Jedro

Obdolženec ni posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja, zato ne bi smel voziti.

Obdolženec je bil z določili ZVoz-1 seznanjen na teoretičnem delu izpita, prav tako iz zagovora kot nedvomno izhaja, da se je zavedal, da vloge za izdajo vozniškega dovoljenja ni uspel vložiti (ne glede na to, kaj je bil razlog za to), zato preprosto voziti ne bi smel. Zaposlena na avtošoli ni merodajna za razlago določil ZVoz-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 45,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v uvodoma navedeni sodbi odločilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je ob uporabi drugega odstavka 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo opomin, medtem ko je v zvezi z začasno odvzetim osebnim avtomobilom BMW 1 št. šasije 000 ugotovilo, da je bil z odredbo z dne 4. 6. 2020 že vrnjen lastniku A. A. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka in sicer plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR, stroškov prevoza zaseženega osebnega vozila v hrambo v znesku 156,89 EUR ter stroškov v zvezi z zasegom, hrambo in vrnitvijo v znesku 121,38 EUR.

2. Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo obdolženec, ki meni, da so podani pogoji za ustavitev postopka, prav tako prosi za oprostitev plačila vseh stroškov v zvezi s sodbo. Vsebinsko ponavlja navedbe zagovora, da je 29. 5. 2020 ob 11.45 uspešno zaključil glavno izpitno vožnjo ter se je z mamo, ki ga je čakala na parkirišču, odpravil na UE Kranj, da bi pred iztekom uradnih ur, to je pred 13.00 uro, oddal vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja, vendar ju niso spustili v prostore UE Kranj zaradi razmer povezanih s COVID-19, na dežurno telefonsko številko, navedeno na spletni strani UE Medvode oz. UE Ljubljana se ni nihče oglašal; gospa na Avtošoli ... pa mu je pojasnila, da potrebuje le zdravniško spričevalo in osebni dokument do izdaje vozniškega dovoljenja. 31. 8. 2018 je uspešno opravil teoretični del izpita za voznika motornih vozil B kategorije in pozna določbe oz. pravila iz ZVoz-1, vendar takrat ni bilo ne COVID-19 ne težav povezanih z delovanjem ustanov zaradi virusa. Meni zato, da ni šlo za njegovo malomarnost ali neodgovornost, temveč za splet okoliščin, ki so nastale zaradi COVID-19. Ker je dijak 4. letnika prosi za oprostitev plačila vseh stroškov. Čeprav živi pri starših, si s štipendijo plačuje mesečno karto, kupuje dodatek k šolski malici in plačuje šolske izlete.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z nobeno od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe oziroma pritožbeni predlog za ustavitev postopka in za oprostitev plačila stroškov. Sodišče v točki 7 sodbe opozarja na za zadevo pravno relevantna določila 56., 59. in 60. člena ZVoz-1 v zvezi z udeležbo voznikov v cestnem prometu, pri čemer tudi obdolženec v pritožbi prizna, da je bil s temi določili ob opravi teoretičnega dela izpita seznanjen. Ta določila pa so jasna in razumljiva in ne dopuščajo drugačne razlage kot to, da voznik lahko vozi v cestnem prometu le, če poseduje veljavno vozniško dovoljenje (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1), ki začne veljati z dnem izdaje (prvi odstavek 59. člena ZVoz-1); izjemo od določil prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 pa predstavlja le določilo četrtega odstavka 56. člena ZVoz-1, da sme v Republiki Sloveniji do vročitve vozniškega dovoljenja voziti motorno in priklopno vozilo tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, le oseba, ki ima potrdilo, da je pri upravni enoti dala vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja, na kateri je navedeno, da izpolnjuje pogoje za izdajo vozniškega dovoljenja in je veljavnost tega potrdila 60 dni.

5. Iz izvedenih in v postopku ocenjenih dokazov izhaja, da je sodišče kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženec vozil v nedeljo 31. 5. 2020, ko ni posedoval niti vozniškega dovoljenja niti potrdila (v smislu četrtega odstavka 56. člena ZVoz-1), ker je to potrdilo pridobil šele v ponedeljek 1. 6. 2020, saj je vse to sam potrdil v zagovoru; smiselno pa izhaja tudi iz sedanjih pritožbenih navedb. Tako je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi kršitve določil prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1. 6. Neupoštevne so pritožbene navedbe oziroma lastno mnenje obdolženca, da mu ni mogoče očitati niti malomarnosti, ker je bil z določili Zakona o voznikih seznanjen na teoretičnem delu izpita, prav tako iz zagovora kot nedvomno izhaja, da se je zavedal, da vloge za izdajo vozniškega dovoljenja ni uspel vložiti (ne glede na to, kaj je bil razlog za to), zato preprosto voziti ne bi smel. Kljub temu, da je veljal spremenjen način uradovanja upravne enote (poslovali so po predhodnem naročanju), tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam obdolženca, da ni bil malomaren ali neodgovoren, temveč je šlo le za splet okoliščin, temveč po oceni višjega sodišča pritožbene navedbe kažejo na obdolženčevo povsem nekritično oceno situacije in lastnega ravnanja. Ob dejstvu, da veljavnega vozniškega dovoljenja ni posedoval, česar se je glede na poznavanje določil ZVoz-1 dobro zavedal, voziti ne bi smel. Tega dejstva ne spremenijo niti navedbe obdolženčevega zagovora niti pritožbene navedbe, v katerih se izgovarja na to, kaj mu je rekla zaposlena na avtošoli, ki ni merodajna za razlago določil ZVoz-1. Višje sodišče zato ugotavlja, da je obdolžencu mogoče očitati „vsaj nezavestno malomarnost“, kot to zelo prijazno do obdolženca ugotavlja sodba. Nikakor pa ni podan nobeden od razlogov za ustavitev postopka, pri čemer je postopek o prekršku mogoče ustaviti le, če je podan kateri od razlogov določenih v prvem odstavku 136. člena ZP-1; pa tudi pritožba niti ne pojasni, kateri od ustavitvenih razlogov naj bi pri njem prišel v poštev.

7. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi določil 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je bil obdolžencu itak namesto predpisane globe z uporabo določil drugega odstavka 21. člena ZP-1 izrečen le opomin; medtem ko mu fakultativno predpisana stranska sankcija (odvzem predmeta, s katerim je bil prekršek storjen), niti ni bila izrečena.

8. Neutemeljen je tudi predlog za oprostitev plačila stroškov postopka. Po prvem odstavku 144. člena ZP-1 plača stroške postopka tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek in ker je bila obdolžencu izrečena sankcija (opomin), mu je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito naložilo tudi plačilo stroškov postopka, med katerimi so glede na določbo prvega odstavka 143. člena ZP-1 tudi sodna taksa (točka 8) in izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov (točka 3 prvega odstavka 143. člena ZP-1). Po petem odstavku 144. člena ZP-1 sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka ali odložiti plačilo stroškov prekrškovnega postopka; predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče. 9. Na podlagi navedenih določil bi moral obdolženec že pri okrajnem sodišču, ki je vodilo postopek o prekršku, zaprositi za oprostitev plačila stroškov postopka pred dokončanjem postopka (ta je končan z izdajo sodbe); ker se ga kasneje po izdaji odločitve o stroških sme oprostiti le iz razloga novih okoliščin. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi obdolženec zaprosil za oprostitev plačila stroškov postopka pred izdajo sodbe, čeprav je vedel, da mu je bilo zaseženo motorno vozilo; sodišče prve stopnje pa je glede na podatek, da je obdolženec prejemnik štipendije v višini 200,00 EUR, sicer pa živi s starši in ga preživljajo starši, utemeljeno ocenilo, da bo zmožen plačila stroškov postopka in zaradi plačila stroškov ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje, prav tako obdolženec ni dolžan preživljati nikogar. Ker obdolženec šele v pritožbi podaja prošnjo za oprostitev, pri čemer ne uveljavlja kakšnih spremenjenih okoliščin (da ne živi več s starši, da je dolžan koga preživljati in podobno) njegov predlog ni dovoljen. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s pritožbenim navajanjem tudi ni vzbudil dvoma o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi plačila stroškov obdolženčevo preživljanje ne bo ogroženo, saj še vedno vladajo posebne razmere in obdolženec lahko štipendijo uporabi za plačilo stroškov postopka, ker je ne potrebuje za nakup mesečne karte niti dodatka k šolski malici ali za plačilo šolskih izletov.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, v zvezi s čimer je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (tar. št. 8132 in 8112). Sodno takso bo moral obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo v pozivu naveden, sicer se bo prisilno izterjala.