Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila njuna tožba zavrnjena. S tožbo sta namreč zahtevala izdajo akta, torej izdajo sklepa, na podlagi katerega bi se v zemljiški knjigi izbrisal status javnega dobra na njunih nepremičninah. To se je glede na stanje v zemljiški knjigi že zgodilo, zato si pritožnika tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi glede glavne stvari ne izkazujeta več pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila tožbo, v kateri sta uveljavljala, da je občinski svet toženke s tem, ko je v nasprotju s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča opustil dolžno odločanje v zvezi z odvzemom statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na nepremičninah k. o. Zatolmin s parc. št..., kršil njuno pravico do zasebne lastnine. S tožbo sta zahtevala, da sodišče pri navedenih nepremičninah ukine ter odvzame status grajenega dobrega, podrejeno pa da občinskemu svetu toženke naloži, da v roku 60 dni po izdaji sodbe izda sklep, s katerim bo pri navedenih nepremičninah ukinjen ter odvzet status grajenega javnega dobra, sicer bo ta sklep kot izvršilni naslov nadomestila sodba.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedlo, da sta tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevala izdajo akta in ne ugotovitve kršitve njunih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, prepovedi nadaljevanja dejanja ali odprave posledic dejanja, zato je odločilo v okviru tožbenega zahtevka za izdajo posamičnega akta. Pri tem je ugotovilo, da je občinski svet toženke dne 8. 12. 2020 že izdal sklep, katerega izdajo tožnika zahtevata s tožbo. V obravnavani zadevi tako ni več opustitve dolžnega odločanja občinskega sveta toženke, ki jo uveljavljata tožnika, zato je tožbeni zahtevek za izdajo akta neutemeljen.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Navajata, da je naziranje prvostopenjskega sodišča, da za tožbo ni več pogojev, ker naj bi občinski svet toženke že izdal sklep za ukinitev grajenega javnega dobrega, nesprejemljivo, saj je ta sklep brez kakršnihkoli pravnih učinkov, ker je sklenjen pod odložnim pogojem in še ne velja, toženka pa tožnikoma še vedno krši temeljno ustavno pravico do zasebne lastnine. Kršena je njuna pravica do poštenega postopka iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter pravice do mirnega uživanja lastnine po prvem členu Protokola št. 1. Sodišču prve stopnje očitata tudi kršitev pravice do sodelovanja v postopku, ker je glavno obravnavo dne 3. 2. 2021 opravilo brez njune navzočnosti in navzočnosti njunega pooblaščenca ter tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ker kljub predhodnim napotkom Vrhovnega sodišča, v ponovnem postopku ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Menita tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov in poudarjata, da dokler je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba grajenega javnega dobra, se kljub pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici ne moreta vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnika. Menita tudi, da imata na podlagi Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) pravico do vložitve zahteve za ukinitev statusa javnega dobra, ki izključuje vsa njuna lastniška razpolagalna upravičenja. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.1 Pravni interes mora torej obstajati tudi ob odločanju o pritožbi. Če je obstajal ob vložitvi pravnega sredstva, pa je kasneje odpadel, kot v obravnavani zadevi, je treba pritožbo zavreči.2

7. Iz zemljiške knjige izhaja, da je bila zaznamba javnega dobra na nepremičninah k. o. Zatolmin s parc. št. ..., v solasti tožnikov, na podlagi pravnomočne odločbe Občine Tolmin št. 478-0136/2009/343 z dne 12. 7. 2021 že izbrisana. Vrhovno sodišče je pritožnika zato pozvalo, da izkažeta pravni interes za pritožbo in ju opozorilo, da po ustaljeni sodni praksi to ne more biti zgolj odločitev o stroških postopka.

8. Pritožnika sta odgovorila, da njun pravni interes še obstoji, ker je toženka tožbeni zahtevek izpolnila šele po vložitvi tožbe in jima je zato na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžna povrniti stroške postopka, saj v veljavni zakonodaji ni podlage, da bi stroške postopka nosila tista stranka, ki je bila primorana vložiti tožbo zato, ker nasprotna stranka ne spoštuje pravnomočnih sodnih odločb. Menita, da bo sodišče, če bo tožbo in zahtevek za povračilo stroškov zavrglo, toženko nagradilo za zavlačevanje postopka in zlorabo pravic ter legaliziralo nespoštovanje sodnih odločb. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila njuna tožba zavrnjena. S tožbo sta namreč zahtevala izdajo akta, torej izdajo sklepa, na podlagi katerega bi se v zemljiški knjigi izbrisal status javnega dobra na njunih nepremičninah. To se je glede na stanje v zemljiški knjigi že zgodilo, zato si pritožnika tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi glede glavne stvari ne izkazujeta več pravnega interesa.

10. Odločanje o pritožbi bi torej pomenilo izključno odločanje o stroških postopka, s čimer pa pritožnika ne moreta utemeljiti svojega pravnega interesa. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. sklepi v zadevah I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 108/2018 z dne 8. 7. 2020 in drugi), da je odločitev o stroških sekundarne narave in vezana na odločitev o glavni stvari. Posledično taka odločitev sama po sebi ne more pomeniti razloga za vodenje upravnega spora.

11. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

12. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.