Jedro

Prva toženka je na drugo toženko prenesla organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ker je z njimi druga toženka lahko začela in nadaljevala dejavnost proizvodnje in prodaje električnih cigaret, s katero se je ukvarjala prva toženka, ne glede na dejstvo, da je druga toženka svojo dejavnost kasneje razširila, dobila nove kupce, dobavitelje, proizvode in delavce.

V konkretnem primeru je prišlo do pravnega položaja iz prvega odstavka 75. člena ZDR-1, ki določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tretja toženka je zaradi administrativnih ovir pri zaposlovanju delavcev prevzela vlogo delodajalca prevzemnika, saj delavcev ni mogla zaposliti druga toženka. Čeprav torej tretja toženka ni kupila dela zalog, ki so bili bistveni za zagon pri drugi toženki, pa je s tem, ko je zaposlila delavce prve toženke z namenom, da bo drugi toženki omogočila opravljanje gospodarske dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same krijejo svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost in neveljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke prvi tožnici, tretji toženki je naložilo, da prvo tožnico pozove nazaj na delo in ji od 30. 3. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženki v mesečnem bruto znesku 997,33 EUR in plačo, ki jo je prejela pri drugih delodajalcih od 1. 4. 2017 dalje, ter plačilom neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni pod izvršbo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek prve tožnice, da jo je (tretja) toženka dolžna prijaviti v vsa zavarovanja in ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in višji zahtevek po plačilu plače (točka I izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da je bila med drugo tožnico in prvo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu skladiščnik za polni delovni čas 40 ur tedensko in proti plačilu mesečne plače v znesku 1.100,00 EUR bruto in da je delovno razmerje med strankama 15. 2. 2017 prenehalo neveljavno, v nasprotju z zakonom, tretji toženki pa je naložilo, da je dolžna drugo tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 15. 2. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače v višini bruto 1.100,00 EUR, od katere je dolžna za tožnico obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati drugi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter drugo tožnico od 15. 2. 2017 dalje prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni pod izvršbo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek druge tožnice, da ji je prva toženka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 21. 7. 2016 dalje, s prijavo v vsa zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ od 21. 7. 2016 dalje (točka II izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da je bila med tretjim tožnikom in prvo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu skladiščnik, za polni delovni čas 40 ur tedensko, za mesečno plačo 1.100,00 EUR in da je delovno razmerje med njima 15. 2. 2017 prenehalo neveljavno, v nasprotju z zakonom ter tretji toženki naložilo, da je dolžna tretjemu tožniku od 15. 2. 2016 do 16. 2. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom sorazmernega dela bruto plače v višini 1.100,00 EUR, obračunom in vplačilom prispevkov za obvezno socialno zavarovanje in plačilo sorazmernega dela neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tretjega tožnika od 15. 2. 2016 do 16. 2. 2017 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu delovno dobo od 15. 2. 2017 do 16. 2. 2017 vpisati v matično evidenco ZPIZ v 15 dneh pod izvršbo, mu od bruto denarnega povračila v višini 2.200,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tretjemu tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je višji zahtevek tretjega tožnika za denarno povračilo, ter da mu je prva toženka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 18. 7. 2016 dalje, s prijavo v vsa zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ od 18.7.2016 dalje in njegov višji zahtevek iz naslova denarnega povračila ter ga pozvati nazaj na delo (točka III izreka sodbe).

Sklenilo je, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za obravnavo tega delovnega spora zoper drugo toženko (točka 1 izreka sklepa), tožbo zoper drugo toženko zavrglo (točka 1, pravilno točka 2 izreka sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse tri toženke, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožečim strankam pa naloži v plačilo vse stroške postopka, povečane za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da ne soglašajo z ugotovitvijo sodišča, da je prišlo do prenosa organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ker je z njimi druga toženka lahko začela in nadaljevala dejavnost proizvodnje in prodaje električnih cigaret, s katero se je ukvarjala prva toženka, čeprav je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved direktorja druge toženke, ki je izpovedal, da so za opravljanje dejavnosti proizvodnje in prodaje električnih cigaret bistveni stroji, ki jih ni kupil od prve toženke in tekočine, ki jih je po oceni sodišča kupil prav od prve toženke. Na podlagi česa sodišče ocenjuje, da so bile tekočine bistven del zalog, ki jih je druga toženka kupila od prve toženke, sodišče ne obrazloži, s tem pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Direktor druge toženke je namreč izpovedal, da je od prve toženke kupil le del zalog, ki pa za njegovo dejavnost niso bile bistvene in so pomenile le majhen delež. Za razliko od prve toženke so za dejavnost druge toženke bistveni stroji, druga toženka pa opravlja drugačno podobno dejavnost. Na podlagi navedenega v tem primeru ni moglo priti do prenosa, kot razloguje sodišče prve stopnje. To potrjuje tudi dejstvo, da je bilo zgolj nekaj dobaviteljev istih, ostale pa je druga toženka našla sama, prav tako je večji del zalog kupila drugje. Dejstvo, da so bili kupci (izdelkov druge toženke) isti, pa pravzaprav ne potrjuje ničesar, saj so kupci v tem sektorju vedno eni in isti, neodvisno od proizvajalcev. Priče so jasno izpovedale, da so se zaloge in inventar prve toženke delile med tri dobavitelje in najemodajalca tedanje hale, kar bi v posledici argumentacije sodišča lahko pomenilo, da je prišlo do prenosa tudi na ostala dva kupca zalog. Priče so, predvsem A.A., računovodkinja, izpovedale tudi, da je morala prva toženka z delom zaključiti, da se je prva toženka z drugo toženko dogovorila, da bodo njeni delavci izvedli selitev ter da bodo v delo uvedli in z izdelki seznanili hrvaške delavce. Enako je bilo dogovorjeno z drugim kupcem zalog, kar so priče izpovedale, med njimi tudi tretja tožnica, ki je potrdila, da so uvajali hrvaške delavce ter da je bil obseg dela povečan, saj so prihajali vedno novi izdelki. To je potrdila tudi druga tožnica, ki je izpovedala tudi, da je v pričetku uvajanja na Hrvaškem druga toženka že poslovala. Pričanje same druge tožnice ovrže sklepanje sodišča, da so kupljene tekočine in zaloge služile za zagon druge toženke. A.A. je tudi dodatno pojasnila, da se je vodstvo prve toženke na tak način borilo za podaljševanje zaposlitev in ne obratno, iz istega razloga je direktor prve toženke skušal izposlovati, da bi druga toženka zainteresirane delavce prve toženke še naprej zaposlovala, druga toženka pa za to ni bila zainteresirana, kar je direktor druge toženke tudi izpovedal in kar niti ni sporno. Dokazni postopek je potrdil, da je med prvo in drugo toženko bilo kvečjemu dogovorjeno, da prva toženka za drugo v okviru selitve izvede vse storitve ter dodatne storitve v smislu uvedbe in seznanitve zaposlenih druge toženke in nič več. Za opravljanje dela njenih zaposlenih je prva toženka drugi toženki izdala račune ter svoje delavce plačala skladno s slovensko zakonodajo. V sodbi je zaznati nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Dejansko stanje je tudi ostalo zmotno ugotovljeno, posledično pa je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Nerazumljiva so tudi naziranja sodišča prve stopnje, ki prenos utemeljujejo iz prve na drugo toženo stranko, nato pa na obveznost, reintegracijo obsodijo tretjo toženko. Tretja toženka je povsem nov element, izven kakršnegakoli sodelovanja med drugo in tretjo toženko. A.A. je pojasnila, da dogovora med prvo in tretjo toženko ni bilo. Večina zaposlenih je izpovedala, da so direktorico tretje toženke sami prosili za zaposlitev, ker so to slišali od drugih delavcev. Nekatere je napotil direktor prve tožene stranke, ampak zgolj zato, ker pozna direktorico tretje toženke in je vedel, da je slednja potrebovala kader. Priča B.B. je izpovedala, da je sama stopila v kontakt s tretjo toženko in je zanjo sodelovala pri organizaciji sejmov in je redkokdaj šla na Hrvaško. C.C. pa je izpovedal, da mu je za delo povedal direktor prve tožene stranke, da je pri prvi toženi stranki dal celo odpoved in tedaj ni imel zagotovljene zaposlitve pri tretje toženi stranki. Priča D.D. pa je povedala, da se je za delo pozanimala pri tretji toženi stranki, da je večino dela opravljala na sedežu družbe ali doma, občasno v E., priča F.F. pa je izpovedala, da je občasno delala v E. za tretjo toženko, da je delo opravljala kot skrbnik spletne trgovine in informatik (drugače kot prej), priča G.G. pa je izpovedala, da je slišala od prejšnjega šefa, da bodo zaposlovali pri tretji toženki in se je zato pri njej tudi zaposlila in delala v klicnem centru. Večina prič je izpovedala drugače kakor zaključuje sodišče prve stopnje. Dejstvo, da tretja toženka ni nadaljevala z delom prve tožene stranke pa dokazuje tudi to, da je prva toženka postopoma odpuščala delavce vse od julija 2016 pa do sredine meseca februarja 2017, ko se je iztekla zadnja pogodba, kar je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tretja tožena stranka je pričela s poslovanjem šele 23. 2. 2017, ko so se pogodbe z drugo in tretjo tožnico že iztekle, prvo tožeča stranka pa je bila zaposlena še pri prvi toženi stranki. Glede na navedeno sodišče prve stopnje napačno sledi izpovedi druge tožnice in tretjega tožnika, da je bilo na sestanku nekaj dni pred potekom pogodbe govora o podpisu pogodbe z drugo firmo, saj sta njuni izjavi med ostalimi izjavami prič osamljeni, poleg tega pa sta tožnika zainteresirani stranki in zato njunima izjavama že zato ne gre pripisati večje teže. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvi tožnici je prišlo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi in jih je povzelo tudi sodišče v svoji obrazložitvi, potrdil pa dokazni postopek. Razlogi so dejanski in utemeljeni, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožbeni zahtevek pa neutemeljen. Pogodbe so bile z ostalima dvema tožnikoma sklenjene zaradi občasno povečanega obsega dela, ki je bil sprva posledica velikih naročil, ki so kasneje upadla, potreba po delu pa se je nadaljevala z namenom izvedbe selitve z drugo toženko. Prva toženka si je prizadevala, da bi se pogodbe podaljšale in je zato iskala načine, kako bi zagotavljala posel, s katerim bi lahko zagotavljala tudi delo delavcem in jim za njihovo delo plačevala. Druga toženka je za zagon svoje dejavnosti imela svoje vire, neodvisno od prve tožene stranke, tudi zaposlene, kot je potrdila tudi druga tožnica in je do zagona dejavnosti prišlo neodvisno od druge toženke, še toliko bolj od tretje toženke, ki je svoje storitve na kratek čas ponudilo v fazi ustaljenega in stabilnega poslovanja na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pritožba izpodbija tudi višino reparacije, saj je tretji tožnik zahteval zgolj ugotovitev en dan delovnega razmerja, dosojeno pa mu je denarno povračilo v višini 2.200,00 EUR, torej v višini dveh bruto plač.

3. V odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekajo navedbe iz pritožbe, predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Glede na to, da se zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožujejo vse tri tožene stranke, pri čemer je tožba zoper drugo toženko zavržena, je pritožbeno sodišče štelo, da se druga toženka pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka (ki jo izpodbijajo vse tri tožene stranke), saj le v tem delu izkazuje pravni interes za pritožbo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba je ustrezno obrazložena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le ta podana, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja dejstva: - prva tožnica je bila zaposlena pri prvi toženki za nedoločen čas za opravljanje dela skladiščnika. Prva toženka ji je 28. 2. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - druga tožnica je bila zaposlena pri prvi toženki na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela skladiščnika, najprej od 21. 7. 2016 do 20. 8. 2016, nato od 21. 8. 2016 do 20. 11. 2016, od 21. 11. 2016 do 31. 12. 2016, od 1. 1. 2017 do 15. 1. 2017 in končno od 16. 1. 2017 do 15. 2. 2017; - tretji tožnik je bil zaposlen pri prvi toženki na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela skladiščnika najprej od 18. 7. 2016 do 17. 8. 2016, nato od 18. 8. 2016 do 17. 11. 2016, od 19. 11. 2016 do 31. 12. 2016, od 1. 1. 2017 do 15. 1. 2017 in od 16. 1. 2017 do 15. 2. 2017; - zaradi spremembe zakona o trošarinah oziroma dviga davka, zaradi katerega poslovanje prve toženke v Sloveniji ni bilo več rentabilno, se je prva toženka, ki se je ukvarjala z uvozom in distribucijo elektronskih cigaret, odločila za ukinitev dejavnosti. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvi tožnici, je navedla, da ni imela dolgoročnih pogodb s kupci in da je bila odvisna od vsakokratnih naročil, ki jih ni več sprejemala od avgusta 2016 dalje. Prva toženka se je odločila odpovedati najemno pogodbo za skladiščni prostor, v katerem je opravljala dejavnost in jo ohranila le še do odprodaje zalog. Temu ustrezno se je postopoma zmanjševala tudi potreba po delavcih; - dobra tretjina blaga v skladišču prve toženke je bila deloma prodana drugi toženki, ostalo pa deloma nekemu podjetju v Umagu in deloma še tretjemu v Bolgariji. Drugi toženki je prva toženka prodala še del računalnikov, voziček za palete in del omar. Druga toženka se je tedaj šele pričela ukvarjati z zelo podobno dejavnostjo in prevzela tudi nekatere dobavitelje in velik del strank. Direktor druge toženke je potrdil, da je del tekočin in električnih cigaret in del računalnikov, ki jih je potreboval za pričetek opravljanja dejavnosti proizvodnje in distribucije električnih cigaret, kupil od prve toženke, del pa pri drugih dobaviteljih; - druga toženka je prevzela nekatere kupce prve toženke, čeprav je nato poiskala svoje. Za opravljanje dejavnosti proizvodnje in prodaje električnih cigaret so bistveni stroji, ki jih druga toženka ni kupila od prve toženke in tekočine, ki jih je deloma kupila od prve toženke; - v kratkem času je bilo potrebno preseliti veliko stvari iz skladišča prve toženke k drugi toženki, za kar so poskrbeli delavci prve toženke, ki so po selitvi, torej od avgusta 2016 do februarja 2017 še naprej hodili na delo k drugi toženki v E. na Hrvaško, da so uvedli v delo domače delavce, ker je ta pričela to dejavnost opravljati na novo; - direktor prve toženke je želel, da druga toženka zaposli tudi delavce prve toženke, vendar jih ni mogla zaradi hrvaških omejitev pri zaposlovanju. Hrvaška je namreč izkoristila možnost omejitve prostega pretoka delavcev, oziroma zaposlovanja v prehodnem obdobju po včlanitvi v Evropsko unijo tako, da je na podlagi recipročnosti zadržala režim delovnih dovoljenj, med drugimi tudi za državljane Republike Slovenije vsaj do 30. 6. 2018. Zaradi tega je prva toženka lahko svoje delavce le začasno napotila na delo v Hrvaško, druga toženka pa jih ni smela zaposliti kot svojih; - direktor druge toženke je potrdil, da si je pri delu najprej pomagal z delavci prve toženke, dokler niso zaposlili svojih.

9. Pritožbeno sodišče se glede na zgoraj ugotovljena dejstva strinja, da je prva toženka na drugo toženko prenesla organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ker je z njimi druga toženka lahko začela in nadaljevala dejavnost proizvodnje in prodaje električnih cigaret, s katero se je ukvarjala prva toženka, ne glede na dejstvo, da je druga toženka svojo dejavnost kasneje razširila, dobila nove kupce, dobavitelje, proizvode in delavce. Glede na trajanje delovnega razmerja delavcev prve toženke po selitvi in njihovih izjav o vsebini njihovega dela, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da niso sodelovali samo pri selitvi in priučitvi novih delavcev, temveč so z izjemo enega ali dveh dejansko opravljali delo, ki so ga opravljali pri prvi toženki. Ovira za njihovo zaposlitev pri drugi toženki so bili le hrvaški omejitveni predpisi pri zaposlovanju. Dejavnost prve toženke se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje omejila na napotitev delavcev k drugi toženki (od avgusta 2016) do 15. 2. 2017, ko se je direktor prve toženke odločil, da pogodb ne bo več podaljševal, ampak družbo ohranjal v mirovanju, za primer spremembe predpisov o obdavčevanju električnih cigaret. Tako je 15. 2. 2017 prenehalo delovno razmerje direktorju prve toženke in devetim delavcem, ki jih je nato vse, razen tožnikov, dne 23. 2. 2017 zaposlila tretja toženka.

10. Glede na izpoved direktorice tretje toženke, ki je izpovedala, da je ustanovila tretjo toženko, da bi sodelovala z drugo toženko pri zagotavljanju kadrov (prej zaposlenih pri prvi toženki), ki jih druga toženka, kljub prizadevanju prve toženke, ni mogla zaposliti za stalno zaradi omejitvenih predpisov Republike Hrvaške pri zaposlovanju tujcev, je glede na vse navedene okoliščine konkretnega primera prišlo do pravnega položaja iz prvega odstavka 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tretja toženka je zaradi administrativnih ovir pri zaposlovanju delavcev prevzela vlogo delodajalca prevzemnika, saj delavcev ni mogla zaposliti druga toženka. Čeprav torej tretja toženka ni kupila dela zalog, ki so bili bistveni za zagon pri drugi toženki, pa je s tem, ko je zaposlila delavce prve toženke z namenom, da bo drugi toženki omogočila opravljanje gospodarske dejavnosti. Na podlagi ugotovljenega ni odločilno, da je druga toženka kupila del zalog in opreme prve toženke, temveč da se je tretja toženka zavezala prevzeti delavce prve toženke. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da med direktorjem prve toženke in tretje toženke ni bilo pisnega dogovora o tem, da bo tretja toženka prevzela delavce prve toženke. Tak (ustni) dogovor nedvomno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo o zaposlitvi delavcev prve toženke pri tretji toženki govora na sestanku pred prenehanjem zaposlitve tožnikov pri prvi toženki. Ne gre tudi spregledati, da je direktorica tretje toženke do 15. 2. 2017 delala v administraciji prve toženke ter da je tretja toženka 23. 2. 2017, ko prva toženka ni več pošiljala delavcev v E., zaposlila sedem ali osem bivših delavcev prvotožene stranke, ne pa tudi tožnikov. B.B. je izpovedala, da je bila po poteku pogodbe nekaj dni brez zaposlitve, da je nato stopila v kontakt s tretjo toženko in se zaposlila pri njej pri organizaciji sejmov in v klicnem centru. H.H. pa je izpovedala, da se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri tretji toženki za opravljanje enakega dela kot pri prvi toženki. C.C. je nadalje izpovedal, da mu je direktor prve toženke povedal, da zapira firmo in da mu lahko zagotovi delo pri tretji toženki. D.D. pa se je pozanimala za delo pri tretji toženki in se potem pri njej zaposlila. F.F. je pri prvi toženki podal odpoved in nadaljeval delo pri tretji toženki za opravljanje enakega dela za drugo toženko. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je G.G. od direktorja prve toženke slišala, da bodo zaposlovali pri tretji toženki in prav tako je pri njej zaprosila za delo, vendar je pomagala pri pripravi sejmov. I.I. je povedala, da so ji pri prvi toženki rekli, naj gre delat k tretji toženki. Tudi pričanje A.A. potrjuje, da se je direktorica tretje toženke, glede katere je že zgoraj navedeno, da je bila pred tem zaposlena pri prvi toženki, odločila, da bo odprla svojo firmo in zaposlila tiste delavce prve toženke, ki so bili bolj uspešni in z njimi opravljala delo za drugo toženko in organizacijo sejmov.

11. Glede na to, da je (tudi) direktor prve toženke delavce napotoval k tretji toženki, gre glede na ugotovljene okoliščine primer za spremembo delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1 oziroma Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče tretjo toženko neutemeljeno zavezalo k reintegraciji tožnic, čeprav naj ne bi bila v tem pogodbenem odnosu sploh udeležena. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri prvi tožnici ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenos v smislu 75. člena ZDR-1, zaradi česar izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni zakonita. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da delovno razmerje prve tožnice ni prenehalo, ker bi prenehala potreba po opravljanju njenega dela, ker bi prva toženka prenehala opravljati dejavnost, ker je z njo v obsegu posredovanja delavcev drugi toženki nadaljevala tretja toženka. Glede druge tožnice in tretjega tožnika pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil lahko začasno povečan obseg dela le pri selitvi, za katero sta oba tožnika sklenila prvi pogodbi o zaposlitvi (do 20. 8. 2016, oziroma do 17. 8. 2016), vendar sta nato nadaljevala z rednim opravljanjem dela še v naslednjih mesecih dokler ju tretja toženka ni več izbrala, da bi preko nje z delom nadaljevala pri drugi toženki, ter je pravilno zaključilo, da njuno zaposlovanje za določen čas ni bilo v skladu z določbo prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Zaradi tega je pravilno štelo, da se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da so bile najprej s prvo toženko, po prenosu dejavnosti pa s tretje toženko pogodbe sklenjene za nedoločen čas.

12. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede reintegracije prve in druge tožnice k tretji toženki ter o reparaciji, ki tema tožnicama pripada.

13. Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija višino denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje dosodilo tretjemu tožniku zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ter povračilo v znesku dveh plač 2.200,00 EUR bruto dosodilo upoštevaje trajanje delovnega razmerja med strankama - sedem mesecev, možnosti tožnika za novo zaposlitev - pet mesecev po prenehanju delovnega razmerja in upoštevaje okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče pravilno zaključilo, da je tretji tožnik zaposlitev izgubil na podlagi kriterijev, za katere tretja toženka ni imela veljavne pravne podlage.

14. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 366. člena ZPP).

15. Tožene stranke s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Čeprav je bila tožba zoper drugo toženko zavržena, druga toženka sama krije svoje stroške postopka, glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04).