Jedro

Za odločitev je pomembno, da so gradnjo garaž dovolili pristojni organi pravne prednice tožene stranke, tj. organi, ki so bili pristojni tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Z zgraditvijo garaže s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti pravne prednice tožene stranke so bili glede na vse okoliščine obravnavanega primera zato izpolnjeni pogoji za prenos pravice uporabe na zemljišču, na katerem stojijo garaže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 366,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1046/5 k. o. ... do celote ter odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti 1.727,03 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila vsa upravna dokumentacija izdana v korist Hišnega sveta X, in ne tožnikovemu pravnemu predniku, zaradi česar slednji nikoli ni imel pravice uporabe na (delu) tedanje nepremičnine parc. št. 1054/1, k.o. ...1. Zemljišča, ki so služila za normalno uporabo stanovanjskih hiš, so uporabljali hišni sveti in krajevne skupnosti, ne pa posamezni nosilci stanovanjske pravice. Iz odločb ni razvidno, da bi tožnikov pravni prednik na obravnavani nepremičnini pridobil pravico uporabe. Prenos pravice uporabe iz hišnega sveta na tožnikovega pravnega prednika sodišče prve stopnje utemeljuje s sklicevanjem na naznanilni list št. 000/75 z dne 11. 9. 1973, a pri tem spregleda, da ne gre za konkretni in posamični akt oziroma upravno odločbo. Naznanilni list ne more ustvariti nobenih učinkov, še posebej ne v lastninsko-pravni sferi. Garaže predstavljajo pomožne objekte zunanje ureditve, ki so v funkciji redne rabe glavne stanovanjske stavbe. Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe, ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi. Lastninska pravica na takšnih prostorih je tako vključena v lastninsko pravico na stanovanju v glavni stavbi. Tožnik lastninske pravice na obravnavani zemljiški parceli ne more izvajati iz lastninske pravice na garaži. Gre za zemljišče, ki je očitno služilo normalni uporabi stavbe na naslovu X, in predstavlja njeno funkcionalno zemljišče, zaradi česar je lahko le v solastnini vseh etažnih lastnikov. Do prenosa trajne pravice uporabe na tožnikovega pravnega prednika ni prišlo, saj iz Odločbe o lokaciji št. 000/64-6/2 z dne 19. 6. 1964 in Odločbe št. 000/64-6/2 z dne 25. 11. 1964 izhaja, da se garaže smatrajo kot strogi provizorij in jih mora investitor odstraniti na vsakokratno zahtevo gradbenega organa. To kaže na večjo sorodnost z ustanovitvijo stavbne pravice kot s trajnim prenosom pravice uporabe na lastnika stavbe. Pravica uporabe je bila v ekonomskem pogledu časovno omejena. Skupščina občine ... kot tedanja podeljevalka pravice uporabe je imela namen prenesti to pravico v časovno omejenem obsegu. Da na investitorja gradnje ni bila prenesena časovno neomejena pravica uporabe na spornem zemljišču, kaže tudi pogoj iz Odločbe št. 000/64-6/2 z dne 19. 6. 1964 glede konstrukcije objekta, in sicer, da morajo biti garaže montažnega tipa. Tožnikov pravni prednik trajne pravice uporabe na obravnavanem zemljišču tako nikdar ni imel, zaradi česar ta pravica tudi ni prešla nanj. Za pravico uporabe na sporni zemljiški parceli ni bila plačana odškodnina po takratni zakonodaji. Tožnikov pravni prednik zgolj z izgradnjo garaže, ne da bi izpolnil kogentne zakonske zahteve takrat veljavne zakonodaje, ni pridobil trajne pravice uporabe, ki bi se ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pravno relevantno za predmetno zadevo, saj se s tem ne pridobi lastninska pravica na nepremičnini. Poleg tega je zavezanec za njegovo plačilo neposredni uporabnik in ne lastnik.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1046/5, v naravi zemljišče, na katerem stoji njegova garaža v nizu garaž. Zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele je tožena stranka. Tožnik trdi, da je njegov pravni prednik A. A. v letu 1964 pridobil pravico uporabe na parceli. Ob uveljavitvi ZLNDL2 se je pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico, ta pa je nato na podlagi dedovanja prešla nanj.

6. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno odločilna dejstva. Gre zlasti za ugotovitve, da je imel tožnikov pravni prednik interes oziroma željo zgraditi garažo na določenem zemljišču, da je v izgradnjo garaže investiral lastna sredstva ter da je svoj interes realiziral na za to predviden način, tj. preko hišnega sveta in s pridobitvijo potrebnih soglasji ter preko upravnega organa občinske skupščine oziroma pravne prednice tožene stranke. Teh dejanskih ugotovitev zadeve tožena stranka konkretizirano ne izpodbija. Pri presoji, ali je tožnikov pravni prednik pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz pravnih predpisov, ki so veljali v tistem času. V izpodbijani sodbi je izčrpno povzelo in ocenilo tako zakonsko ureditev kot sodno prakso, relevantni za presojo, ali je tožnikov pravni prednik pridobil pravico uporabe. Ključni argumenti (razlogi) izpodbijane sodbe, s katerimi je bilo odgovorjeno na vse nasprotne argumente tožene stranke, uveljavljane pred sodiščem prve stopnje in deloma ponovljene v pritožbi, so pravilni.

7. Pravna prednica tožene stranke je z Odločbo o lokaciji št. 000/64-6/2 z dne 19. 6. 19643 ter Odločbo št. 000/64-6/2 z dne 25. 1. 19644 dovolila gradnjo garaže na spornem zemljišču. Po ustaljeni sodni praksi5 odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt. Sodišče prve stopnje je tako navedeni odločbi pravilno prepoznalo kot ustrezno podlago za prenos pravice graditi in pravice trajne uporabe zemljišča na tožnikovega pravnega prednika. Tega ne spremeni dejstvo, da sta se odločbi glasili na hišni svet. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da izdaja odločbe hišnemu svetu v tistem času ni bila neobičajna praksa6, iz drugih listin v spisu pa izhaja, da je bil tožnikov pravni prednik dejanski investitor izgradnje in je pravica uporabe prešla nanj. Tožena stranka v zvezi s tem sicer nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na naznanilni list, a gre le za eno izmed listin, na katero se opira izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je ob tem ustrezno upoštevalo tudi dejstvi, da je tožnikov pravni prednik gradnjo garaže izpeljal iz lastnih sredstev in zemljišče vsa leta brez vsakršnega nasprotovanja upravljal ter uporabljal skladno z namenom. Ob tem velja poudariti, da je gradnja potekala ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice tožene stranke, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je pravica uporabe prešla na vse stanovalce stavbe X, češ da je parcela, na kateri stoji garaža, funkcionalno zemljišče stavbe. V tem oziru gre prvenstveno za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP7), saj tožena stranka ustreznih trditev o morebitnem pripadajočem zemljišču v postopku na prvi stopnji ni podala. Tudi sicer je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil tožnikov pravni prednik dejanski investitor, da je v letu 1964 garažo zgradil z lastnimi sredstvi, da je od tedaj posestnik ter da ni nobene podlage za zaključek, da bi bila sporna garaža skupni del, ki bi pripadal vsem etažnim lastnikom. Uporaba posamezne zgrajene garaže je bila dogovorjena in izrecno določena v naprej, in sicer za točno določene stanovalce, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pravica uporabe prešla (zgolj) na tožnikovega pravnega prednika. Prav tako ni razvidna toženkina korist (interes) za zavzemanje tožene stranke, da je pravica uporabe prešla na stanovalce stavbe. Z vidika njene lastninske pravice na parceli bi to namreč pomenilo, da je vpis v zemljiško knjigo nepravilen, kar pa ji prav gotovo ni v korist. 9. Pravilno je bil zavrnjen tudi toženkin ugovor, da pravica uporabe ni mogla biti prenesena, ker da je njena pravna prednica dovolila le postavitev provizorične garaže in da gre za začasen objekt. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila sporna garaža zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem. Gre za zidan objekt, trajno spojen z zemljiščem, ki skoraj šestdeset let po izgradnji še vedno stoji. Kakršnikoli posegi ali odstranitev garaže s strani tožene stranke oziroma njene pravne prednice očitno nikoli niso bili zahtevani. Poleg tega zakonodaja v obdobju gradnje v letu 1964 sploh ni poznala izraza provizorij, kot tudi ni predvidevala izdaje gradbenih dovoljenj za začasne in pomožne objekt. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za provizorij in časovno omejeno gradnjo, je zato utemeljen.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nedopustnost prenosa pravice uporabe brez plačila ustreznega nadomestila po takratnih predpisih. S prenosom pravice uporabe je zemljišče namreč ostalo v družbeni lastnini, lastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe pa je posledica zakonodaje, sprejete v letu 1997. Za odločitev je tako pomembno, da so gradnjo garaž dovolili pristojni organi pravne prednice tožene stranke, tj. organi, ki so bili pristojni tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Z zgraditvijo garaže s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti pravne prednice tožene stranke so bili glede na vse okoliščine obravnavanega primera zato izpolnjeni pogoji za prenos pravice uporabe na zemljišču, na katerem stojijo garaže (glej določbo 2. člena ZLNDL).8

11. Tožena stranka prereka dokazno vrednost potrdil o plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Sodišče prve stopnje je plačevanje NUSZ upoštevalo kot enega izmed pokazateljev, da je pravica uporabe prešla na tožnikovega pravnega prednika, predvsem pa kot dodatni dokaz o tem, da je pravni prednik tožene stranke ves čas vedel, da ima pravico uporabe tožnikov pravni prednik. Slednjega tožena stranka ne izpodbija. Ker je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik nepremičnine, zaračunavanje tega nadomestila dokazuje, da pravna prednica tožene stranke obravnavane nepremičnine ni imela v svoji uporabi in posesti.

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je tožniku, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovoril, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo9 (OT) tožniku priznalo 500 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 366,00 EUR.

1 Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zaradi česar sodišče druge stopnje v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej prilogo A7 predmetnega spisa. 4 Glej prilogo A21 predmetnega spisa. 5 Prim. odločbe VSRS II Ips 553/2002, II Ips 223/2009 ter VSL I Cp 3062/2015, I Cp 1936/2017, I Cp 2131/2019, I Cp 1192/2019 in druge. 6 Glej zlasti 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 8 Prim. sodbo I Cp 1266/2019, kjer je tožena stranka prvostopenjsko sodbo pritožbeno izpodbijala z enakimi pritožbenimi argumenti. 9 Uradni list RS, št. 2/2015.