustrezen in vsebinsko neutemeljen, zato predlaga njegovo zavrnitev. Revizijske navedbe v glavnini izpodbijajo dejanske ugotovitve. Dokaz z zaslišanjem tožencev, na katerega sodišče opre svojo obrazložitev, je dopusten. Tožnik z novim tožbenim zahtevkom (v drugem pravdnem postopku) pri Okrožnem sodišču v Kopru, opr. št. P 228/2011 vtožuje ugotovitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu. Iz vsebinskih navedb v spisu izhaja, da se zaveda, da je v tem sporu tožil napačno, saj tam zatrjuje, da ni lastnik nepremičnine.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - darilne ter kupoprodajne pogodbe med pravdnimi strankami so datirane z dne 11. 3. 1996; - pogodbe niso notarsko overjene, davek na promet z nepremičninami ni plačan, prav tako pa ni bil izveden vpis v zemljiško knjigo; - tožniku so toženci v hiši omogočili oziroma mu dovolili brezplačno bivanje; - tožnik je na eni od spornih nepremičnin zgradil hišo; - tožnik ni imel v posesti celotnih nepremičnin, o katerih teče pravda; v letu 2006 so se med tožnikom in toženci začela dogovarjanja glede prodaje sporne nepremičnine, in tožnik je na prodajo pristal; - agencijo za prodajo nepremičnine je izbral tožnik, pri sestavi predpogodbe z dne 29. 3. 2006 pa so sodelovali le toženci, ki so v pogodbi izrecno navedeni kot prodajalci in lastniki; - nepremičnine s parc. št. 3376/6, 3376/5, 3376/4, 3376/3 in 3376/1 predstavljajo nepremičnino, ki je v času sklenitve spornih pogodb nosila parc. št. 3376/1. 7. Revident z navideznim konstituiranjem kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP posredno želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Za protispisnost po tej določbi gre, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov ali prepisi le-teh, in med temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za napako v tehničnem smislu, ki je posledica (golega) prenosa podatka iz spisa v obrazložitev sodbe. Takšnih napak izpodbijana sodba ne vsebuje, pač pa po oceni revizijskega sodišča revident z uveljavljanjem te kršitve izkazuje nestrinjanje s presojo utemeljenosti strankinih dejanskih navedb in vrednotenja dokazov, kar ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa zmotno dokazno oceno, ki ni predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tudi preizkus zatrjevanih kršitev 7. ter 212. člena ZPP kaže na neutemeljenost revizije. Ugotovitve sodišč temeljijo na zatrjevanih dejstvih ter predloženih dokazih. Sodišče odloča v skladu z razpravnim načelom, vendar pa je to načelo v civilnem pravdnem postopku omiljeno z materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP), na podlagi katerega je naloga sodišča, da skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe ter ponudijo ali dopolnijo dokazila. Pa tudi sicer: revident v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje teh pomanjkljivosti dokaznega postopka ni očital, zato te kršitve ne more prvič uveljavljati v revizijskem postopku.(1)

9. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje so na spornih nepremičninah kot solastniki v zemljiški knjigi vknjiženi toženci. Tožnik je pridobitev lastninske pravice utemeljeval na dveh pravnih temeljih: (1) pravni posel (darilne ter kupoprodajna pogodba) ter (2) priposestvovanje. Tožnik je priposestvovanje lastninske pravice uveljavljal na vseh spornih nepremičninah do celote, saj, kot navaja, je nepremičnine užival vse od podpisa pogodb, to je od leta 1996 dalje.

10. Do učinkovitega prenosa lastninske pravice na pravno-poslovni podlagi pride, če so izpolnjeni naslednji pogoji: zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost, razpolagalni pravni posel (z zemljiškoknjižnim dovolilom) ter drugi pogoji, ki jih določa zakon (pri nepremičninah je to vpis v zemljiško knjigo). Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, sicer se lastninska pravica ne prenese na podlagi pravnega posla, pač pa (lahko) pride do pridobitve lastninske pravice na drugi pravni podlagi, najpogosteje na podlagi priposestvovanja.(2) Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice so v zatrjevanem obdobju (od 1996 dalje) določala najprej pravila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), nato pa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki se glede na določbo 269. člena SPZ uporablja v konkretnem primeru.

11. SPZ za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Opravičljiva zmota v skladu z načelom „ignorantia iuris nocet“ ne more temeljiti na nepoznavanju prava, zato so očitki revidenta v tej smeri neutemeljeni. Presoja dobre vere je materialnopravno vprašanje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje in ki so podlaga revizijskega odločanja. Ker dejanske okoliščine konkretnega spora kažejo, da se je tožnik vseskozi od sklenitve darilne pogodbe dalje zavedal, da prenos lastninske pravice ni popoln in da še ni postal lastnik nepremičnine (nameravana prodaja v letu 2006 in dovoljenje za bivanje), saj je tožnik sam navajal, da do plačila davka za promet z nepremičninami ni prišlo, ker ni imel denarja ter da do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo ni prišlo zaradi njegove nerodnosti, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno opravili materialnopravno presojo dobrovernosti. Ker tako eden od pogojev za priposestvovanje ni bil izpolnjen, je že to zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se z ostalimi razlogi oziroma pogoji, ki so potrebni za priposestvovanje, sodišči druge in prve stopnje utemeljeno nista (podrobneje) ukvarjali.

12. Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka, ki predstavljajo stroške sestave odgovora na revizijo, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo, ki jo je glede na prvi odstavek 41. člena veljavnega Zakona o odvetniški tarifi treba uporabiti v tej zadevi.

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 781/2008, VS RS sklep II Ips 34/2010, VS RS sodba II Ips 358/2008. Op. št. (2): Juhart, M.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 241-251.